Povedal je tudi, kako je prišlo do njegovega sodelovanja s predsednikom vlade Janezom Janšo in kakšno je sodelovanje s predsednico države Natašo Pirc Musar.

Pojasnil je še, kako bo sodeloval s STA in z drugimi mediji, komentiral pa je tudi, kakšna bo politična jesen, kaj se bo zgodilo z nekdanjim premierjem Robertom Golobom in zakaj je Janez Janša kot politik še vedno uspešen.

Pred proslavo ob dnevu državnosti ste uspešno rešili zaplet s praporščaki Združenja borcev za vrednote NOB, ki sprva niso bili vabljeni oziroma so napovedali bojkot. Kako vam je to uspelo?

Na proslavi smo si želeli vse veteranske organizacije, zato so bile vse vabljene. Prišlo pa je do interpretacije, ki je temeljila na nezaupanju, mogoče se ni pomislilo na specifiko nekaterih organizacij.

Prvo vabilo, ki je bilo poslano, je seveda izpostavilo, da se na praporih pričakuje državni grb, kar se mi zdi ob državni proslavi razumljivo, po drugi strani pa identiteta dveh organizacij sega v obdobje pred osamosvojitvijo. Ko je prišlo do zapleta, jim je bilo najprej rečeno, da so kljub vsemu vabljeni, potem so dobili individualna vabila na ta dogodek.

Primož Lavre

Hitra in burna reakcija kaže na neko nezaupanje, ki korenini v polarizaciji zadnjih desetletij. Ker izrecno ustno vabilo Jelka Kacina ni bilo dovolj, smo jih s pisnim vabilom prepričali, da so prišli na proslavo.

Pogovorili ste se z Marjanom Križmanom, predsednikom zveze borcev, in sta zaplet rešila osebno.

Poklical sem ga, ker se osebno poznava in da utrdiva, da so res vabljeni. Pogovarjali smo se že prvič pred odločitvijo, da ne gredo, pri reševanju položaja smo se malo zapletli, vendar nam je uspelo zadevo razplesti in smo veseli, da je proslava minila vsaj brez te težave.

Lani ni bilo teh zapletov. Kako je lahko prišlo do tega, da je protokol zapisal, da se pričakujejo državni grbi na praporih?

Ker je popolnoma razumljivo takšno pričakovanje. Ne vem, ali je kdorkoli pomislil na to, da obstajajo organizacije, ki na svojih praporih nimajo državnih simbolov, ampak zadeve so se letos rešile. Strinjam se s predsednikom vlade, ki je v neki izjavi povedal, da bo to treba z nekimi pravili dokončno urediti in se dogovoriti, kaj sodi na državne proslave in ali bi obstajala možnost, da vse organizacije, ki se udeležujejo državnih proslav, upoštevajo državne simbole. Ampak to je stvar razprave za prihodnost.

Ali ste v zvezi s tem zapletom govorili s predsednikom vlade?

V zvezi s tem zapletom sva se pogovarjala eno minuto. Takrat mi je rekel, da seveda naj vsi pridejo in da naj se zadeva uredi. Med vsemi drugimi zadevami, s katerimi se vsi trenutno ukvarjamo, ni bilo velike debate glede tega.

Ste se pa večkrat pogovarjali z Jelkom Kacinom.

Seveda, Kacin je predsednik koordinacijskega odbora in bomo tudi v prihodnje seveda precej sodelovali glede tega.

Kaj pa s predsednico republike Natašo Pirc Musar? Ste z njo v kontaktih?

Ne, v kontaktih smo s službami urada predsednice republike. Tudi na tisti seji je sodelovala Ula Tomaduz (šefinja kabineta predsednice republike – op. p.), ki je uvodoma izpostavila, da pričakujejo, da bo predsednica govorila, ker je to bila neka uzanca. Kacin je sporočil, da se spreminjajo pravila, ki omogočajo, da je več govorcev, sploh ob okroglih obletnicah.

Ko je predlagal, da bi bila dva govorca, je Ula Tomaduz še enkrat ponovila pričakovanje, da bi govorila samo predsednica. Ko pa smo vsi ostali, ki smo govorili, podprli predlog Jelka Kacina, da sta oba govorca, je rekla korektno, da temu ne bo nasprotovala, in se je vzdržala, tako da je bila odločitev o dveh govorcih sprejeta brez glasu proti.

