Predsednik vlade je minuli četrtek po seji Sveta za nacionalno varnost prvič priznal, da »glede na zaostrene razmere v svetu in vse glasnejše napovedi o prihajajoči gospodarski krizi Slovenija danes bolj kot kadarkoli potrebuje povezovanje in sodelovanje, široko koalicijo oziroma vlado narodne enotnosti«.

Naslednji dan je te besede relativiziral s sestankom »vseh demokratičnih parlamentarnih strank«, na katerega pa ni povabil SDS. Če je bilo najprej razumeti, da gre za prvo srečanje parlamentarnih strank po volitvah, pa bi kontekst vlade narodne enotnosti vseeno zahteval nekaj taktnosti, kajti izključevanje SDS iz političnega življenja, politika Goloba postavlja v vlogo moralnega arbitra.

Dejansko pa imamo opravka z dvema različnima procesoma. Prvi je povolilno sondiranje terena, ali ima relativna zmagovalka volitev sploh možnosti za sestavo vlade.

Golob ne sestavlja vlade prvič, saj je imel to čast že pred štirimi leti, ko so svobodnjaki pometli z desnico na volitvah, vendar pa so razmerja sil letos spremenjena, zato ni samoumevno, da se mu bo uspelo obdržati na oblasti. Ali če parafraziramo kavboja Donalda iz Bele hiše: Robert Golob nima pravih kart.

Drugi proces, o katerem je govoril Golob, pa se nanaša na (pravilno) spoznanje, da država v zapletenih razmerah doma in v tujini potrebuje »široko koalicijo oziroma vlado narodne enotnosti«. Zakaj se je premier ravno po seji Sveta za nacionalno varnost odločil zaigrati na strune sodelovanja? Možna sta najmanj dva odgovora.

Ali je dokončno spoznal, da vlade brez sodelovanja desnice tokrat ne bo mogel sestaviti, ali pa so na zaprti seji prišli do ugotovitve, ki že dva tedna kroži po obveščevalnih krogih. Namreč, da so Izraelci z operacijo Black Cube z eno samo potezo nategnili tako slovensko vlado (umik Slovenije iz tožbe proti Izraelu pred Meddržavnim sodiščem v Haagu) kot tudi šefa opozicije in povrhu vsega sprožili še brutalni notranjepolitični obračun, ki je vplival na volitve.

Česa takšnega so zmožni samo Izraelci, zato lahko naše pravosodje, če si seveda upa, sodno preganja vse izraelske državljane, ki so v operaciji sodelovali in ki jih je možno identificirati. Druga rešitev pa je ta, da se parlamentarne stranke na načelni ravni dogovorijo, da se škandal z Izraelci pospravi v predal in da se o tej temi več ne govori.

Za slovensko enotnost je veliko boljša druga možnost in za Roberta Goloba, ki ga je »feministična diplomacija« Tanje Fajon v štirih letih drago stala, bi morala biti prioriteta izključno slovenska notranja politika.

Kajti če želi ostati na položaju in nadaljevati delo, bo moral premier pristati na velike kompromise, da bi v ustavnih rokih sestavil koalicijsko vlado z dovolj trdno večino v državnem zboru.

Jasno je, da bi bila velika koalicija med Svobodo in SDS prehud zalogaj celo za največje oboževalce znanstvene fantastike in da Slovenija za takšen mentalni preskok še ni pripravljena. Toda po drugi strani za bodočega mandatarja ne pride v poštev niti manjšinska vlada, saj bi se razletela že ob prvi malo večji oviri.

Zaradi tega je Golobova ideja o preseganju ideološke ločnice, ki bi nas vsaj teoretično (lahko) pripeljala do prve vlade narodne enotnosti v demokratični zgodovini, že v osnovi soočena z vprašanjem, koga vse bi Robert Golob želel imeti v takšni vladi. Vse demokratične parlamentarne stranke, je rekel.

Toda ker med njimi ne vidi Slovenske demokratske stranke, se ponovno soočimo s temeljno dilemo sodobne slovenske levice: ali je sodelovanje z Janezom Janšo dovoljeno oziroma zakaj je prepovedano?

Po mnenju trde levice z Janšo ne sodelujemo, ker ni demokrat. Radikalnejši del levice, nevladniki in aktivisti so še ostrejši: Janša je fašist. In s fašisti se ne sodeluje. Kajti dober fašist je lahko le mrtev fašist. Če vabilo Roberta Goloba na sestanek vseh parlamentarnih strank – razen SDS seveda – presojamo skozi to prizmo, je zgornja dilema hitro razjasnjena: z Janšo sodelovanje ni možno.

Kaj ta kategorični imperativ pomeni za Golobov projekt vlade narodne enotnosti? Brez stranke, ki je na volitvah prejela skoraj enak delež glasov kot zmagovalka, o kakšni enotnosti pač ne moremo govoriti. Smisel enotnosti je, da velika večina parlamentarnih strank sodeluje in dela za isti cilj.

Od Roberta Goloba, ki bo v prihodnjih dneh spoznaval, kakšno Sizifovo delo je igranje taroka s slabimi kartami, seveda ne moremo pričakovati, da se bo ukvarjal še s pravnimi posledicami subliminalnega sporočila levice, da je SDS nedemokratična stranka. Bi bilo pa pošteno, politično korektno, če hočete, da se o tem končno izrečejo tiste institucije, ki so za to pristojne.

Gre namreč za temeljno vprašanje o delovanju neke politične stranke. Če je SDS res nedemokratična stranka, bi jo moralo ustavno sodišče prepovedati. Pustimo ob strani podatek, da je to sodišče svetovnonazorsko povsem levo, in se osredotočimo na vsebinski del.

Eden ključnih elementov, ki zadostujejo za prepoved delovanja neke politične stranke, ni le njen program (če je protiustaven, če poziva k nasilni spremembi družbene ureditve, če zagovarja nasilje, neenakost itd.), ampak delovanje. Ustavno sodišče je leta 2022 presojalo o pobudi državljana Vilija Kovačiča za začetek postopka za oceno protiustavnosti programa politične stranke Levica (Ps-1/22) – in jo gladko zavrnilo.

Za prepoved politične stranke je namreč bistveno, da ta s svojimi ravnanji ogroža človekovo dostojanstvo, ki je prvi pogoj in temelj svobodne demokratične ureditve.

Če bi ustavno sodišče izreklo tako skrajen ukrep, kot je prepoved neke stranke, potem bi to storilo le v primeru konkretne ogroženosti človekovega dostojanstva. Z drugimi besedami, radikalne ideje ali programske norme niso dovolj, obstajati morajo konkretni znaki, da stranka uresničuje ali bo začela uresničevati protiustavne cilje. Takšne obtožbe na račun SDS ali katerekoli druge parlamentarne stranke v Sloveniji pa so vseeno močno pretirane, kajne?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.