Nekateri odzivi v Cerkvi pozivu nadškofa Zoreta niso bili naklonjeni. Tu pa tam je kdo celo dejal, da je s tem (še on) zasadil Janezu Janši nož v hrbet. Na drugi strani jih ni malo, ki opozarjajo, naj bo Cerkev pri obrambi avtonomije zahtevnejša. To je v pogovoru za Družino pred prvim novembrom storil že filozof, prevajalec in pesnik Gorazd Kocijančič, ko je neobjavljenem delu pogovora (dosegljiv je na spletni strani društva KUD Logos) komentiral ravnanje v Cerkve v zdajšnjih razmerah.
Kocijančič pritrjuje italijanskemu filozofu Giorgiu Agambenu, ki opozarja na revolucionarne poskuse uvajanja trajnega izrednega stanja, kjer si oblastniki v imenu takšne ali drugačne biološke grožnje prilaščajo pravico suspendirati pravice in svoboščine. Pod pretvezo boja proti virusu smo se v zadnjem letu »znašli sredi velike družbene revolucije nepredvidljivih posledic: revolucije, ki je večina prebivalstva sploh ne zaznava. V njej se tiho izgubljajo – morda trajno – pridobitve političnega življenja Evrope od antike do vzpostavitve novodobnih liberalnih demokracij.«
»Če bo Cerkev zaradi naklonjenosti, ki si jo glede urejanja svojih tekočih problemov obeta od aktualne oblasti (in zagotovo bo pri njej našla več posluha kot pri kakšnih podivjanih levičarjih), ustrežljivo pristajala na logiko totalitarnega prestrukturiranja družbenega življenja ali jo celo zagovarjala, bo po koncu te revolucije, najsi se konča tako ali drugače – in zelo verjetno je, da se bo na koncu izkazalo, da gre za eno največjih kolektivnih prevar v sodobni zgodovini –, še bolj izgubila že tako načeto kredibilnost,« meni Kocijančič.
Prepričan je, da bi morala biti Cerkev v današnjih kritičnih razmerah oster zaščitnik Božje evangeljske resnice in človeške svobode, normalizacije življenja. »Brezkompromisno bi morala vztrajati pri svoji suverenosti v cerkvenih prostorih, tudi za ceno konflikta s politiko in histerično protikrščansko javnostjo. V nasprotnem primeru se bo izkazalo, da je tudi Cerkev samo najedel virus globokega nihilizma evropske družbe, ki mu je – nezavedno in nereflektirano, ne da bi si sama to hotela priznati – začela asistirati.«
»Cerkev ne oznanja zdravja, ampak odrešenje,« je sklenil Kocijančič v pogovoru ob izidu slovenskega prevoda Filokalije, zbirke izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, ki so v grščini nastajali med 4. do 15. stoletja.