Potem je spet prišlo do izjav, ki temeljijo predvsem na duhu nezaupanja, ki bi ga v prihodnje radi ublažili. V vsakem primeru tudi pri drugih zadevah Ukom precej sodeluje z uradom predsednice republike kot komunikacijska podpora večjim dogodkom, ki jih predsednica organizira. Eden takih nas čaka jeseni, ko bo gostila krog predsednikov iz neke organizacije. Skratka, med službami poteka precej pogovorov in korektno sodelovanje.

Predsednico Natašo Pirc Musar so med govorom na proslavi izžvižgali. Bi se dalo to preprečiti?

Težko rečem, ali bi se dalo to preprečiti, vsekakor mislim, da to ni bilo prav. Zagotovo to ni bilo organizirano, kar so nekateri očitali. Pričakovati pa je bilo, da se bodo v tistem delu, torej zunaj vabljenih gostov, proslave udeležili predvsem ljudje, ki so domoljubni in ki mogoče sodijo na desnico.

Menim, da so se odzvali na neprimeren način, vendar je treba priznati, da je bil govor politikantski, precej pokroviteljski, dnevnopolitični in je določeno skupino ljudi očitno tako razburil, da so žvižgali. Ne glede na to mislim, da je to neprimeren način izražanja nestrinjanja s predsednico na takem dogodku.

Na proslavi je manjkal vodja opozicije in bivši premier Robert Golob. Ali ste ga pogrešali?

To se mi zdi zelo čudno, nisem se pa spuščal v vprašanje, zakaj ga ni bilo in kje je namesto tega raje bil. Bilo pa je opazno, da ga ni bilo.

Premier Janša vas je povabil za direktorja Ukoma. Koliko časa sodelujete z njim?

Z njim nisem nikoli prej sodeloval, razen tega, da sva se nekajkrat videla na kakšnem dogodku. Zadnji od takih pred vabilom je bil izobraževalni seminar stranke v pripravah na lokalne volitve. Tam sva se pogovorila o tem in na podlagi tega me je verjetno potem povabil.

Skratka, ni bilo nobenega predhodnega sodelovanja, razen tega, da sem v svojem javnem delovanju seveda očitno naklonjen polu za razvojne spremembe in je mogoče to vplivalo na vabilo. Vsekakor mislim, da je zelo meritokratsko pristopil k oblikovanju ekipe za ta mandat in na položaje imenuje ljudi, ki imajo strokovne reference, ne glede na predhodno delovanje v stranki.

Mu kdaj svetujete tudi glede zapisov na omrežju X, s katerimi večkrat razburja javnost, ampak se mi zdi, da zadnje čase precej manj kot pred leti?

Ne, tudi nimava tako dolgih pogovorov, ker za to skrbijo kolegi iz kabineta predsednika vlade. Moja naloga je bolj skrbeti za delovanje sistema komuniciranja vlade, za kar je zadolžen Ukom. Prišel sem v zelo izkušeno in profesionalno ekipo, ki že dolga leta opravlja to vlogo, in verjamem, da jo bomo tudi v prihodnje opravljali zelo korektno.

Ste član SDS ali katere druge vladne stranke?

Sem član SDS.

Tudi vaša hči Klea je zelo aktivna članica, bila je tudi kandidatka na volitvah, sočasno pa je vaš sin Timon nastopal pri SNS Zmaga Jelinčiča. Katerega izmed njiju ste obkrožili na volitvah?

Ne enega ne drugega, ker je Klea kandidirala v drugem volilnem okraju, v našem smo pa glasovali za SDS. No, med drugim je tudi sin pristopil v SDS, kljub temu da je kandidiral za SNS, vendar se je v času delovanja Klee in njene kandidature odločil, da se pridruži SDS, tako da smo sedaj vsi člani SDS.

Koliko časa pa ste vi član SDS?

Včlanil sem se v času kampanje, ko je bila Klea kandidatka in ko je bila ena od nalog kandidatov tudi pridobivanje novih članov. Tako sem se včlanil na enem od dogodkov stranke.

