Jelko Kacin ali na kateri strani je bil 27. junija 1991 pilot Mrlak

Časopisni oddelek in veliko čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice ne imenujejo zastonj spomin naroda. V svojih nedrjih skriva namreč marsikaj, med drugim tudi pričevanja pomembnih akterjev o osamosvojiteveni vojni. Tako je od jeseni do pomladi 1991 – 1992 Jelko Kacin v njej objavljal svoje spomine (razmišljanja) na vojne dni. Povezoval jih je z zračnim transportom, s helikopterji. Popisal je tudi usodo Tonija Mrlaka, sestreljenega pilota gazele tistega mračnega 27. junija 1991.

Kacinovo pričevanje meče veliko senco dvoma na sicer absurden proces proti brigadirju Antonu Krkoviču, ki bi se v normalni državi sploh nikoli ne smel začeti. Jelko Kacin namreč jasno pove, da je Mrljak letel po ruti, za katero ni mogel nihče vedeti. Iz pisanja sklepamo, da se je bodisi želel pokazati lastni družini, bodisi, kar je bolj verjetno, da je imel neke načrte, za katere TO in Policija RS nista vedeli. Vedeti pa bi utegnila JLA. Tako: »Zgodba o pilotu Toniju Mrlaku je gotovo ena najbolj tragičnih zgodb zadnje vojne. Človek, s katerim sem odlično sodeloval vrsto let in skupaj z njimi pripravil pobeg posadk in helikopterjev, je bil sestreljen nad Ljubljano. Nikoli ne bomo izvedeli, kaj ga je gnalo, da je potem, ko se je prostovoljno javil za prevoz kruha posadki enote za zveze in ga naložil v vojaški pekarni, namesto na Krim zavil nad Rožno dolino in tako v času miru dvakrat nizko paradno preletel nad železnico in hišami svojih sorodnikov le nekaj 100 metrov stran od najožjega središča Ljubljane in sedežev vodstva slovenske države. Je nameraval potem, ko bi oddal kruh, pobegniti na dogovorjeno lokacijo, ali pa je šlo za neazsodno čustveno odločitev človeka, ki je bil že dolgo ločen od svoje družine?« (Jelko Kacin, Helikopterji v desetdnevni vojni, Obramba, april-maj 1992, str. 18)

Tudi sicer si lahko zastavimo vprašanje, ne glede na Kacinov članek. Kako pa naj bi brigadir Krkovič sploh ravnal (če je sploh on bil v tisti enoti, ki je sestrelila gazelo). V zraku je bilo nekaj teh helikopterjev (glej spodnji navedek), nekateri so bili sovražni, v nekaterih pa so bili piloti, ki so želeli prebegniti. Glede na smer letenja in manevre Toni Mrlak ni mogel biti med njimi. Bil je med prvimi. Če bi poveljujoči oficir tedaj ne ukrepal, bi ogrozil življenja lastnih vojakov in posredno civilistov. Njegova stran bi ga postavila pred sodišče. Kacin naprej pravi: »Najprej sem dobil v roke naslovnico Mladine, na kateri je bila fotografija, kako si ogledujem truplo mehanika. Z izbranimi besedami gneva sem nahrulil ljudi v Mladini, ki niso poznali in razumeli ozadja, podtem pa končno dočakal vest enega od komandantov pokrajinskih štabov za teritorialno obrambo: pri njem je pristala gazela s slovensko posadko. Vsaj fantoma ene posadke je uspelo, oba sta bila na varnem, helikopter pa pod streho, kjer je neka naslednjih mesecev čakal na umiritev razmer« (prav tam).

Članek prinaša tudi bogat fotografski material o razdejanju v Gornji Radgoni. Prihaja v času, ko je oproščen polkovnik Popov. Vsakemu je jasno, da je Popova enota uničevala civilne cilje: kaj pa naj bil TO počela v kuhinji s štedilnikom na trda goriva in njej pridruženima WC-ju in kopalnici. Razen če so bili štedilniki na trda goriva njeno skrito orožje....?

Dolga bo še pot do dejanske osamosvojitve.