Predsednik SDS Janez Janša meni, da levičarska ideologija opozicijo v Sloveniji ponovno obravnava kot razrednega sovražnika. "Vsem, ki se ne strinjamo niti z nekdanjim enoumjem niti s sedanjim brezumjem preostane samo to, da napnemo vse sila za čimprejšnjo postavitev DRUGE SLOVENSKE REPUBLIKE," piše Janša na spletni strani SDS.
Zapis objavljamo v celoti:
Levičarska ideologija opozicijo v Sloveniji ponovno obravnava kot razrednega sovražnika.
Bila so desetletja, ko so množični mediji v Sloveniji žolčno secirali in trgali oblasti neljube članke in komentarje, ki so bili praviloma objavljeni v kaki nizkonakladni reviji v Sloveniji ali v zamejstvu (v tržaškem Zalivu npr.) ter grobo obračunavali z njihovimi avtorji. Nemalokrat so sledile tudi kazenske ovadbe pod različnimi pretvezami, maltretiranje s strani Udbe, prepovedi vstopa v državo, odvzemi potnih listov in celo zaporne kazni.
Skupna značilnost popadljivega pristopa do kritičnih ter oblasti neljubih zapisov in avtorjev je bila v tem, da praviloma noben množični medij ni v celoti objavil teksta, ki so ga kritizirali. Še več. V navajanju iztrganih citatov so se striktno izogibali navajanju za oblast najbolj spornih dejstev iz kritiziranih člankov.
Kdo bi si mislil, da ravnanje slovenskih množičnih medijev tudi po 20. letih od osamosvojitve in formalne demokratizacije ne bo bistveno drugačno. Ko sem pred dobrim tednom dni na naši spletni strani objavil osebni komentar na aktualna dogajanja »Boga ni. Vse je dovoljeno!«, sem seveda pričakoval različne reakcije na moje ocene, saj sem komentiral nekaj najbolj perečih odprtih vprašanj v državi. Nisem pa pričakoval ponovitev vzorca izpred dveh ali treh desetletij. Vendar se je praktično v celoti ponovil. Žolčni napadi na tekst in na avtorja so se kar vrstili, nekateri »osrednji časniki« so v isti številki objavili cele plahte »zavračanj nesprejemljivih idej.«
Ob tem prav noben časopis ali revija, ki so moj komentar napadali, ni objavil niti celotnega teksta niti nekaterih njegovih najpomembnejših delov. Praviloma so polemizirali z ugotovitvami, niso pa navajali argumentov zanje. Še posebej so se na daleč izognili tistemu delu komentarja, ki pravi:
»Pravno mnenje, strokovna ekspertiza, odločba komisije prve in seveda druge stopnje, sodba upravnega in kajpada tudi vrhovnega sodišča (celo ustavnega, če je potrebno), predlog zakona, zamujen podzakonski akt, začasna odredba, klic iz ministrovega kabineta, načelno mnenje protikorupcijske komisije, glas iz računskega sodišča ravno ob pravem času, odločba informacijske pooblaščenke, dezinformacija diplomatski mreži, pristranski članki in komentarji, TV oddaje, medijski molk, neobičajna zamuda pri obveščanju državnega tožilstva, neopravljena hišna preiskava, vsakršne izjeme od pravil...prava malenkost. Ni da ni. Le na prava vrata je treba potrkati, a ta so dostopna le posvečenim.«
In odstavku »Cenzura omogoča dvojna merila«, ki navaja konkretne primere v nebo vpijočih dvojnih meril. Ti primeri so očitni in jih je zelo veliko. Ko jih začne človek naštevati, jih kar nekako noče zmanjkati. Kajti sedanja oblast tranzicijske levice je utemeljena na njih.
Takšnemu stanju se kljub vsemu pravzaprav ne bi smeli čuditi, saj je komaj nekaj mesecev nazaj visoko državno odlikovanje od predsednika republike Danila Türka dobil šef Udbe, zločinske organizacije, ki je z represijo omogočala cenzuro in kršila človekove pravice avtorjem do oblasti kritičnih besedil. To je bil jasen signal za vse, da je ne samo dovoljeno delati tako kot v totalitarnem režimu, ampak da je to celo zaželjeno. Opozicija pa je v tej shemi ponovno uvrščena na raven razrednega sovražnika. Proti temu pa so dovoljena vsa sredstva. Najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba, tudi fizična. Včasih so oblastniki svoje dosegli že z dovolj grobim oblatenjem disidentov, za ostalo so poskrbeli naščuvani posamezniki ali skupine. V prilogi objavljen dopis policijske postaje Ilirska Bistrica dokazuje, da nismo daleč od tega stanja.
Urednik Dela, oseba, ki jo lastniki kljub izpričanemu udinjanju različnim šefom in kapitalskim centrom moči menjavajo zaradi drastičnega padanja naklade in milijonskih izgub, se je v zadnji Sobotni prilogi v uvodniku (objavljamo v prilogi v celoti) spozabil tako daleč, da je celo brez prikrivanja izrazil razumevanje za oblastnike in z gnusom naprtil opoziciji, da državo meče s tečajev. Tako pravi: »A če vladi posamezne napake in napačne odločitve smemo odpustiti glede na to, da deluje doslej v najhujših ekonomskih razmerah po osamosvojitvi..., pa je teže dojeti opozicijo.« In potem zlije kotle svojega gneva na opozicijo ter pri tem uporabi klasični besednjak iz časov, ko je bil vsak, ki si je drznil kritizirati napake oblastnikov, razredni sovražnik. Delovemu uvodničarju še na misel ne pride, da bi npr. ob tem citiral globoko misel bivšega predsednika Milana Kučana, ki je leta 2007 dejal: »Če ni polaganja računov opoziciji in javnosti, je z demokracijo nekaj hudo narobe.« Seveda pa tudi Milanu Kučanu ne pride na misel, da bi jo ponovil danes, ko so na oblasti njegovi. Danes opozicija ni ustavna nadzorna institucija, temveč razredni sovražnik.
Slovenija tako v teh dneh bolj kot na nekdanje enoumje spominja na brezumje. Ima namreč oblast, ki s pomočjo nekaterih zvestih medijskih lakajev spreminja državo v lovišče mafijskih omrežij z ideološko zaščito. Toda v naslednji fazi se bodo ta omrežja začela spopadati med seboj in ker bo plen zaradi zgodovinsko izpričane nesposobnosti slovenskih tranzicijskih levičarjev, da zagotovijo normalno delovanje gospodarstva in povečanje blaginje, vsak dan manjši, bodo tudi spori v vladajoči koaliciji vsak dan večji. Navzven se bodo sicer kazali v različnih oblikah in formah, navznoter pa bo prostor vse bolj spominjal na garažo slavnih.
Vsem, ki se ne strinjamo niti z nekdanjim enoumjem niti s sedanjim brezumjem preostane samo to, da napnemo vse sila za čimprejšnjo postavitev DRUGE SLOVENSKE REPUBLIKE.
Janez Janša