Po drugem odstavku 132. člena Ustave RS lahko državni zbor na predlog sodnega sveta razreši sodnika, če ta pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon. To določilo ni podrobneje razčlenjeno v 83. členu zakona o sodniški službi (ZSS), po katerem lahko sodnik odgovarja vsaj disciplinsko. Vendar so naloge sodnega sveta jasne, kako naj ravna v takih primerih: dolžan je spremljati delo sodnikov in ukrepati. Med kršitve Ustave RS spadajo tudi primeri, ko sodnik pri odločanju krši z ustavo varovane strankine človekove pravice in temeljne svoboščine. Te kršitve so lahko zelo hude, če imajo npr. za posledico odvzem prostosti s priporom ali zaporno kaznijo.
Če ustavno sodišče med postopkom ugotovi, da so razsojajoča sodišča kršila strankine človekove pravice ali temeljne svoboščine, mora biti taka njegova ugotovitev tehtna podlaga za ukrepanje sodnega sveta. Tudi si ni mogoče predstavljati, da vlada. v državi pravni red, če bi sodili celo na najvišjem (tj. Vrhovnem) ali pa na ustavnem sodišču sodniki, ki pri sojenju nadaljujejo navedene kršitve.
Argumentacijo za navedeni sklep je posledično najti tudi v tretjem odstavku 8. člena ZSS, po katerem ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine. Kadar so odločitve sodišč sprejete v senatih, ni mogoče ocenjevati (teže) odgovornosti posameznih članov, če ni razvidno, kako je kateri glasoval.
Ta pomanjkljivost bi se lahko odpravila s tako rešitvijo, kot velja za ustavne sodnike: možnost obrazložitve glasu proti. Teža odgovornosti za sprejeto odločitev je lahko različna. Ta je predvsem na sodniku poročevalcu in predsedniku senata, ki morata podrobno poznati zadevo. Za premik k večpravnosti v državi je torej treba zahtevati in doseči; da sodišča oziroma sodniki spoštujejo Ustavo RS in zakone, in če jih pri odločanju ne, da se jih tudi razreši.