Nekoč ste bili zelo aktiven član SD, celo predsednik Mladega foruma, strankin strateški svetovalec, svetovali ste celo Borutu Pahorju, ko je bil predsednik stranke in predsednik vlade, preden ste se z njim razšli. V kakšnih odnosih ste danes z njim?

Če se vidiva, se lepo pozdraviva, izmenjava nekaj besed, drugače pa poglobljenih odnosov tukaj ni. Član stranke sem bil 20 let, najbolj aktiven ravno v tistem obdobju, ko se je stranka skušala pretvoriti v neko moderno demokratično levico.

To je bilo obdobje od leta 2005 do 2008, ko smo pod vodstvom Igorja Lukšiča oblikovali tudi program Slovenija v vrhu sveta. To je bil program, o katerem se je reklo, da je program tretje poti. Skratka, program preseganja razlik v družbi. Po tistem obdobju pa je sledil velik intelektualni propad stranke.

Primož Lavre

Že večkrat sem rekel, da nisem želel sodelovati z nekaterimi ljudi, ki sem jih dojemal kot kriminalno orientirane, pa ne bom več šel v detajle glede tega. Vsekakor sem se iz stranke umaknil že pred dobrim desetletjem, potem deloval kot javni politični komentator.

Iz leta v leto mi je postajalo bolj jasno, da mi je bližji blok za spremembe, za zaključek tranzicije. Če danes pomislim, tista moderna socialna demokracija, torej ne socializem, kot je danes značilen za celoten levi blok s SD vred, ampak socialna demokracija, ki sprejema odprto, pluralno družbo, danes dosti bolj živi v tem bloku, ki se ima za desnega, kot pa v katerikoli alternativi na levem.

Ta ločnica, ki je poglobila polarizacijo, se je zgodila v trenutku, ko je iz levega bloka izpuhtel naboj moderne demokratične politike in ko je levico popolnoma prežela socialistična ideja. Razlika je v tem, da socializem vidi totalno državo in ne dopušča odprte pluralne družbe, v kateri bi bila država predvsem nosilec reda, varnosti, regulacije in bi civilni družbi dopuščala neko svobodno življenje.

Pozneje ste svetovali še drugim strankam in njihovim predsednikom, denimo Zdravku Počivalšku, Mateju Toninu, županu Borisu Popoviču, še prej Petru Bossmanu. Proti slednjemu ste kandidirali na županskih volitvah v Piranu, vendar neuspešno. Je bil to vaš zadnji nastop na volitvah?

Oh, kdo to ve? No, takrat je bila neka specifika. V kampanjo sem se vključil dejansko zadnji mesec zaradi tega, ker ni bilo drugega kandidata. Mislim, da je bil kar uspeh, sploh uvrstitev v drugi krog, ker je vse kazalo na gladko zmago Bossmana v prvem krogu. Res pa je bila tista precej divja kampanja na Obali tudi precej nasilna, bilo je kar nekaj incidentov.

Glede prihodnosti trenutno seveda ne planiram nič drugega kot to, da profesionalno oddelam svojo vlogo tukaj. No, nekaj časa sem celo bolj razmišljal o kakšni pedagoški karieri, na Fakulteti za uporabne družbene študije tudi predavam, tudi v prihodnjem letu bom imel tam vsaj en predmet. Kako bo v prihodnje, pa bom še videl.

Če se vrneva k SD, imate tam še kakšne prijatelje? Imate kakšne stike s predsednikom Matjažem Hanom?

S Hanom se pogovarjava, če se slučajno vidiva, sicer pa ne vzdržujem rednih stikov. Imam pa v tej stranki prijatelje, s katerimi pa se raje pogovarjamo raje o drugih temah kot o politiki kot včasih.

Niste jih prepričali, da bi vstopili v partnerstvo za razvoj, ki ga je ponujal premier Janša.

Zaradi tega, ker je to nemogoče, ker je SD spet postala socialistična stranka. Resda ima v vodstvu nekaj razumnih ljudi, ki bi ugotovili, da bi to bila dobra poteza, ne samo za politično kulturo v Sloveniji, ampak tudi za stranko, vendar o tem odloča na koncu konferenca stranke, ki pa dejansko odraža situacijo na terenu, in to je, da je celoten levi blok enostavno premočno socialistično obarvan, da bi bil sposoben dialoga s komerkoli drugim v političnem prostoru. To je težava današnjega političnega prostora, ta razklanost, nestrpnost do vsega, kar ni naklonjeno vlogi totalne države.

