Janša je Cerarjevo zmago primerjal s Titovim "uplenom" privezanega medveda

Prvak SDS je uspeh Mira Cerarja na volitvah primerjal z lovskimi podvigi Josipa Broza Tita: "Znana je prilika iz sredine 70. let prejšnjega stoletja, ko je bil jugoslovanski diktator Josip Broz Tito na enem od zadnjih, bom rekel v narekovajih, "zdravih obiskov v Sloveniji" in seveda je šel tudi kot po navadi tokrat na lov v enem od državnih lovišč. Uslužni podložniki v slovenski komunistični nomenklaturi so za to, da bi ga zadovoljili, tam nekje na rob gozda privezali medveda, on ga je ustrelil, ne da bi vedel, da je privezan in potem so se postavili v vrsto in mu čestitali. Sprašujem gospoda Cerarja, če bi on tudi čestital lovcu, ki je ustrelil privezanega medveda."

Objavljamo Janšev nagovor:

Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani!

Državni zbor je danes pred pomembnim korakom in če bi imeli povolilni čas, kot je običajen za volitve v državah parlamentarne demokracije, bi vsi verjetno v tej dvorani želeli samo eno, to je čim več uspeha čim bolj konkretnemu in čim bolj ambicioznemu programu, ki je bil oziroma ki bi moral biti danes tu predstavljen. Ampak, žal, ne živimo ta čas, ne živimo takšnega časa, in že to, da vas tu jaz danes nagovarjam, je eden od dokazov za to. Mislim, da se še nikoli ni zgodilo, da bi v parlamentu na dan, ko se voli predsednika vlade, v imenu opozicije govoril zapornik. Imajo ali pa imate prav tisti, ki to smatrate za izjemno nenavadno, čudno, neskladno z nekimi splošnimi normami. V tem se lahko samo strinjamo, vendar pa ni problem v posledici, ampak je problem v vzroku. Nenavadno je, da se lahko nekaj tednov pred volitvami brez dokazov pošlje v zapor vodjo največje opozicijske stranke. In ko se pogovarjate o tem, kaj je normalno in kaj ni normalno, kaj je čudno in kaj ni čudno, začnite pri vzrokih, in če še niste, preberite sodbo. Je pravnomočna, ima svoje posledice, vsi v tej dvorani ste pismeni in vsak, ki sodi na podlagi časopisnih člankov in se ne poglobi v tisto kar piše v sodbi, dela ne krivico meni in moji družini ali pa moji stranki, ampak predvsem svoji pameti in svoji logiki. Toliko o tem.

Skratka smo na neki skrajni točki nepravnosti in jaz, ki stojim danes za to govornico sem živ dokaz za to. Se pa je ta seja Državnega zbora kljub temu začela s prijetnim presenečenjem. Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke je predsedniku Državnega zbora predlagala, da danes na nek način obeležimo dan spomina na vse žrtve fašizma, nacionalsocializma in komunizma. Evropski dan spomina in predsednik je to danes naredil in se mu za to zahvaljujem. Pozdravljamo ta prvi korak. Upamo, da mu bo sledil tudi drugi, da so bile te besede iskrene in, da bo po 5 letih večina v slovenskem Državnem zboru sposobna tudi izglasovati resolucijo, kakršno je sprejel Evropski parlament. Ko smo namreč pred 5 leti to predlagali kot neko normalno gesto, tudi mnoge druge države so to naredile, je bila ta resolucija zavrnjena. Torej pričakujemo, da bo naslednji korak storjen in, da bo predsednik Državnega zbora sam predlagal to resolucijo v potrditev tako, da ne bomo ostali ali pa, da se ne bomo spet zapletali okrog vprašanj prestiža.

