Slovenska politika se je po volitvah že tretjič znašla v pat položaju, da ne levica ne desnica sami ne moreta sestaviti koalicije. Kar pa ni nujno slabo, saj politično elito volivci na ta način prisilijo k dogovoru preko političnega pola. S tem pa tudi do kakega političnega kompromisa, da se vlada ne nagne preveč na eno ideološko stran. Spomladi 2026 se ponavljata leti 2011 in 1996.

Pred tridesetimi leti se je po volitvah odvijala prava drama, ki jo je s prestopom v nasprotni politični tabor v začetku januarja 1997 presekal poslanec Ciril Pucko (SKD). Bil je odločilni 46. glas za mandatarja Janeza Drnovška, ki sta mu glasova dala tudi predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti, prav tako tudi vsi štirje poslanci Jelinčičeve SNS.

Pomladni trojček (SLS, SKD in SDSS), ki je na volitvah skupaj prejel 45 poslanskih sedežev, enega premalo od potrebne absolutne večine, je bil z izvolitvijo Drnovška za mandatarja razbit, v njegovi vladi pa je z drugega političnega pola potem pristala SLS Marjana Podobnika. Drnovškova LDS je bila s 25 poslanci relativna zmagovalka volitev, druga po moči z 19 poslanci pa je bila SLS.

Na prehodu iz 2011 v 2012, pred petnajstimi leti, sta bila politična pola spet izenačena (44 proti 44 poslancev). Najprej je poskusil z mandatarstvom relativni zmagovalec volitev Zoran Janković (Pozitivna Slovenija), a na glasovanju ni dobil potrebne večine, po izvolitvi Gregorja Viranta (Državljanska lista) za predsednika državnega zbora pa se je sestavila desnosredinska koalicija petih strank, v kateri je bil tudi Desus Karla Erjavca.

Za mandatarja pa je bil izvoljen Janez Janša, katerega SDS je na volitvah dobila dva poslanca manj od prvouvrščene Pozitivne Slovenije (razmerje 28 proti 26).

V novejši slovenski politični zgodovini imamo tako že dva podobna primera, kot smo mu priča po zadnjih marčevskih volitvah poslancev v državni zbor.

Čeprav sta se različno razpletla, v prvem je relativnemu zmagovalcu uspelo sestaviti koalicijo, v drugem pa je relativnemu zmagovalcu spodletelo, pa ne ena ne druga vlada nista obstali do konca mandata, a tudi predčasnih volitev v obeh primerih ni bilo. Razpadu koalicije je sledila konstruktivna nezaupnica. Leta 2000 je po tej poti prišel za krmilo izvršilne veje oblasti Andrej Bajuk, leta 2013 pa Alenka Bratušek.

Kako se bo razpletla aktualna politična križanka, dva tedna po volitvah še ni jasno. Morda se bodo obrisi nove koalicije pokazali ta petek, na konstitutivni seji novega sklica državnega zbora, ko se bo volilo predsednika zakonodajne veje oblasti.

A tudi to imenovanje bi lahko bilo le začasno, kot je bilo denimo leta 2018, ko je kratek čas bil predsednik parlamenta Matej Tonin, potem pa je koalicija Marjana Šarca na to mesto postavila Dejana Židana.

Predsednik SDS zadnja dva tedna po volitvah gotovo ni stal križem rok, kar je bilo jasno že iz njegove izjave po sestanku pri predsednici republike, kako se bo po njegovem razpletla trenutna politična drama.

Relativni zmagovalec volitev Robert Golob je pred velikonočnimi prazniki s kratkim video posnetkom na družbenih omrežjih poskušal pomiriti svoje volivce pred možnostjo, da bi samozvani tretji blok (trojček NSI, Demokrati in Resnica) na koncu nesel glasove Janezu Janši.

Da koalicijska pogajanja tečejo v skladu s pričakovanji, da je bila volja volivcev jasna, zato mirne živce in da bodo to barko pripeljali v varen pristan, čeprav bo to mogoče trajalo malo dlje, kar pa so tudi že napovedali. Tako Golob.

Toda možnost, da Janša namesto njega po morebitnem propadu koalicijskih pogajanj potem sestavi svojo četrto vlado, vendarle ostaja realna. Tudi Zoran Janković je pred petnajstimi leti zagotavljal, da ima 46 glasov, pa je na koncu pogorel v parlamentu.

Predsednik SDS zadnja dva tedna po volitvah gotovo ni stal križem rok, kar je bilo jasno že iz njegove izjave po sestanku pri predsednici republike, kako se bo po njegovem razpletla trenutna politična drama. Ali se bo ponovilo leto 2011 ali 1996, je napovedal.

Z drugimi besedami – ali bo na koncu mandatar on, tako kot je bil po volitvah 2011, ali pa bodo »kupili« poslance in bo mandatar Golob. Janša ni več govoril o »trdni večini« SDS in trojčka NSI. Da bodo le v primeru, če bodo skupaj prejeli 46 poslancev, sestavljali vlado.

Zdaj očitno tudi on računa na »zlatega prinašalca« Anžeta Logarja, da sname masko in mu prinese šest poslancev, še najmanj dodatne tri, da sploh pride do 46 glasov, pa mu zagotovi šef Resnice Zoran Stevanović. Zdaj gre očitno tudi Janša, ne samo Golob, po »nakupih« za manjkajočimi poslanskimi glasovi.

Četudi bi to transakcijo na koncu financiral kak nesramno bogat Slovenec, tako kot se je domnevno to zgodilo pri plačilu storitev izraelskih paraobveščevalcev Black Cube, ki so bili angažirani pred volitvami. Vse te operacije se namreč odvijajo pod parolo – oblast za vsako ceno.

V nedeljo, 12. aprila, se na sosednjem Madžarskem odvijajo prelomne parlamentarne volitve. Po 16 letih bi se lahko, kot kažejo ankete, z oblasti poslovil Viktor Orban.

Po pisanju The Economista Madžarska velja za najbolj skorumpirano državo v EU. Orban očitno res odhaja, njegov največji politični prijatelj in posnemovalec v Sloveniji pa se poskuša vrniti na oblast. S pomočjo »zlatega prinašalca«, ki se je pred volitvami oklical za zastavonošo boja proti korupciji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.