Takrat, ko ste vi bili aktivni v SD, so sprejeli partnerstvo za razvoj, in to se je pozneje na volitvah obrestovalo.

To je bil ključni trenutek, ki je sploh omogočil začetek rasti stranke do zmage 2008. Razlika je pa v tem, da je takrat Borut Pahor bil precej močnejši lider in da mu je večina v predsedstvu takrat popustila v odločitvi. Resda je bila takrat tudi prva Janševa vlada, ko polarizacija še ni bila tako močna kot v nadaljevanju.

Že takrat so sicer prišle izjemne kritike predvsem s strani Milana Kučana. Nekateri poslanci Socialnih demokratov, Breda Pečan pa Bojan Kontič sta organizirala okrogle mize, na katere sta vabila Kučana, ki je potem pljuval po vrhu stranke zaradi tiste odločitve in je bilo torej že takrat precej nekega nasprotovanja.

Je pa Borutu Pahorju uspelo uveljaviti svojo politično kulturo in svoj pogled na politično delovanje, kar je dejansko stranki sploh omogočilo tisti vzpon in zmago leta 2008, kar je bil enkraten dogodek za stranko, ki sicer enostavno nikoli ni mogla doseči 10 odstotkov. Takrat pa je celo presegla 30 odstotkov, kar se ni ponovilo nikoli več.

Partnerstva za razvoj ni sprejela nobena opozicijska stranka, celo Resnica ga ni sprejela. Vas to preseneča?

V bistvu me niti ne preseneča, saj socialistični blok ne more tolerirati niti minimuma dialoga, ker enostavno sploh ne priznava statusa demokratičnih parlamentarnih strank nikomur, ki ni na popolnoma isti liniji, kot so oni. Resnica pa je tudi bila pod izjemnim pritiskom in udarom in popolnoma razumem, da se je odločila za dosledno držo.

Stranka je povedala, da ne bo sodelovala, da sicer ne bo faktor nestabilnosti, in je zato omogočila oblikovanje neke večine, oblikovanje vlade, vendar dosledno vztraja pri tem, da se na noben način ne veže, in s tem ohranja avtonomijo pri posameznih odločitvah. Zato mislim, da je bila zadeva dokaj pričakovana.

Je Zoran Stevanović neuradni koalicijski partner? Navsezadnje je predsednik državnega zbora ...

Nikakor ne. Na ta položaj so ga izvolili poslanci. Ne moremo govoriti, da je zaradi tega partner. Saj ne sodeluje niti v partnerstvu za razvoj. Razumem njegovo izjavo, da ne želi biti faktor nestabilnosti in da je s tem omogočil tisto vlado, ki je brez njih zbrala največ glasov in ki se je z njimi programsko uskladila.

Verjamem, da bodo pri večini programskih zadev glasovali za, mogoče po določenih amandmajih, ne moremo pa govoriti o nekem partnerstvu. To, da je postal predsednik državnega zbora, pa kaže tudi na konkretno konstelacijo v parlamentu, ki je torej pripeljala do tega, da ne en ne drugi pol nima večine in je bila celo res najboljša rešitev, da je tisti srednji neuvrščeni predstavnik postal vodja parlamenta, in mislim, da svojo vlogo zelo dobro opravlja.

Ali pričakujete kakšne zaplete s Stevanovićem, glede na to, da ima zelo drugačne poglede na zunanjo politiko, zlasti glede Putina? Napovedal je celo obisk v Moskvi, za zdaj je šel v Beograd, ampak če bi šel v Moskvo, najbrž ta obisk ne bi bil usklajen z vlado.

Mislim, da zapletov zaradi tega ne gre pričakovati, ker se zunanja politika oblikuje z večino v parlamentu, in verjamem, da je tukaj tudi socialistična opozicija na drugačni liniji. Sicer ne bo tudi nič narobe, če bo v individualni režiji kdaj šel na kak obisk, ker bo to popolnoma jasno individualna poteza, ne pa poteza države.