Kot sem dejal na začetku je danes pred tem visokim zborom zelo pomemben korak in, če bi bili v normalnem povolilnem času bi lahko v projektu ali pa bi morali v projektu vsi zaželeti zgolj samo dobro. Ampak ne moremo mimo tega, da je nad volitvami katerih rezultat se naj bi danes na nek način v prvem koraku udejanjil, močna senca legitimnosti ali pa, če hočete, da se izrazim čisto pravniško dvom legitimnosti in tisti, ki razmišlja nekaj časa vnaprej in kandidat za predsednika vlade bi to moral. Mislim, da tudi vsi ostali v tem zboru bi se morali vprašati, kaj se bo zgodilo, ko bo in enkrat to bo in to ne tako daleč v prihodnosti, ta senca potrjena in bo iz suma nastalo dejstvo. Torej senca legitimnosti nad temi volitvami dela čas po volitvah, ki bi moral biti drugačen zelo specifičen. Ne gre samo za afero Patria, ki je tokrat že četrtič vplivala na volitve in to zdaj bom rekel s fizično eliminacijo. Gre tudi za to, da danes sedimo v tem Državnem zboru predstavniki polovice volilnega telesa. Polovica državljank in državljanov 13. julija ni volila. Si predstavljate, kako bi se to vprašanje poudarjalo, če bi bil volilni rezultat drugačen, recimo obrnjen. Kakšni naslovi bi bili po slovenskih časopisih? Zdaj pa kot, da to nikogar ne skrbi. Mene osebno pa to skrbi in, če bi bil kandidat za predsednika vlade bi me skrbelo še bistveno bolj. Prvič v Sloveniji se je zgodilo, da je bila volilna udeležba tako nizka ampak čudežno je bilo v slovenskih medijih za »še kar dobro.« Kaj je to »še kar dobro« se bo videlo, ko bodo prišle posledice.

Zdaj, če mogoče še kdo ni razumel teh besed v zvezi z vprašanjem suma legitimnosti volitev mogoče še na primerjave iz pri nekaterih tako čislanega socializma. Znana je prilika iz sredine 70. let prejšnjega stoletja, ko je bil jugoslovanski diktator Josip Broz Tito na enem od zadnjih, bom rekel v narekovajih, "zdravih obiskov v Sloveniji" in seveda je šel tudi kot po navadi tokrat na lov v enem od državnih lovišč. Uslužni podložniki v slovenski komunistični nomenklaturi so za to, da bi ga zadovoljili, tam nekje na rob gozda privezali medveda, on ga je ustrelil, ne da bi vedel, da je privezan in potem so se postavili v vrsto in mu čestitali. Sprašujem gospoda Cerarja, če bi on tudi čestital lovcu, ki je ustrelil privezanega medveda.

Kar se tiče samega programa je nesporno dejstvo, ne pojavlja se prvič ob takšnih priložnostih, da bi bilo pred vsako vlado, to, ki bo imenovana ali kakršnokoli drugo in pred vsakim predsednikom vlade, kandidatom za predsednika vlade najprej, zelo težko delo. Najprej že pri sami sestavi vlade in potem seveda pri vladanju. Situacija je takšna, da bi bilo to delo težko za vsako vlado, tudi najbolj sposobno in tudi z najbolj natančno izdelanim programom.

Slovenci smo razdeljeni.

Kot rečeno že prej smo Slovenci razdeljeni. Pol jih še za silo verjame v parlamentarno demokracijo in ta polovica je šla na volitve, druga polovica je obupala, ne verjame v to, da lahko s svojim glasom kaj spremeni ali pa je bila prestrašena, zavedena zaradi vsega tega kar se je dogajalo. Kakorkoli. Slovenija je razdeljena na polovico, ki je obupala nad parlamentarno demokracijo in na ostalo polovico, ki pa je razdeljena po ideoloških ločnicah. In bolj kot vse ostalo, o čemer je bilo govora doslej je to ključni problem Slovenije. Ta usodna razdeljenost povzročena z revolucijo in genocidom, z ostanki rdečega apartheida, z monopoli in tudi s propadlo tranzicijo.

