Ker brez MSNZ ne bi bilo Slovenske vojske, si Krkovič že leta prizadeva, da bi dan Slovenske vojske praznovali 17. maja, ne pa 15. maja, kot ga praznujemo zdaj. Pričakoval je, da bo tem željam društva Moris prisluhnila vlada Janeza Janše, a se to ni zgodilo.
Nasprotno, Janševa vlada je tik pred odhodom ta dan namenila spominu na žrtve komunističnega nasilja od leta 1941 do 1946. Seveda si tudi te zaslužijo svoj spominski dan in ga tudi že imajo 23. avgusta, ko se spominjamo vseh žrtev totalitarnih sistemov, torej tako nacizma in fašizma kot tudi komunizma.
Če bi premogel državniško modrost, bi pustil ta dan pri miru ali pa bi vsaj ugodil Krkoviču in ga razglasil za dan Slovenske vojske. Toda Golob pač nikogar ne posluša, razen morda ljubljanskega župana Zorana Jankovića, znanega po sovražnem odnosu do žrtev na »nepravi« strani, ali pa svojo partnerko Tino Gaber. Zato ga verjetno tudi bolj skrbijo življenja medvedov kot trpljenje njegovih sodržavljanov, ki so v času vojne vihre izgubili svoje najbližje.
Zanimivo, da tega spominskega dneva Janševa vlada ni sprejela že prej oziroma da ni bil sprejet že v času prve ali druge vlade. Prav tako niti prva niti druga Janševa vlada nista predlagali ali sprejeli zakona o dostojnem pokopu žrtev komunističnih pobojev med drugo svetovno vojno in po njej, ampak je to storila šele vlada Mira Cerarja na predlog NSI, medtem ko se je SDS takrat vzdržala glasovanja. Zato Janševo zavzemanje za žrtve komunističnega nasilja ni iskreno, saj jih vsa ta leta zgolj zlorablja za svoje politične cilje.
Janševa vlada je spominski dan na žrtve komunističnega nasilja določila brez strokovne razprave in širšega soglasja, saj ga najbrž niti ne bi dobila. Podobno »ad hoc« pa je spominski dan odpravila tudi sedanja vlada Roberta Goloba, ki pred tem prav tako ni opravila nobenega strokovnega posveta in javne razprave.
Poleg tega je spominski dan ukinila na način, ki je ponižujoč za državljane, ki so med drugo svetovno vojno izgubili najbližje. Premier Golob je namreč izjavil, da bo treba večkrat ponoviti 9. maj, da se bo vedelo, kdo je v vojni zmagal, s čimer je svojcem žrtev na poraženi strani pobalinsko odrekel pravico do spominjanja.
Če bi premogel državniško modrost, bi pustil ta dan pri miru ali pa bi vsaj ugodil Krkoviču in ga razglasil za dan Slovenske vojske. Toda Golob pač nikogar ne posluša, razen morda ljubljanskega župana Zorana Jankovića, znanega po sovražnem odnosu do žrtev na »nepravi« strani, ali pa svojo partnerko Tino Gaber. Zato ga verjetno tudi bolj skrbijo življenja medvedov kot trpljenje njegovih sodržavljanov, ki so v času vojne vihre izgubili svoje najbližje.