Pričakujem, da bo zunanja politika v prihodnje precej bolj uravnotežena in kvalitetna, kot je bila v prejšnjem mandatu. Kar se pa tiče sicer sodelovanja z Resnico, verjamem, da se bo v večini programskih točk koalicijske pogodbe dalo doseči podporo, seveda z ustreznim dialogom in amandmiranjem morebitnih predlogov.

Vlada je začela mandat z nizko podporo v javnosti, saj ji več anketirancev nasprotuje, kot jo podpira. Ima nižjo podporo kot obe prejšnji vladi, Golobova in celo tretja Janševa vlada. Je problem komunikacija z javnostjo? Kako naj si vlada izboljša podporo?

Sčasoma se bodo pokazali rezultati in to je edini ustrezen način delovanja. Menim, da te ankete med eno in drugo kampanjo ne povedo kaj dosti o rezultatu na prihodnjih volitvah. Prvi test bo pa že jesenski referendum o zakonu o parlamentarni preiskavi.

Takrat se bo tudi videlo, kakšna je podpora eni ali drugi strani, ker se bo večina ljudi najverjetneje odločala tudi na podlagi vprašanja, ali se strinjajo sami s seboj, da so dali takšno večino bloku za spremembe, ali bi pa raje vrnitev Roberta Goloba na čelo vlade in takšno politiko, kot se je izvajala v prejšnjem mandatu. Mislim, da bo to odločitev, ki bo jeseni pokazala, ali so torej ljudje, še enkrat bom rekel, naklonjeni spremembam v primerjavi s prejšnjim mandatom.

Kako gledate na afero Black Cube? Je Janševa vlada prijaznejša do Izraela zaradi predvolilnih uslug, ker so njihovi paraobveščevalci skrivaj snemali pogovore z vplivnimi Slovenci, ki so jim razlagali o korupciji v Sloveniji?

Ne, ker tudi stranka s to afero ni imela čisto nobene zveze, kar dokazuje tudi dejstvo, da se v javnosti ni pojavil niti en sam element, ki bi dokazoval to povezavo. Čeprav je prejšnja vlada pogosto zlorabljala službe in instrumente, ki jih ima oblast na voljo. Če bi obstajal kakršenkoli dokaz, ta že bil v javnosti.

Razen tistega obiska na sedežu SDS ...

Torej obiska osebe, s katero se predsednik vlade večkrat skozi leta dobiva zaradi razprave o situaciji na Bližnjem vzhodu. Seveda je odnos do Izraela dosti bolj prijazen in uravnotežen zaradi že v preteklosti zelo znanega političnega stališča predsednika vlade.

Država je normalizirala odnose z Izraelom, ker vidi situacijo na Bližnjem vzhodu precej drugače, kot jo je videla prejšnja vlada. Ampak tega področja ne bi želel podrobneje komentirati, ker bo v prihodnje verjetno še več priložnosti, da to pojasnita predsednik vlade in zunanji minister.

Kakšno bo vaše sodelovanje s STA? V času prejšnje Janševe vlade se je takratni direktor Ukoma Uroš Urbanija zapletel v pravo vojno s takratnim direktorjem Bojanom Veselinovićem, najkrajšo so pa potegnili novinarji in zaposleni na STA, ki so nekaj mesecev ostali brez plač.

Menim, da je bil za to kriv takratni direktor STA, ker ni hotel spoštovati pogodbe, ki jo je pri tem podpisal. Takratni direktor Ukoma je enostavno zahteval spoštovanje pogodbe in mislim, da je to normalna zadeva v vsaki pravni državi. Sicer pa s STA od prihodnjega leta dalje pogodbenega razmerja za javno službo ne bo več imel Ukom, temveč ministrstvo za kulturo, in bomo mi zgolj še komercialni partner STA.

Nasploh pa bodo odnosi z vsemi mediji korektni, ker je to enostavno naša zakonska naloga in ker je prav, da so korektni. Nobenega razloga ni, da bi bili kakorkoli drugačni. Tudi zaradi tega, ker ste mediji enostavno postali skorajda irelevantni za rezultat na volitvah.