Kandidat za predsednika vlade je dejal, da je naš ključni problem, ko je poskušal dati neko diagnozo stanja, nedozorelost. Ta beseda je bila uporabljena. Če se milo izrazim, je ta diagnoza zelo površna. Če bi bilo stanje, v katerem smo, zgolj posledica neke nedozorelosti, potem bi se usedli in počakali, da odrastemo in vse bi bilo boljše. Žal temu ni tako. Tudi ta diagnoza zelo spominja na čase tam ob koncu 80. let prejšnjega stoletja ko so v tej isti dvorani, ko še ni bila prenovljena, govorili o tem, kako smo vsi krivi za krizo, v kateri smo in kako moramo vsi zatisniti pas in izdelovali so se programi gospodarske stabilizacije do žalostnega konca tiste države. Torej ne gre za vprašanja nedozorelosti, gre pa za vprašanje neke usodne razdeljenosti in sem vesel, da se je kandidat za predsednika vlade tega vprašanja vsaj približno dotaknil s strani, ki je pač pozitivna in bomo tudi tukaj z veseljem podprli morebitne naslednje korake, če se bo od besed prešlo k dejanjem.

O programskih zasnovah vlade stranke Mira Cerarja.

V predstavljenem programu - če sem kaj preslišal me prosim popravite - nisem slišal niti ene številke in niti enega roka. Mislim, da še nikoli noben kandidat za predsednika vlade ni predstavil programov, v katerem ne bi bilo nobene številke in nobenega roka. Če bi bili časi dobri, normalni in cvetoči in bi imeli privatizirano gospodarstvo brez tega, da bi se balo vplivov države in tako dalje, družbo v katero se država ne vtika več kot je to nujno potrebno, potem bi lahko rekli v redu, saj nekaj od tega se bo na vsakem področju naredilo, nekaj se ne bo. Ker ni merljivih kriterijev, bo nekdo rekel, da je kozarec na pol poln, drugi, da je na pol prazen. Življenje bo normalno teklo dalje. Problem je, da nismo v takem stanju, da se ne cedita med in mleko. Tudi zunanje okolje, tako gospodarsko kot politično okrog države postaja vedno bolj zahtevno in zaradi tega bi si ta Državni zbor in mislim da celotna slovenska javnost zaslužila vsaj nekaj ključnih številk in vsaj nekaj ključnih rokov. Kandidat za predsednika vlade ima še en nastop in nas lahko še prijetno preseneti, vendar bo zelo težko, po mojem, se vsebinsko odločati, če ta program ne bo dobil nobene konkretizacije. Vsi se bomo za nekaj zavzemali. Treba bi bilo, itn., to je jasno, ampak tukaj mi sedaj ne, v tem Državnem zboru danes, ne odločamo o kandidatu za predsednika neke znanstvene raziskovalne fundacije, ampak odločamo o kandidatu za predsednika vlade in ta funkcija, ta posel je brutalen. Če kaj, potem na tem mestu že od prve minute dalje srečaš številke. Kruta realnost. In potrebno se je vsako minuto odločati ravno o številkah in o rokih, kaj, do kdaj, koliko. Če stvari niso vnaprej pripravljene vsaj ko gre za makroekonomske okvire, potem zavlada kaos v rekordnem času. Tudi če se ne odločaš, če odgovarjaš na izzive, proučili bomo in ustanavljaš komisije in nova ministrstva in urade, pač odloča nekdo drugi. Odloča pa tako kot je v njegovem interesu.

