Predsednik SDS Janez Janša je na facebooku komentiral včeraj prejeti obtožni predlog v zadevi Patria. "V kakšni pravni državi lahko državno tožilstvo brez dokazov obtoži nekoga, da je na neugotovljen način na neugotovljenem kraju sprejel obljubo provizije?" piše Janša. Tožilka Branka Zobec Hrastar se je pri sestavljanju obtožnega predloga po njegovem oprla na špekulacije lobistov in oznake v rokovniku Jožeta Zagožna, predsednika uprave Holdinga slovenskih elektrarn.
Janša zanika, da bi se na srečanjih z Zagožnom kdaj pogovarjala o Patrii, tudi, pravi prvak SDS, so bile na omenjenih sestankih prisotne še druge osebe, saj je šlo za srečanja o zadevah, povezanih s Holdingom slovenskih elektrarn. Preiskovalcem sem odgovoril na vsa vprašanja in argumentirano zavrnil špekulacije, še piše Janša in kritizira Hrastarjevo, ki naj bi se v obtožnem predlogu sklicevala na izjave drugih, njegov zagovor pa skoraj popolnoma prezrla.
O nakupih finskih oklepnikov nikoli nisem niti odločal, kaj šele da bi "poskusil sprejeti darila za nezakonito posredovanje", je odločen Janša. Če je kdo v pogovorih o nakupu oklepnikov uporabil njegovo ime, gre za dokazljivo zlorabo, pravi.
Janšev odgovor objavljamo v celoti, kakor tudi obtožni predlog :
ZELENI FLOMASTER PONOVNO NA DELU
Poskus zločina na neugotovljen način in na neugotovljenem kraju
"V času od 10.8.2005 do 22.8.2005 je Jože Zagožen na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način, preko Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla od Reya Nittyenena, Ivan Janša pa preko Jožeta Zagožna, in sicer Jože Zagožen najmanj zase, Ivan Janša pa za stranko SDS, sprejela obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi..."
Ob branju obtožnega predloga tožilke Hrastarjeve, objavljenega v nadaljevanju v celoti, človek ne more verjeti svojim očem. V kakšni pravni državi lahko državno tožilstvo brez dokazov obtoži nekoga, da je na neugotovljen način na neugotovljenem kraju sprejel obljubo provizije? In se pri tem sklicuje na špekulacije lobistov, poznanih iz časov netransparentnega nakupa oborožitve v času vladavine LDS in na oznake v rokovniku dr. Jožeta Zagožna.
Kronski dokaz tožilke Hrastarjeve je navedba, da si je predsednik uprave Holdinga slovenskih elektrarn dr. Jože Zagožen v svoj rokovnik nekajkrat zapisal, da bo imel sestanek s predsednikom vlade. Nobenih sestankov med menoj in dr. Zagožnom, kjer bi bila Patria tudi samo omenjena, ni bilo. Še več. Tudi sestanki na druge teme, vezane na funkcije dr. Zagožna v podjetjih v državni lasti v terminih, ki jih omenja tožilka Hrastarjeva, so bili sklicani v širši sestavi in ni šlo za osebne pogovore med mano in dr. Zagožnom. Z mojimi takratnimi sodelavci v kabinetu predsednika vlade rekonstruiramo moj rokovnik na omenjene dneve ter udeležence sestankov in noben problem ne bo pojasniti vsebine tistih dogodkov, ki so se resnično zgodili. Nobenega kosila z dr. Zagožnom v nekem ribiškem domu ni bilo.
Preiskovalcem sem na zaslišanju, ko so mi predočili prestreženo komunikacijo med lobisti, posredniki in upravo podjetja Patria, odgovoril na vsa vprašanja in argumentirano zavrnil špekulacije in namigovanja. Tožilka v obtožnem predlogu na 80 straneh obširno in izjemno gostobesedno navaja izjave ostalih obtoženih in prič. Mojega zagovora kot da ni bilo.
O nakupih finskih oklepnikov nikoli nisem niti odločal, kaj šele da bi »poskusil sprejeti darila za nezakonito posredovanje.« Z nikomer, ki naj bi bili skupaj z mano navedeni v obtožnici, nikoli nisem ne osebno ne po telefonu govoril o oklepnikih Patria. Niti jaz niti kdorkoli drug pristojen v SDS ni nikoli zahteval kakršnihkoli nagrad ali daril v zvezi s Patrio in jih še manj prejel. Če je kdorkoli v komunikacijah o nabavi oklepnikov Patria nepooblaščeno uporabljal moje ime ali ime SDS, je to enostavno dokazljiva zloraba.