Primož Lavre

No, da povem direktno, nobenega strateškega razloga ni, da bi se zaostrovali odnosi z mediji, pri čemer upam, da ne boste mediji razumeli kot napad, če bom kdaj povedal, da je v kakšnem prispevku laž ali zavajanje, in se bomo na te načine odzivali.

Z vidika rezultatov na volitvah pa mediji nimajo več vpliva, kot so ga imeli nekoč, ne glede na brutalno propagando za levi blok. Blok za spremembe je zmagal na zadnjih volitvah in bo še močneje zmagal na prihodnjih volitvah zato, ker prihaja nova skupina približno sto tisoč mladih volivcev, ki bodo na prihodnjih volitvah spet vplivali na volilni rezultat in ki prihajajo z drugačnimi pričakovanji od države.

Torej enostavno socialistični blok izgublja tudi demografsko bitko. Izgubljajo pa jo tudi mediji, ker obstajajo drugi kanali za informiranje in ustvarjanje interpretacije, zato bomo tudi v tem mandatu velik poudarek dali lastni komunikaciji vlade z mediji. Bomo pa absolutno korektni, ker je tako prav in ker je to enostavno naša zakonska naloga.

Ali je treba kakorkoli spremeniti zakon o medijih? Ali mediji in novinarji lahko preživijo pod sedanjimi pogoji na majhnem slovenskem trgu brez pomoči države?

Menim, da je drugo vprašanje, zakaj bi davkoplačevalci plačevali za nekaj, kar so nehali uporabljati, če tako rečem. Vsak evro, ki se porabi iz proračuna, bi moral biti upravičen in bi moralo biti prvo vprašanje, zakaj naj ljudje plačujejo neko storitev. Mediji ste enostavno tudi izgubili svoj ugled in verodostojnost, ker je bilo skozi leta preveč laži in zavajanja, zato so ljudje začeli na alternativne načine prihajati do informacij in interpretacij.

Torej kar se tega tiče, menim, da bo v prihodnje seveda izjemno pomembna tiskovna agencija, ker je to le neki splošni generator novic, ki se bodo potem širile tudi po drugih kanalih.

Ampak verjamem, da se bo temeljito spremenila sama praksa pridobivanja informacij. Menim, da se bo ločilo faktografsko pridobivanje informacij, kjer bodo verjetno AI agenti (umetna inteligenca – op. p.) pogledali, kaj je v kakšnem zakonu ali v kakšnem statističnem podatku.

Glede interpretacije pa verjamem, da so tukaj že zmagovalci podkasti in druge oblike komentiranja, kjer ljudje zaupajo konkretnim osebam, konkretnim političnim vplivnežem, in tem bodo bolj verjeli kot pa nekim starim medijem.

Ali potem podpirate novelo, ki bi ukinila RTV-prispevek? Ali bi bilo treba še bolj spremeniti zakon o RTV?

Ker je to trenutno v parlamentarnem postopku, se do tega raje ne bi še opredeljeval, sploh ne z vidika Ukoma. To je stvar za druge organe, mi bomo seveda izvajali naše zakonske naloge, kot je to določeno.

Vi ste večkrat nastopali kot politični komentator, zlasti v podkastih. Kakšno usodo napovedujete največji opozicijski stranki? Bo nekdanji premier Robert Golob ostal v politiki in se čez štiri leta vrnil na oblast, kot je napovedal?

Prepričan sem, da se ne bo vrnil na oblast, ker verjamem, da se bo sedanji blok za spremembe na podlagi rezultatov, ki jih bo imel, okrepil in celo močneje zmagal na naslednjih volitvah.

Kar se tiče samega bivšega predsednika vlade in njegove stranke, je pa vprašanje razvoja dogodkov odvisno tudi od delovanja centrov v ozadju socialističnega bloka, ki so ponavadi vsakega poraženca potunkali in poskušali poiskati novega igralca za fasado, za katero pa stojijo povsem drugi ljudje. Kako se bo razvijalo dogajanje v Gibanju Svoboda, je tako še popolnoma prepuščeno igralcem, ki niso v prvi liniji.

Koliko vpliva na levi blok ima prvi predsednik Milan Kučan? Kdaj ste bili nazadnje z njim v stikih?

Nazadnje sem bil v stikih v času prve Janševe vlade na okrogli mizi, kjer je pljuval po partnerstvu za razvoj, in od takrat dalje, predvsem zaradi moje kritike njegove kritike, nisva več imela nobenih stikov. Zagotovo ima vpliv, prav tako tudi njegov krog, ker določeni igralci dovolijo, da ima ta vpliv.

Borut Pahor ni dovolil tega vpliva, zato tudi ni bil zaželen s strani tega ozadja in je bila tista zmaga 2008 za njih anomalija, ki so jo potem tudi hitro odpravili s tem, da so sami zrušili vlado.

Bodo spet iskali novi obraz na levi strani? Se to še ni izpelo?

Mislim, da bodo zagotovo iskali novi obraz, ko bodo ugotovili, da enostavno ni nobene možnosti za vrnitev in za rušenje te vlade. Že jeseni bo priložnost za ugotovitev, da so se ljudje trdno odločali za spremembe, in jesenski referendumi bodo to zelo jasno pokazali.

Zakaj je po vašem Janša tako uspešen, da je v politiki že več kot 35 let in zdaj sestavlja že svojo četrto vlado? Kaj ima, česar drugi nimajo? Vztrajnost?

Vztrajnost in seveda gre za izjemnega političnega stratega, ki ima na podlagi vseh teh izkušenj tudi izpopolnjen možganski zemljevid političnega dogajanja. Ko pride na dnevni red neka tema, jo včasih zna razumeti celo bolje kot kak minister, ker ima to širšo sliko skozi leta enostavno zgrajeno. Torej na eni strani vse te izkušnje, predvsem pa vztrajnost, ne glede na vse protidelovanje socialističnega bloka.

Tuji mediji Janšo primerjajo z ameriškim predsednikom Trumpom. Ali je ta primerjava umestna? Vi ste kot prvega slovenskega Trumpa, če se dobro spomnim, označili dolgoletnega koprskega župana Borisa Popoviča, s katerim ste vrsto let sodelovali.

Absolutno. Popovič je bil prvi tak poslovnež, ki je na tak način, kot je Trump, vstopil v politiko. Mogoče je bil pred njim le še Berlusconi, kjer pa je bilo več razlik. No, nikakor pa ne vidim podobnosti med Trumpom in Janšo.

Janša je najprej strateg, pripadnik evropske ideje, ideje demokracije, bil je disident v času komunizma, heroj v času osamosvajanja in danes voditelj, kot so nekoč bili. Takšen tip voditeljev danes v Evropi nekako manjka, med evropskimi voditelji uživa izjemen ugled in spoštovanje, zato pričakujem tudi drugačen odnos do Slovenije.

Primož Lavre

Sploh ker je tudi iz mednarodnih krogov prihajal jasen signal, da je Slovenija veljala za državo lažnivko, ker je na mednarodnih sestankih nekaj obljubila, potem pa se je čez teden ali dva izkazalo, da je to navadna laž, in se ni dalo zaupati taki državi. Verjamem, da bodo mednarodni partnerji ponovno prepoznali verodostojnost naše države. To se je ta teden pokazalo že na vrhu Nata v Ankari.

Kaj pa ljubljanski župan Zoran Janković? Koliko je njem Trumpa? Je po šestkratni izvolitvi za župana še vedno nepremagljiv v prestolnici?

Spet mislim, da primerjava s Trumpom mogoče zaradi drugih elementov ni ustrezna. Kar se tiče pa njegovih možnosti za zmago, številni menijo, da je prvič res ranljiv, da je prišel nekako do konca svoje politične poti in da je že s toliko strani revolt do njega, da bi ob morebitni kandidaturi nekega verodostojnega kandidata lahko tokrat izgubil volitve. Vse bo pa odvisno od tega, ali se bo takšen verodostojen kandidat našel.

Kdo bi ga pa lahko premagal?

V tem trenutku še ne vidim igralca, ki bi vstopil v tako igro z možnostjo za zanesljivo zmago.

Kar nekaj imen se že omenja, nobeno izmed tistih imen nima te možnosti?

Trenutno ne. Dokler se ne bodo jasno pokazala imena, s kakšnim zaledjem vstopajo v tekmo, bi to težko rekel.