Kar se tiče teh konkretnih navedb, ki so najbolj manjkale, me skrbi ta nonšalantnost, ki danes ni prvič prišla do izraza, ampak smo jo poslušali tudi zadnje tedne, da ne rečem mesece, odkar stranka, ki ima večino v tem Državnem zboru obstaja, v zvezi s sedaj ključnim ekonomskim problemom, ki ga Slovenija ima. Naš ključni problem je to, da smo preveč zadolženi, in da preveč porabimo, in da so tukaj škarje vse bolj zaprte, in da se kljub zelo resni situaciji, tisti ki ustvarja javno mnenje in tisti, ki bodo odločali, hočeš nočeš seveda tudi o številkah, zatekajo v neko iluzijo, da pač situacija še ni takšna. Pri dolgovih, recimo, v iluzijo, da še nismo na sto odstotkih javnega dolga glede na letni bruto domači proizvod, da je recimo naša sosednja država Italija že preko sto odstotkov, na stodvajsetih odstotkih, in da imamo še čas in prostor, in da se lahko še zadolžujemo. Pogled na realne številke gospodarsko rast oziroma bolje rečeno stagnacijo, makro ekonomske rezultate vseh let, od leta 2009 naprej, ko nas je zadela kriza ali pa, ko smo v glavnem po svoji krivdi stopili v krizo in v kateri smo še vedno, kažejo na to, da smo si zelo veliko sposojali. Praktično nič od tega investirali, da se sredstva, da se denar za obresti v letnih proračunih drastično povečuje, šel je preko deset odstotkov letnega proračuna samo za obresti brez vračila glavnic, in da ta denar odhaja iz Slovenije. Sosednja država Italija, ki je dejansko bolj zadolžena od nas, ne samo, da je večje gospodarstvo, ampak italijanska država je recimo po sedemdesetih odstotkih zadolžena pri domačih finančnih institucijah, in ko italijanski davkoplačevalci preko davkov vračajo ta državni dolg vsako leto, gre to, 70% in več, na račune domačih, se pravi italijanskih finančnih institucij, ki so ta denar posodile. In ta denar kroži znotraj italijanskega nacionalnega gospodarstva, ustvarja nova delovna mesta, prispeva h gospodarski rasti, razvoju, blaginji, plačilu stroškov za javni sektor ali pa delovanje javnega sektorja in tako naprej.

V Sloveniji je pa ta slika obratna – pri nas pa več kot 70% denarja, ki je državni dolg in ki ga vračamo, odhaja v tujino, tujim finančnim institucijam – to bo zanimalo kolega tamle na levi -, ki seveda Sloveniji zelo radi posojajo. Države s socialistično retoriko, ki se rade zadolžujejo, so najboljši prijatelj finančnih kapitalistov v svetu. Tako je tu neka neverjetna simbioza, ki deluje, in ni čudno, da, recimo, gospod Soros z veliko vnemo financira levičarske organizacije po celem svetu, hkrati pa služi milijarde od obresti. Torej, to, da smo mi zadolženi in da moramo vračati vsako leto milijardo obresti in nekaj milijard glavnice, je zelo velik problem. In ta problem je toliko večji, ker je proračunska poraba v Sloveniji že sama po sebi, zdaj že dolgo časa, od leta 2008 ali 2007 naprej, bistveno večja od prilivov. Po eni strani moramo torej vedno več vračati in ta denar gre v glavnem ven, ne kroži znotraj gospodarskega ali pa finančnega sistema države, po drugi strani si pa še dodatno sposojamo. Najbolj neprijetna novica za kandidata za predsednika vlade in za vlado, ki bo zelo verjetno potrjena v Državnem zboru za mandat, ki je pred vami, je v tem, da se bodo v tem mandatu, tudi če ne bo trajal vsa štiri leta, te škarje zaprle. In v tem nastopnem govoru nisem slišal nobene formule za ta čas, ki neizpodbitno prihaja. Razen, če je še nekje skrit, in se s tem namerno noče razburjati slovenske javnosti, nek konkreten program s številkami in roki ter s pogajalsko taktiko zadaj z evropskimi institucijami, s katerim bo nova vlada pripravljena na srečanje s tem neizogibnim izzivom; če je temu tako, se opravičujem in bom zelo vesel.

O pravni državi, vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic.

Veliko je bilo tu govora o tem, kako bo pravna država rešila vse probleme. Prvič, pravna država sama po sebi ne bo rešila ničesar. Vladavina prava je predpogoj za to, da vsi družbeni sistemi in podsistemi lahko normalno funkcionirajo, pravna država sama po sebi pa ne rešuje ničesar in je to samo nek nujen formalističen okvir, ki lahko deluje v dobro ali pa v slabo.

Tudi Ruska federacija je pravna država, vendar tam ne odloča vladavina prava, ampak vemo, kdo, pa Belorusija, tudi Severna Koreja je na nek način pravna država, ima zakone, ima policijo, ki nadzoruje izvajanje teh zakonov. Tudi bivša SFRJ je bila pravna država. Torej, pravna država sama po sebi ne rešuje ničesar, vladavina prava pa da. In če se bo nova vlada zavzemala za vladavino prava in za spoštovanje človekovih pravic, bo imela seveda vso našo podporo. Žal pa statistika, ki je bila predstavljena, v zadnjem času kaže, da je tu zelo velik problem. V zadnjih 10 letih je več kot 1.000 slovenskih sodnikov, po ugotovitvah slovenskega Ustavnega sodišča ali Evropskega sodišča za človekove pravice, kršilo človekove pravice. To ni amaterska ocena, to je, to so uradna dejstva in to več kot 400 sodnih primerih, ki so bili v tem času, ki so v tem času že doživeli epilog. Vemo pa, da so sodni mlini takšni, da meljejo počasi, v Sloveniji še posebej.

Treba vedeti, da je več 100 takšnih primerov še v proceduri in, da bo ta številka za 10 let še bistveno večja. Če imamo v državi kjer je manj, mislim, da manj kot 1.000 sodnikov ali pa nekaj takšnega, več kot 400 posamičnih sodb pri katerih je sodelovalo več kot 1.000 sodnikov, ker je bilo uradno potrjeno, da so se kršile človekove pravice, potem govoriti o tem, da živimo v državi, kjer se človekove pravice spoštujejo, ni drugega kot slaba šala. In o tem kako se bomo spopadli s tem problemom nismo slišali nič.

Tri besede sem si poleg tega, da še nismo dozoreli najbolj zapomnil iz tega nastopnega govora in te besede so: sanacija, stabilizacija in prestrukturiranje. Kljub tem besedam, če je mogoče mislim, da gospod Hainz je sedel v tej dvorani preden, je bila prenovljena, ko je bila tukaj še socialistična skupščina, te besede se je takrat velikokrat slišalo predvsem v letih med 1980 in 1990 in vemo kakšen je bil epilog. Načelno s tem ni nič narobe. Problem je pa v tem kot sem dejal že prej, da ni bilo nobenih številk in nobenih rokov in še večji problem je, da očitno dobivamo tukaj za samega vrha zelo slab zgled. Vlada naj bi se povečala kar za četrtino iz 12 na 15 resorjev. Zdaj ni to toliko pomembno, da bo, da pač trije kabineti več pa potem posledično še nekaj 10 raznih uradov in tako dalje. To samo po sebi absolutnih številkah ni tako velik strošek. Problem o tem, ker je to zgled na samem vrhu.

O slovenski birokraciji ter administraciji.

Slovenska birokracija se je od leta 1996, ko smo v glavnem zaokrožili vzpostavljanje samostojne slovenske države z vsemi institucijami povečala za vidim, da natančno 42.500 zaposlenih. Nekaj od tega je upravičeno, nekaj od tega, ampak po tem, ko smo imeli že vse, kar je potrebno za normalno funkcioniranje države potem, ko smo šli v Evropsko unijo in nimamo več niti takšne potrebe po carini po mejni kontroli razen še deloma na eni meji po devizni inšpekciji. Mimogrede potem, ko smo prevzeli evro, se je tudi Banka Slovenije povečala menda za 100 zaposlenih, čeprav ima za tretjino manj funkcij. V tem času od leta 1996 naprej je nastalo na stotine novih državnih in paradržavnih uradov, institucij in agencij. Jaz sem bil dvakrat predsednik vlade in nikoli nisem znal na pamet našteti niti polovico vseh teh, če sem še tako bral, si jih ni bilo možno zapomniti. In to se tudi, če se predsednik vlade recimo trudi, nehote množi tako kot gobe po dežju. Če pa je vlada še sama za povečanje število resorjev in napovedjo novih uradov in tako naprej daje slab zgled, potem ne pričakujte, da boste kakršnokoli prestrukturiranje naredili brez velikanskih težav.

Začetek leta 2013, preden se je začela revolucija z granitnimi kockami, ki je postavila prejšnjo vlado na oblast, je ne vlada, ampak so resorji, so ljudje, ki so v Ljubljani še vedno zaposleni po slovenskih ministrstvih in so sposobni narediti ocene o tem, kje je možno v administraciji varčevati in kje ne, kje je potrebno število zaposlenih zmanjšati in, kje eventualno povečati. 

Ni bilo tako lahko priti do teh ocen in do teh številk, ampak te analize obstajajo, nekje so, mislim, da se niso izbrisale iz računalnikov, treba jih je enostavno vzeti ven in nekaj narediti v smislu realnega prestrukturiranja. Zelo težko boste nekemu ministrstvu zahtevali, da se določeni uradi, kjer se delo podvaja, ukinejo, če sami ustvarjate nova ministrstva. Ne gre toliko za neposredni strošek kot gre za zgled in na koncu ne bo šlo za 3 milijone večje proračunske izdatke, ampak bo šlo naprej za 30 pa potem za 90 milijonov novih stroškov. Kaj je alternativa temu, kar kritiziramo?

Kaj je alternativa temu, kar kritiziramo?

Za vse stvari, ki so bile tukaj naštete kot reforme, potrebe po spremembah, prestrukturiranju, sanaciji in tako naprej obstaja ne samo izdelane konceptualne rešitve, obstajajo v veliki meri tudi operacionalizirane rešitve. To so osnutki in predlogi zakonov, tudi zakoni, ki so bili že predlagani v prejšnjih dveh mandatih, pa so bili v tem Državnem zboru zavrnjeni. Večino tega je predlagala Slovenska demokratska stranka, tudi Nova Slovenija, Slovenska ljudska stranka, ki je bila v prejšnjem mandatu. Jaz bi to vseeno vzel ven in pogledal, ker pri pravnih rešitvah so številke, so konkretni ukrepi, so roki, so mednarodne primerjave. Ena od ključnih bogastev, ki ga je Slovenija pridobila z vstopom v Evropsko unijo, je bogastvo dobrih praks. Ni države v Evropski uniji, ki kakšne stvari ne bi imela dobro urejene. Nobena država nima vse idealno urejeno, je pa v vsaki državi nekaj, kar je vredno posnemanja in tega bogastva se splača posluževati in veliko tega je, ko gre za konkretne rešitve že zelo natančno opisano, preneseno v teh predlogih, ki so se v tem Državnem zboru od leta 2009 naprej v glavnem zavračalo, ker je obstajala neka paradigma ali pa prepričanje, kako so to napačne rešitve, kako si je treba izposoditi samo še 5 milijard, saj nevihta bo minila, zaprli bomo dežnike, sonce bo sijalo in vse bo cvetelo naprej, kot prej. To se ni zgodilo oziroma zgodilo se je samo v tistih državah, ki so te ukrepe izvedle in zaradi zamude bo Slovenija plačala toliko večjo ceno, ampak te škarje se bodo zaprle ravno v tem mandatu.

Ta rezultat volitev, kjer, če malo poenostavim, obstaja ideološka dvotretjinska večina v tem Državnem zboru je mogoče se tako zdi na začetku, po eni strani blagoslov, po drugi strani pa prekletstvo, ker bo ta problem pač treba rešiti in ne bo izgovorov, kot so bili doslej, da je koalicija šibka, da ni dve tretjine za neke ustavne spremembe, čeprav smo mi vedno podprli, tudi ko smo bili opozicija, nujne ustavne spremembe. Zdaj pač izgovorov ne bo.