Tožilka se v obtožnem predlogu sklicuje na dokument "Matrix of influence" oz. štabni dokument Patrie, vendar ga povzema izkrivljeno. Nikjer niti z besedico ne omeni, da je Patria v ta dokument zapisala, kako ima v Sloveniji preko svojih lobistov že "pokrita" takratnega predsednika republike dr. Janeza Drnovška in bivšega predsednika vlade Antona Ropa, medtem ko novoizvoljeni predsednik vlade in njegova stranka predstavljata problem.
Tožilka tudi mirno zapiše in to brez da bi za svojo trditev navedla tudi najmanjši dokaz ali vsaj indic, da je "predsednik vlade spremljal priprave na izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave za nakup pehotnih bojnih vozil, ga nadzoroval in bil obveščen.."
Postopka nisem niti spremljal niti nadzoroval, saj je potekal po predpisih, ki določajo javna naročila vojaške opreme in so v pristojnosti ministrstva za obrambo. Če bi res počel to, kar zatrjuje tožilka in se vmešaval v postopek naročila, bi morala proti meni sprožiti kazenski pregon zaradi prekoračitve poblastil. Od leta 2004 naprej, ko je Slovenija vstopila v NATO, namreč vlada ni več odločala o nakupih vojaške opreme. Še manj predsednik vlade. Pa tožilka tega ni storila, je pa s to trditvijo zapisala žaljivo obdolžitev, za katero sama nosi kazensko odgovornost.
Tožilka niti z besedo na sicer 80 straneh gostobesedno napisanega obtožnega predloga ne navede, kako in na koga pa naj bi kot predsednik vlade vplival, da je ministrstvo za obrambo izbralo Patrio? Mogoče že kar s svojim obstojem oziroma dejstvom, da na volitvah 2004 ni zmagala LDS, katere minister Grizold je brez javnega razpisa posel z oklepniki obljubil podjetju Zdenka Pavčka. Tisto je bil očiten poskus korupcije in obljuba velikanske koristi, črno na belem dokazana s pismom o nameri. Pa tožilka Hrastarjeva o tem ne bev ne mev. Nobenega pregona, še preiskave ne.
Mladina je posebej izbrane odlomke iz obtožnega predloga objavila že pred mesecem dni, medtem ko meni še vedno ni bil uradno vročen. Policijska ministrica, ki se sicer na plakatih hvali, da sliši vsak glas in vse očitno že ve, ni sprožila nobene preiskave o tem, kako je režimska Mladina prišla do obtožnega predloga. Za posvečene to očitno ni problem, saj jih nihče ne kaznuje. Danes dopoldan je na sodišču, kjer je potekala obravnava v zadevi SDS proti Delu, odvetnik Dela Stojan Zdolšek uradno predložil v spis sodno overjene prevode dokumentov iz kazenskega spisa tožilke Hrastarjeve, ki jih obtoženi ne moremo dobiti. Zdolšek nima nobene pravice do tega sodnega spisa. Kdo na sodišču ali tožilstvu je na njegovem plačilnem spisku? Bosta policija in sodišče ukrepala proti njemu?
Ko so nas julija 1988 sodili pred vojaškim sodiščem na Roški v Ljubljani, sem bil obtožen, da naj bi takratnemu uredniku Mladine Franciju Zavrlu obljubil članek na podlagi vsebine tajnega vojaškega dokumenta. V podkrepitev obtožbe je pred vojaškim sodiščem pričala sodna izvedenka, zaposlena v Udbi, ki je pod prisego zatrdila, da je bila sporna fotokopija tajnega vojaškega dokumenta podčrtana z zelenim flomastrom. To naj bi dokazovalo, da sem dokument preučeval z namenom pisanja članka. Zatrdila je, da sem ga podčrtal prav s tistim flomastrom, ki so ga v preiskavi zaplenili na moji pisalni mizi. To ni bilo res. Teksta nisem podčrtal jaz, prav tako so meni na mizi našli in zaplenili zelen flomaster, tekst pa je bil ob prejemu že podčrtan z rumeno barvo, ki je s časom pobledela. Tožilca takšne "malenkosti" niso zmotile in neomajno je vztrajal na izvajanju politične direktive, ki se je glasila: "Kriv je, vi pa ste tukaj zato, da to formalizirate." