Okoli naju je vladal vrvež, saj so preddverje pripravljali za večerni sprejem po koncu proslave.

Nekaj metrov od naju je v Idealistu, svojem priljubljenem lokalu, posedal nekdanji predsednik Milan Kučan s svojo družbo, za njim pa je v parku razkrečeno stal Boris Kidrič in nam vsem kazal bakreni hrbet. Na le nekaj metrih je bila zgoščena polovica zgodovine 20. stoletja, ki nas je Slovence tako zaznamovala.

Od revolucije (Kidrič) in kasnejšega socialističnega sistema (Kučan) do osamosvojitve, v kateri je pomembno vlogo odigral moj sogovornik. Jelko Kacin je bil kot vedno elokventen in luciden v svojih mislih, vendar me je bolj kot njegov rutinirani nastop v pogovoru fasciniralo to, da ga ropotanje, glasno govorjenje in vsakovrstni trušč niti malo niso vrgli iz tira.

Primož Lavre

Za razliko od mene, ki sem komaj ohranjal zbranost, je Kacin mirno razlagal dinamiko osamosvojitve, desetdnevne vojne in ozadje scenarija, ki se nam danes, 35 let kasneje, zdi samoumeven, pa v resnici ni bil. Kajti konec junija 1991 je šlo za biti ali ne biti, Slovenci pa smo si državo izborili predvsem zaradi tistih posameznikov, ki v ključnih trenutkih niso niti malo oklevali in za katere je bila Slovenija edina alternativa.

Gospod Kacin, pred 35 leti ste bili med ključnimi osamosvojitelji. Kako hitro je minil ta čas? Včasih se zdi, da kar prehitro.

Približno tako hitro, kot je minilo 35 let od konca druge svetovne vojne do konca osemdesetih let. Tudi teh 35 let po osamosvojitvi je minilo zelo hitro. Slovenija se je v tem času intenzivno vključevala v evroatlantske povezave, hkrati pa je morala izvesti številne zahtevne politične, gospodarske in družbene preobrazbe. Dela in izzivov ni manjkalo. Kadar si ves čas polno zaposlen in vpet v pomembne procese, leta minevajo zelo hitro.

Se morda spomnite kakšnega posebnega detajla iz junijskih dogodkov leta 1991, vam je kakšen prizor posebej ostal v spominu?

Seveda. Eden takšnih je bil letalski napad na Medvedjek. Tarča napada so bili povsem nedolžni vozniki tovornjakov iz Turčije, Bolgarije, Romunije, Slovaške in drugih držav. To so bili prizori, ki jih je videl ves svet.

Takrat je mednarodna javnost dokončno spoznala, da Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ni nedolžna institucija, temveč da gre za pravo vojno. To je bil eden od prelomnih trenutkov, ko je svet razumel, da ne gre zgolj za zastraševanje prebivalstva ali uničevanje premoženja, ampak za resne vojaške operacije z žrtvami na obeh straneh.

Med desetdnevno vojno je nastala tudi precejšnja materialna in tudi človeška škoda. V vseh teh letih nikoli nismo slišali o tem, da bi jo kdo plačal. Morda veste, ali se je o tem kdaj resno razpravljalo?

Če me sprašujete o tem, ali bi morala država agresorka povrniti povzročeno škodo, je treba najprej poudariti, da te države danes ni več. Obstajajo le države naslednice nekdanje Jugoslavije. Kosovo pri tem nima nobene odgovornosti, čeprav je prav tako ena od naslednic. Govorimo predvsem o preostanku nekdanje Jugoslavije, ki je po začetku njenega razpada še nekaj časa vztrajal. Prav začetek vojne v Sloveniji je pomenil tudi dejanski konec Jugoslavije.

Če sem natančnejši, je dr. Jože Pučnik po plebiscitu v Cankarjevem domu izrekel znamenite besede: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Od takrat naprej je bila Jugoslavija predvsem še politični privid. Ta privid je sicer še rožljal z orožjem, uporabil vojaško silo in skušal preprečiti našo osamosvojitev, vendar je bilo jasno, da se njen konec nezadržno približuje.

Do razglasitve samostojnosti in neodvisnosti niste bili medijsko zelo izpostavljeni, čeprav ste imeli novinarske izkušnje. Revija Obramba, takrat še Naša obramba, če se ne motim?

V osemdesetih letih sem veliko sodeloval z revijo Obramba, bil pa sem tudi član sveta RTV Slovenija. V tistem času smo tesno sodelovali z informativnim programom televizije in radia.

Bili ste neke vrste povezovalni člen med obrambnim področjem in mediji?

Lahko bi tako rekli. Predstavljal sem področje obrambe in sodeloval pri številnih projektih, povezanih z obveščanjem javnosti.

Konec osemdesetih ste postali znani, ko ste razkrili prihod sovjetske letalonosilke v Split.

Ladje pravzaprav ni bilo treba »razkriti«, saj je bil njen obisk uradno napovedan. Sam sem želel ta dogodek približati slovenski javnosti. Z organizatorji sem se dogovoril za snemanje, s snemalcem Samom Finžgarjem pa sva odpotovala v Split. Ko sva prispela, je bila letalonosilka zasidrana sredi zaliva.

Kako sta jo posnela?

Poiskal sem prvega ribiča in ga vprašal, ali naju lahko zapelje okoli ladje. Strinjal se je in tako sva lahko opravila snemanje. Ko sva se vrnila na pomol, naju je že pričakala vojaška policija. Snemalec je medtem iz kamere odstranil posnete kasete in jih spravil na varno, v kameri pa so ostale prazne.

Vojaška policija je hotela zaseči opremo, vendar sem temu nasprotoval, saj je bila kamera last Republiškega sekretariata za obrambo. Iz tega se je razvila precejšnja zgodba. Takratni republiški sekretar za obrambo je jasno pojasnil, kdo je lastnik opreme, in zadeva se je na koncu razpletla v našo korist.

Zakaj je bilo snemanje tako problematično? Šlo je vendar za uradni obisk sovjetske letalonosilke?

Težava je bila v tem, da je takratni obrambni sistem še vedno temeljil na monopolu Jugoslovanske ljudske armade. Ta je skušala ideološko nadzirati praktično vse segmente družbe. Odprto obveščanje javnosti in transparentnost nista bila v njenem interesu.

Jugoslovanska armada je bila država v državi, verjetno bi z nekaj smole lahko končali tudi pred sodiščem, ker je bilo fotografiranje vojaških objektov prepovedano, celo kaznivo.

Vse je bilo odvisno od interpretacije. Midva sva jo odnesla dobro. Posnetkov niso zasegli in vse, kar sva posnela, je bilo pozneje predvajano na slovenski televiziji. Na ta način smo javnost opozorili na pomemben mednarodni dogodek in njegovo politično ozadje.

Pred letom 1990 niste bili politično aktivni?

Ne bi rekel, da nisem bil. Politično sem bil dejaven v Zvezi socialistične mladine Slovenije na občinski ravni v Kranju. Sodeloval sem tudi v komisijah za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. To so bile moje politične aktivnosti v tistem času. Poleg tega sem se veliko ukvarjal z obrambnimi vprašanji in izobraževanjem ter predaval na srednjih šolah. V tistem času sem spoznal tudi Janeza Janšo.

Po prvih demokratičnih volitvah ste postali namestnik ministra za obrambo, če se ne motim?

Drži. Na volitvah sem kandidiral na listi ZSMS, vendar na Gorenjskem nisem bil izvoljen. Ker smo že prej dobro sodelovali, je bilo vnaprej dogovorjeno, da bom prevzel funkcijo namestnika Janeza Janše, ki je postal republiški sekretar za obrambo.

Opozoril sem ga sicer, da nekatere članice Demosa s takšno odločitvijo ne bodo najbolj zadovoljne, vendar je kljub pomislekom vztrajal pri svoji izbiri. Za mnoge je bilo to presenečenje, vendar je treba povedati, da se je Demos takrat soočal s precejšnjo kadrovsko stisko.

Za tiste čase to ni bilo nič nenavadnega, namreč sodelovanje različnih strank pri skupnem cilju?

Nikakor ne. Če poskušam uporabiti današnji besednjak, je bil takrat glavni kriterij predvsem odnos do demokracije in samostojne Slovenije. Vprašanje je bilo preprosto: ali si za demokracijo ali ne, ali si za samostojno Slovenijo ali ne. Jugoslavija je razpadala pred našimi očmi.

Razpadala je partija, desettisoče ljudi je zapuščalo njene vrste, politični in gospodarski sistem pa se je očitno bližal koncu. V takšnih okoliščinah smo dobili zgodovinsko priložnost, ki jo je bilo treba izkoristiti.

Iz tistega časa se vas ne spomnimo kot namestnika ministra za obrambo, temveč kot ministra za informiranje. Vodili ste tudi zelo odmevne novinarske konference med desetdnevno vojno, bili ste medijski obraz slovenske vlade med desetdnevno vojno. Kako je prišlo do tega premika?

Po zadnjem srečanju predsednikov jugoslovanskih republik in pokrajin na Brdu pri Kranju spomladi 1991 je postalo jasno, da tedanji minister za informiranje Stane Stanič ne bo kos izzivom, ki so bili pred nami. V istem obdobju sta odstopila tudi Jože Mencinger kot podpredsednik vlade in sekretar za gospodarstvo ter Marko Kranjec kot sekretar za finance. Predsednik vlade Lojze Peterle je dobil priložnost za kadrovske spremembe in dopolnitev ekipe.

Primož Lavre

Prišlo je do več zamenjav, vsak od nas pa je prevzel svoj del odgovornosti. Dušan Šešok je prevzel finance, Andro Ocvirk gospodarstvo, jaz pa področje informiranja. Šlo je za enega od ključnih osamosvojitvenih projektov, ki jih je po pooblastilu predsednika vlade koordiniral Igor Bavčar. Če se prav spomnim, smo prisego pred skupščino podpisali 26. aprila 1991, torej natanko dva meseca pred iztekom roka, določenega s plebiscitno odločitvijo.

Kar pomeni, da časa ni bilo veliko.

Pravzaprav ga skoraj ni bilo. Zelo hitro smo morali vzpostaviti vse potrebne pogoje za delovanje medijskega sistema v izrednih razmerah. Pripravljali smo se tudi na možnost vojne. Vzpostavili smo veliko mednarodno tiskovno središče v Cankarjevem domu, vlada pa je organizirala tudi ožjo koordinacijsko skupino na Gregorčičevi ulici.

Če bi tam danes postavili spominsko ploščo, bi bilo na njej zapisanih veliko imen ljudi, ki so prispevali k uspehu osamosvojitve. V tej koordinaciji so sodelovali predstavniki informiranja, policije, ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za obrambo in Teritorialne obrambe. Šlo je za jedro ljudi, ki se je pripravljalo na najresnejši preizkus mlade slovenske države.

Eden pomembnejših projektov je bila tudi ustanovitev Slovenske tiskovne agencije.

Tako je. Zavedali smo se, da se ne moremo zanašati zgolj na jugoslovanski informacijski sistem. Tanjugova izpostava v Ljubljani ni mogla zagotoviti neodvisnega poročanja, saj je bil glavni uredniški nadzor v Beogradu. Če želiš ustvariti samostojno državo, moraš imeti tudi lastne informacijske institucije. Zato je bila ustanovitev Slovenske tiskovne agencije nujen korak.

Verjetno pa je bilo treba na osamosvojitev pripraviti tudi slovenske medije?

To je bil eden največjih izzivov. Uredniki medijev si niso zares predstavljali, kaj se bo zgodilo. Mnogi niso verjeli, da lahko pride do oboroženega spopada. Toda opozorilni znaki so bili očitni. Septembra 1990 je JLA zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe. Že prej je odvzemala orožje Teritorialni obrambi. Napadla je tudi Center za obrambno usposabljanje v Pekrah, kjer je padla prva žrtev osamosvojitvenih procesov, Josef Šimčik.

Vsi ti dogodki so jasno kazali, da se Jugoslavija ne bo razšla mirno in da bo vojska skušala preprečiti razpad države. Kajti brez Jugoslavije tudi JLA ni imela razloga za obstoj. Potrebovala je veliko državo, veliko ozemlje in predvsem naborniško vojsko. Zato je ves čas pritiskala, da bi slovenski naborniki še naprej služili vojaški rok v jugoslovanski armadi. Prav tako je zahtevala nadaljnje financiranje zveznih struktur.

Slovenija se s tem ni strinjala. Na vsakem koraku smo dokazovali, da bomo plebiscitarno izraženo voljo državljanov uresničili v celoti in v predvidenem roku.

Koliko je pravzaprav Slovenija prispevala za financiranje jugoslovanske obrambe pred letom 1991?

Zelo veliko. Slovenija je bila gospodarsko najrazvitejši del Jugoslavije. Prispevali smo približno četrtino izvoza na zahodne trge, kar je bilo za jugoslovansko gospodarstvo izjemno pomembno. Posledično smo pomembno prispevali tudi k financiranju JLA. Ta je bila izredno drag sistem, katerega stroški so bili za večkrat višji od sredstev, ki jih je samostojna Slovenija pozneje namenjala za svoj obrambni sistem.

Če danes poslušamo razprave o obrambnih izdatkih in cilju dveh odstotkov BDP za Nato, je podatek, da smo v času socializma v Sloveniji za vojsko namenjali najmanj osem odstotkov BDP, zelo zgovoren.

Eden od razlogov, zaradi katerih smo želeli zapustiti Jugoslavijo, je bil tudi njen neodgovorni odnos do javnih financ. Posebej problematično je bilo poseganje v finančni sistem in nenadzorovano tiskanje denarja. Kar zadeva sodobne razprave o obrambi, pa menim, da je treba vprašanje nacionalne varnosti obravnavati strateško.

Obramba ni strošek sama po sebi, temveč naložba v varnost in stabilnost države. Žal smo bili v zadnjih letih priča obdobjem, ko so bile številne obrambne investicije ustavljene ali odložene. Zaradi tega smo danes na nekaterih področjih v slabšem položaju, kot bi lahko bili. Leta 1991 smo se zelo dobro zavedali, da je sposobnost obrambe države neposredno povezana z njenim preživetjem. To spoznanje ostaja aktualno tudi danes.

V luči današnjih razprav o obrambi in varnosti se pogosto poudarja pomen vojaške pripravljenosti. V času osamosvajanja pa je bila poleg vojaške pomembna tudi informacijska vojna. Kdaj ste dobili občutek, da Slovenija na tem področju zmaguje?

Preden odgovorim na to vprašanje, naj poudarim nekaj pomembnega. Slovenija se je na osamosvojitev pripravljala sistematično in zelo resno. Razmišljali smo tudi o scenarijih, v katerih razglasitve samostojnosti sploh ne bi mogli izvesti v Ljubljani. Obstajala je realna možnost vojaškega posega že pred samim dnem razglasitve.

Takratni zvezni jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević je med obiskom v Moskvi iskal podporo za izvedbo vojaškega udara v Jugoslaviji. Po nekaterih informacijah je dobil načelno podporo, vendar šele po morebitni odstavitvi Mihajla Gorbačova.

Primož Lavre

Ker se to ni zgodilo, vsaj do trenutka slovenske osamosvojitve ne, tudi do vojaškega udara v Jugoslaviji ni prišlo, v Sovjetski zvezi pa ta kasneje, avgusta 1991, ni uspel. Mi pa smo se sicer morali ves čas pripravljati na najslabše scenarije. Že marca 1991 smo izvedli obsežno vojaško vajo Premiki, v kateri smo preverjali logistične in operativne sposobnosti Teritorialne obrambe. Enote smo premikali med različnimi območji Slovenije in simulirali razmere, kakršne bi lahko nastale ob vojaškem spopadu.

Torej priprave niso bile zgolj politične?

Nikakor ne. Bile so zelo konkretne in praktične. V Beogradu so se iz teh vaj pogosto norčevali in jih predstavljali kot dokaz naše šibkosti, v resnici pa smo preverjali sposobnost delovanja v izrednih razmerah.

Priprave so bile celovite. Vključevale so Teritorialno obrambo, milico, civilno zaščito, reševalne službe in gospodarski sektor. Po vsej Sloveniji so začeli izdelovati protitankovske ovire, tako imenovane španske jezdece in betonske piramide. Hkrati smo veliko pozornosti namenjali tudi medijskemu področju.

In tam ste bili očitno zelo dobro pripravljeni.

Pri tem smo imeli tudi nekaj sreče. Propaganda in retorika, ki ju je uporabljala nasprotna stran, sta bili pripravljeni za povsem drugačne okoliščine, predvsem za poskus vojaškega udara nekaj mesecev prej.

Do junija 1991 so ta sporočila jugogeneralov delovala že skoraj absurdno in so bila pogosto celo kontraproduktivna. Vsaka nova grožnja iz Beograda je slovensko javnost še bolj povezala okrog projekta osamosvojitve. Ljudje so razumeli, da gre za resen preizkus in da je treba stopiti skupaj. To je bila ena naših največjih prednosti.

Podcenjevanje nasprotnika je pogosto usodna napaka. Podobno smo lahko pozneje opazovali tudi v vojni med Rusijo in Ukrajino. Kaj po vašem mnenju opredeljuje uspešno informacijsko vojno?

Najprej dobra pripravljenost. Sam sem bil za to vlogo pripravljen, ker sem se že prej veliko ukvarjal z mediji, televizijo, vojaškimi temami in letalstvom. Ko so se začeli letalski napadi, sem znal razložiti dogajanje in ga postaviti v ustrezen kontekst. Drugič, zelo pomembna je verodostojnost. Naš pristop je bil izrazito faktografski.

Držal sem se načela, da je manj pogosto več. Nikoli nisem želel govoriti več, kot je bilo potrebno. Poskušal sem biti natančen, konkreten in verodostojen. Dobro sem razumel potrebe novinarjev in vedel, da potrebujejo jasne informacije. Če želiš pridobiti zaupanje mednarodnih medijev, moraš biti predvsem dosleden.

Ste imeli v tistem času kakšne posebne komunikacijske strategije?

Spomnim se zanimivega nasveta enega od visokih funkcionarjev. Rekel mi je: »Saj razumem, da govoriš angleško, ampak počakaj, da ti vprašanje prevedejo. Tako boš imel več časa za razmislek.« Sam sem imel drugačen pristop.

Menil sem, da je treba odgovoriti takoj, jasno in odločno. Če oklevaš, daješ vtis negotovosti. Mi pa smo morali pokazati, da razmere obvladujemo. Ljudje so morali dobiti občutek, da vemo, kaj počnemo, da smo samozavestni in da verjamemo v svoj cilj. Resnica in pravica sta bili na naši strani, zato nismo imeli razloga za omahovanje.

Nasprotna stran pa očitno ni pravilno ocenila razmer.

Očitno ne. Ali so dobivali napačne informacije ali pa so bili njihovi analitiki preprosto preveč samozavestni. Kakorkoli že, njihove ocene so bile zgrešene. Ko so se enote JLA v Sloveniji znašle brez vode, hrane, elektrike in z omejenimi komunikacijami, so se začele pojavljati resne težave.

Naborniki niso mogli stopiti v stik s svojimi družinami, oskrba je bila motena, morala pa je hitro padala. Poleti je že nekaj dni brez pitne vode izredno težko preživeti. V vojašnicah ni bilo osnovnih pogojev za normalno življenje. Takšne razmere zelo hitro vplivajo na pripravljenost in disciplino vojakov. Vedeli smo, kje so njihove ranljivosti, in odločno pokazali, da bomo vztrajali. To jih je postavljalo v vse težji položaj.

Ko se je izkazalo, da tudi na bojišču ne dosegajo zastavljenih ciljev, so začeli iskati izhod. Kolone, ki so prodirale proti mejnim prehodom, so bile ustavljene. Marsikje so bile blokirane in brez jasnega načrta, kako nadaljevati. Postalo je očitno, da vojaška rešitev ne bo prinesla uspeha.

Primož Lavre

Takrat se je začelo iskanje kompromisov. Kajti če bi se konflikt nadaljeval, bi Slovenija prevzela še več orožja, streliva in vojaške opreme, ki so se nahajali na našem ozemlju. JLA je želela vsaj del teh zalog ohraniti, saj se je pripravljala na prihodnje vojne na drugih območjih nekdanje Jugoslavije. Prav zato je bil naš pritisk na vojašnice tako učinkovit.

Morda z vojaškega vidika ni bil posebej sofisticiran, vendar je dosegel svoj namen. Vsaka vojašnica je bila obkrožena in izolirana, kar je nasprotno stran sililo v pogajanja.

Je bil to tudi trenutek, ko je Slovenija začela pridobivati mednarodno politično težo?

Nedvomno. V nekaj dneh smo prešli iz položaja objekta napada v položaj političnega subjekta. Za pogajalsko mizo z JLA nismo več sedeli kot podrejena republika, temveč kot enakovreden sogovornik. To je bil velik korak tako za samozavest države kot za njen mednarodni položaj. Osamosvojitev ni bila cilj sama po sebi.

Naš cilj je bila vključitev v evropske in evroatlantske povezave. Želeli smo postati del demokratične Evrope. Želeli smo zaščititi prebivalstvo, gospodarstvo in ozemlje Slovenije pred tragedijami, ki so v naslednjih letih prizadele številne druge dele nekdanje Jugoslavije.

Med desetdnevno vojno ste bili osrednji obraz slovenskega komuniciranja z domačo in tujo javnostjo. Kako zahtevni so bili tuji novinarji? Imate morda podatek, koliko jih je bilo v Sloveniji? So bili med tujimi novinarji tudi propagandisti nasprotne strani?

Natančnega števila se danes ne spomnim. To bi verjetno bolje znal povedati Matjaž Kek, ki je takrat vodil pomemben del opravil v mednarodnem tiskovnem središču. Seveda so bili nekateri novinarji zelo zahtevni, predvsem tisti iz drugih jugoslovanskih republik. Spomnim se vprašanja, kdaj bomo novinarjem omogočili dostop do območij spopadov. Odgovoril sem, da takoj, ko nam bo JLA sporočila, kdaj in kje bo napadla.

Takšni odgovori so pogosto razelektrili napetost in hkrati pokazali absurdnost nekaterih vprašanj. Poskušal sem nevtralizirati pritisk, ki se je stopnjeval iz dneva v dan. Hkrati pa so ljudje doma razumeli, da razmere obvladujemo.

Vsaka takšna izmenjava je dodatno utrjevala zaupanje javnosti in prepričanje, da bomo zmogli. Na eni strani smo utrjevali zavest, da lahko uspemo, na drugi strani pa smo dokazovali, da zmoremo še več, kot so mnogi pričakovali. Tudi v Beogradu so postopoma začeli razumeti, da je Slovenija zanje izgubljena.

Kateri trenutek bi po vašem mnenju označili za prelomnega? Kdaj je postalo jasno, da je projekt osamosvojitve uspel in da poti nazaj ni več?

Eden od takšnih trenutkov je bil, ko sem svetovni javnosti pokazal dokaze, da JLA na ozemlju Republike Slovenije uporablja kasetne bombe. Šlo je za britanske letalske kasetne bombe tipa BL-755. Eno od teh bomb sem pokazal tudi novinarjem pred poslopjem tedanje slovenske vlade. Takrat smo bili že vlada samostojne države in želeli smo mednarodni javnosti jasno pokazati, kakšne razsežnosti ima konflikt.

Postalo je očitno, da ne gre za neki jugoslovanski notranjepolitični spor ali administrativni konflikt, temveč za pravo vojno. Kasetne bombe so namenjene uničevanju žive sile in povzročanju velikih izgub med ljudmi. Čeprav takrat še niso bile mednarodno prepovedane, je njihova uporaba povzročila izjemen odziv v tujini.

Britanska javnost in mediji so reagirali zelo hitro. Svetovno javno mnenje se je praktično čez noč obrnilo proti Beogradu. JLA je bila nenadoma videna kot agresorska vojska, ki napada lastno civilno prebivalstvo. Ko se spomnimo napada na Medvedjek in drugih podobnih dogodkov, je bilo jasno, da ne gre več za politični spor, temveč za nasilje z resnimi posledicami za civiliste.

Govorilo se je tudi o specialni operaciji JLA za likvidacijo nekaterih ključnih članov slovenske vlade. Ali lahko danes o tem poveste kaj več?

(Kacin razmišlja) Ne. O tem bo mogoče govoriti šele takrat, ko bodo odprti vsi relevantni arhivi v Beogradu. Bi pa rad poudaril nekaj drugega. Pogosto slišimo, da je bila slovenska vojna kratka ali celo »operetna«. Sam takšnim ocenam odločno nasprotujem.

Neko noč sem bil skupaj s predsednikom predsedstva Milanom Kučanom, zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in drugimi slovenskimi predstavniki v Zagrebu na nekem sestanku s predstavniki Evropske unije, Hrvati in zveznimi jugoslovanskimi oblastmi. Ko sem se vračal domov v Kranj mimo Trzina in Brnika, sem na lastne oči videl uničene oklepnike in posledice spopadov. Vojne ne vidiš samo z očmi. Tudi vonj po zažganem gorivu, kovini in dimu ostane v spominu.

Takrat se zaveš, da gre za življenje in smrt, ne za politično predstavo. To je bil najresnejši preizkus, s katerim smo se kdaj soočili. Imeli smo žrtve na obeh straneh. Tudi JLA je utrpela izgube, slovenska stran pa prav tako. Umirali so pripadniki policije, Teritorialne obrambe in civilisti. Nekateri so življenje izgubili celo v prometnih nesrečah med mobilizacijo. Vsaka vojna, pa naj bo še tako dobro pripravljena, je na koncu krvava in tragična.

Po uspešno zaključeni osamosvojitvi ste se nekdanji soborci iz Demosove vlade politično razšli. Kaj pa osebno? So se skrhali tudi prijateljski odnosi?

O kakšnem posebnem osebnem razhodu težko govorim. Sam sem se sčasoma oddaljil od svoje takratne politične stranke. Kot član Demosove vlade sem imel pogosto največ političnih sporov prav z nekaterimi predstavniki ZSMS. Kasneje smo ugotovili, da politična stranka brez predsedniškega kandidata ne more biti resna politična sila, zato sem leta 1992 kandidiral na predsedniških volitvah. Na njih nisem bil uspešen, po tem sem se za nekaj časa umaknil v gospodarstvo.

Nato pa se je zgodila afera Depala vas in znova sem se vrnil v aktivno politiko. Pogosto se ustvarja vtis, da sem zrušil Janeza Janšo, vendar to preprosto ne drži. Dogodki v Depali vasi so imeli svoje ozadje in svojo dinamiko. Sam sem predvsem skrbel za razvoj obrambnega sistema in za to, da je Slovenija postopoma krepila svoje obrambne zmogljivosti.

Primož Lavre

V naslednjem mandatu sem bil izvoljen v državni zbor, kjer sem dva mandata vodil Odbor za zunanjo politiko. To je bilo obdobje vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Kasneje sem bil deset let poslanec v Evropskem parlamentu.

Po dveh mandatih sem si vzel leto dni premora, nato pa sem prevzel vodenje slovenske misije pri Natu kot veleposlanik in stalni predstavnik Republike Slovenije v Severnoatlantskem svetu. Ko se je to obdobje zaključilo, je izbruhnila epidemija kovida in ponovno sem bil zaprošen za pomoč.

Vedno znova ste se vračali v kriznih trenutkih?

Očitno je bilo tako. Pogosto me vprašajo, kdo se je spomnil name. Kolikor vem, je nekdo na sestanku SDS omenil, da bi v zahtevnih razmerah potrebovali človeka z izkušnjami kriznega komuniciranja, nekega Kacina.

Premier Janša je razumel poanto in že naslednji dan sem bil povabljen na pogovor. Tako sem ponovno prevzel naloge na področju kriznega upravljanja v času najresnejše zdravstvene krize po drugi svetovni vojni. Ko je mandat nastopila vlada Roberta Goloba, sem se dokončno umaknil iz aktivnega dela in se upokojil.

Ampak zdaj ste se spet aktivirali, postali ste predsednik koordinacijskega odbora za državne proslave in prireditve.

Uradno sem upokojen in nisem zaposlen nikjer. Nekatere funkcije opravljam prostovoljno oziroma pro bono. Menim, da je danes pomembno predvsem povezovanje ljudi. Preveč energije porabimo za poglabljanje političnih in ideoloških delitev. Ves čas ponavljam isto misel: skupaj zmoremo več in bolje.

Popolne enotnosti nikoli ni mogoče doseči, vseeno pa danes pogosto poudarjamo, kako je Slovenija leta 1991 dosegla izjemno visoko stopnjo enotnosti, čeprav seveda niso vsi podpirali osamosvojitve.

Res je. Popolnega soglasja nikoli ni. Toda velika večina ljudi je takrat razumela zgodovinski trenutek. Kar me še danes preseneča, je dejstvo, da nekaterim posameznikom na pomembnih položajih osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija. Mislim pa, da je vsakdo, ki je takrat živel v Sloveniji, razumel, da Jugoslavija dolgoročno ni mogla biti rešitev.

Zgodovina je to potrdila. Slovenija je bila prva nekdanja jugoslovanska republika, ki je stopila na samostojno pot. Med prvimi smo postali članica Nata in Evropske unije, med prvimi smo uvedli evro in dvakrat predsedovali Svetu Evropske unije. To je bila strateška odločitev, na katero smo lahko ponosni. Imeli smo pravilno presojo, dovolj znanja, veliko poguma …

… in tudi nekaj sreče.

Sreča je vedno dobrodošla, vendar sama po sebi nikoli ni dovolj. Mi smo imeli predvsem veliko pameti in še več poguma. Najpomembnejša je bila odločnost. Takrat smo pokazali, da smo kot narod politično dozoreli in da smo pripravljeni prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. To je dediščina osamosvojitve, ki bi se je morali zavedati vsak dan.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.