V SDS smo vedno ravnali odgovorno, tako bomo ravnali tudi sedaj.

Ne glede na to, da je bil danes vsaj na začetku predstavljen program, ki ga lahko pravzaprav v veliki meri vsak podpiše, ker nič ne zavezuje, tudi nič ne odvezuje. V imenu Slovenske demokratske stranke obljubljam, da bo stranka podprla vsak dober ukrep, vsak ukrep, ki gre v smeri rešitve teh problemov, da bomo ne glede na to, da nad volitvami in rezultati teh volitev visi sum legitimnosti, ki bo v mandatu, ki je pred vami tudi potrjen, ravnali odgovorno. Ta beseda je bila tudi uporabljena. Za nas se ni treba bati. Vedno smo ravnali odgovorno in bomo tudi zdaj. Pričakujemo pa seveda odgovornost tudi od tistih, ki imate ali pa boste imeli škarje in platno v rokah. 

Podprli bomo vsak reformni ukrep, ki bo zaslužil to ime. Jaz upam, da se jih bo tudi zaradi pritiska Evropske unije čim več prebili mimo antireforme koalicijske pogodbe in da potem nekje med osnutkom in predlogom ne bodo izpadli, kot je tista zaveza za preiskavo bančne luknje. Zelo zanimivo, mimogrede, da je bilo najprej rečeno kako je to eno od ključnih programskih zavez koalicijske pogodbe, potem pa noben od bodočih koalicijskih partnerjev ni opazil, da je ta ključni del izpadel in so to opazili šele novinarji. To, upam, da se z ukrepi ne bo dogajalo nekaj podobnega.

Torej, Slovenska demokratska stranka bo, tako kot doslej, tudi v tem mandatu, ne glede na ta sum legitimnosti volitev in rezultata podpirala, pa tudi predlagala dobre rešitve za Slovenijo. Kot že rečeno, je veliko teh rešitev že izdelanih, samo poiskati jih morate po ministrstvih, lahko vam tudi pomagamo s kopijami. Vsi si želimo, da bi bilo teh dobrih rešitev, ne glede na vse ostale pomisleke, ki sem jih naštel, čim več. Za vse bo bolje, če jih bo čim več in če bodo na mizo prišle čim hitreje. Vendar pa, kot sem dejal že prej, rezultat teh vprašljivo legitimnih volitev je takšen prvič v slovenski zgodovini odkar imamo volitve v parlament, kjer lahko nastopa več strank na teh volitvah, da je pač en politični blok dobil ne samo prepričljivo, ampak dvotretjinsko večino. Jaz verjamem, da se gospodu Cerarju ni splačalo preveč truditi, da bi še kakšno stranko formalno dobil v koalicijo, ker zakaj bi kupoval nekaj kar že imaš. To se nikoli ne izplača in dvotretjinska večina je, kot sem dejal že prej, po eni strani blagoslov, če vlada misli resno in če je za leporečjem tudi nek konkreten program s številkami in roki. Lahko pa je tudi prekletstvo. In prihodnost bo pokazala kaj od tega se bo uveljavilo.

V vsakem primeru pa je rezultat tak, da seveda opoziciji ni potrebno prevzemati nikakršne odgovornosti, razen v tem smislu, da bo podpirala dobre predloge, če bo do njih prihajalo, če jih bo vlada pošiljala v Državni zbor. In je tukaj prvič po letu 1990 na strani, ki ima ustavno večino popolno odgovornost za to, kar se bo dogajalo v državi v prihodnjih letih, dokler bo ta večina obstajala. 
To, da je v rokah enega ali ene opcije popolna pristojnost, popolna moč in popolna oblast pomeni tudi to, da bodo vsi računi na koncu prišli na znan naslov. To se bo zgodilo kmalu. Hvala lepa.