Desnica najbrž s svojim županskim kandidatom ne more zmagati v Ljubljani, ne more osvojiti prestolnice. Kaj pa na predsedniških volitvah? Je lahko desni kandidat izvoljen za predsednika?

To je spet vprašanje verodostojnosti kandidata. Tudi tukaj trenutno še ni takega imena. Vsekakor pa bo to moral biti kandidat, ki bo sposoben povezati dokaj širok blok ljudi, ki si želijo sprememb v državi, in predvsem bo moral znati nagovoriti nove generacije.

Tukaj imamo zdaj že nekaj štiriletnih ciklusov, ko so nove generacije vstopile v volilno igro, in mislim, da bodo bistveno, odločilno vplivale tudi na predsedniških volitvah prihodnje leto.

Danila Türka je premagal Borut Pahor, tudi zaradi desnih volivcev. Je lahko kandidat, ki premaga Natašo Pirc Musar, Miro Cerar?

Danilo Türk je izgubil proti Pahorju zato, ker se je v času mandata preveč levo radikaliziral, ker se je prepustil vplivu skrajno levih sil, ki so ga temeljito spremenile. Na začetku je bil predsednik, ki povezuje, kot je s svojim sloganom napovedoval, bil je torej človek, ki je lahko segal v celoten politični prostor, potem pa se je pustil radikalizirati.

Nekaj podobnega se zdaj dogaja tudi Nataši Pirc Musar, ki tudi če včasih ne želi izpasti skrajno levo, so pa drugi igralci, ki jo želijo tako prikazati, ker jim je v prvem planu antijanšizem in bodo v vsaki njeni vejici iskali razlog, da prikazujejo neko napetost med njo in predsednikom vlade, tudi če te realno ne bo.

Primož Lavre

Mislim, da je tukaj njen strateški izziv, kako ohraniti sredinskost, kako se rešiti tega primeža skrajno levih sil, ki jih čisto nič ne briga ne ona ne država, ampak samo antijanšizem.

Glede Mira Cerarja pa je vprašanje, na kakšen način bi pristopil, ali bi pokazal neko energijo in s tem premagal vtis tistega mandata, ko enostavno ni bilo dovolj energije, moči za spremembe Slovenije. Čeprav je imel kar nekaj rezultatov v tistem mandatu, jih ni znal prikazati javnosti, zato bo to v veliki meri vprašanje njegovega pristopa k morebitni kandidaturi.

Saj v tem sta si mogoče podobna s Pahorjem, mar ne?

Zelo. Toda Pahor se je znal potem povsem na novo izmisliti, pokazati povsem novo energijo in s fenomenalno kampanjo v prvi predsedniški kampanji pridobiti simpatije ljudi.

No, če se vrneva k Nataši Pirc Musar, ki se ni najbolje razumela s premierjem Golobom, čeprav je bil iz iste opcije. Kakšno njeno politično sobivanje si predstavljate z Janšo, ki je iz druge politične opcije?

Mislim, da ne bo nobene težave, če se bo kazala razlika v političnih stališčih. To je v pluralni družbi popolnoma normalno in mislim, da je to celo koristno za globino političnega dialoga. Bolj sem prepričan, da bodo določeni interesni krogi želeli poglabljati to razliko in med njima ustvariti konflikt.

Verjamem, da bi se predsednica republike in predsednik vlade ne glede na vse razlike kot osebi bila sposobna pogovarjati o interesu države. Verjamem pa tudi, da si določeni tretji tega ne bodo želeli in bodo skušali prilagati drva na ogenj morebitnega tudi namišljenega konflikta, ki bi bil res povsem nepotreben za državo, ampak v interesu teh krogov, ki si želijo polarizacije.

O Pahorju ste napisali knjigo Borut Pahor od partnerja do alternative. Boste po izteku funkcije direktorja Ukoma napisali še kakšno knjigo o Janši?

To je pa bolj vprašanje, ali bom imel čas za kaj takega. Ampak tista knjiga je bila knjiga o dejansko kognitivni lingvistiki, kjer je bil Borut Pahor izjemen primer preokvirjanja v medijih in v javni percepciji. Mogoče bi pa bil res čas, da se tudi na ta način lotim prikaza moderne znanosti o komunikaciji, in zna biti, da bodo izkušnje tega mandata lahko ponudile zanimiv material.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.