Vlada, je nadaljeval Počivalšek, »mora sprejeti svoje del odgovornosti, ker ni zmotivirala ljudi, da bi si držali sprejetih ukrepov. Njihovo zaupanje je trebe pridobiti nazaj. Slepo sledenje prepovedim nas je pripeljalo v slepo ulici. Temeljito moramo premisliti o spremembi strategije vlade.«
Politika je vse bolj frustrirana. Frustrirani so strokovnjaki. Prvi epidemiolog Mario Fafangel se ne gre več in je ušel iz strokovne skupine pri MZZ pod vodstvom Bojane Beović. Predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik je snela rokavice (njene besede,) in povedala, kaj vse slabega si misli o Beovićevi, ki jo bo najbrž v kratkem nadomestila na vrhu zbornice.
Za vladno strategijo, če jo je treba spremeniti, je odgovoren premier Janez Janša. Ljudje so kakršni so in tudi opozicija je, kakršna je. Ne potezi je njen glavni strateg. Pa je res? Če ne bo pripravljen presekati to »slepo ulico«, bodo presekali drugi.
Komando je medtem že prevzel kar Tomaž Gantar; tisti minister za zdravje, ki je namesto korone celo poletje preganjal Aleksandro Pivec z vrha Desusa. Pred kamerami je napovedal resetiranje svetovalne skupine pri MZZ. Čez noč je v kabinet posredoval ministru Počivalšku poziv k zaprtju gospodarstva. To je storil javno, mimo Janeza Janše in strokovne skupine.
Tomažu Gantarju je vseeno, če gre iz vlade. V noče biti minister niti novi predsednik Desusa Karl Erjavec.
Tomažu Gantarju je vseeno, če gre iz vlade. V noče biti minister niti novi predsednik Desusa Karl Erjavec. Scenarij bi bil lahko: odhod ministrov Desusa iz vlade, upokojenska stranka pa bi po vzoru Levice vlado podpirala od zunaj, prek poslancev, ki je ne želijo rušiti. Desus bi postal nadkoalicijska stranka.
Kaj torej spremeniti, kakšno strategijo ubrati, kako priti do zaupanja državljanov? Lahko bi začeli kar z upoštevanjem pravne države. Počivalšek je v isti sapi, ko je govoril o slepi ulici (tudi vlade), hvalil njeno učinkovitost. Pa je res »efikasna«? Kaj imamo od tega?
Žalostne rekordne številke okuženih in mrtvih (včeraj kar 66) zaradi kužne bolezni ter frustracije politike in stroke razkrivajo, da je vladna »efikasnost« žal prej kot ne le oblastni videz. Prisiljevanje vodi v dekadenco oblasti, v odmik odmik od resničnega življenja, histeriziranje … – in neizbežen poraz.
Dr. Matej Avbelj je apokaliptično pred seboj uzrl celo smrt Slovenije kot demokratične države. »V politiki so glavno besedo dobili radikalci, ki brezsramno lažejo, psujejo obrekujejo ter grobo napadajo vse tiste, ki jim pač trenutno niso po volji v politiki in onkraj nje.«
A bodimo realni in si ne domišljajmo preveč. Kolega Vinko Ošlak mi je za severno sosedo, kjer živi, zapisal: »Tudi v Avstriji vlada tako na najvišji oblastni ravni, kor tudi na ljudski ravni glede kužne bolezni popolna zmeda.«
