Janšo so protestniki spravili iz zapora; zdaj jih pošilja v Venezuelo in krivi za epidemijo!

Tudi v samostojni Sloveniji so ljudje protestirali. Spomnimo se protikorupcijskih shodov v devetdesetih letih, ki jih je organizirala tudi SDS. Protestirali so sindikati, študentje, upokojenci, nasprotniki vsakokratne vlade.

Tudi zoper vsako Janševo vlado. Nekateri protesti so bili mirni, nekateri nasilni, z metanjem kock v parlament, v Mariboru so celo obešali lutke v obliki politikov. V času prejšnje vlade so protestirali tako imenovani rumeni jopiči, vendar so pobudniki za organizacijo shoda potrebovali kar nekaj tednov in posebne avtobuse, s katerimi so pripeljali protestnike.

Tudi sedanje protivladne demonstracije, tako imenovani kolesarji, so daleč od nasilnih, ki jih je organizirala znana kriminalna tolpa in jih ne moremo izenačevati z »zvončkljanjem« kolesarjev in podobnimi petkovimi protesti. Seveda pa morajo protestniki ob tem upoštevati, da epidemije še ni konec, nositi maske in ohranjati varnostno razdaljo, slednje pa ob tako množičnih protivladnih protestih skorajda ni mogoče.

Zato je šokantno, da predsednik vlade Janez Janša zmerja mirne protestnike z jogurtno revolucijo in jih pošilja v Venezuelo ali da jih krivi za epidemijo in celo za načrtovalce državljanske vojne, ker so nekateri med njimi na trgu pred državnim zborom simbolično zažgali »poslanske stolčke«.

Še bolj noro je, da je SDS v osnutku resolucije, ki naj bi jo sprejeli na skorajšnjem kongresu, ustavno pravico in temeljno svoboščino do svobode zbiranja označila za »ulično nasilje, ki ga s podporo levih političnih sil izvajajo ekstremisti, dostikrat povezani s tujimi omrežji in gibanji (antifa, BLM, Wokeism ipd.)«.

Če beremo to resolucijo in poslušamo predsednika vlade, dobimo občutek, kot da živimo nekje v Belorusiji pod Lukašenkom ali kakšni podobni avtokratski državi, kjer protivladne protestnike prav tako povezujejo s kakšnimi zahodnimi silami, zunanjim sovražnikom, kot nekoč v komunistični Jugoslaviji.

Žalostno je, da ima človek, ki je bil svojčas simbol slovenske pomladi, v domači in tuji javnosti status avtoritarnega politika. Še posebej žalostno pa je, da so tudi mnogi njegovi podporniki pozabili na vrednote slovenske pomladi, med katerimi so pravna država, svoboda tiska in pravica do javnega zborovanja.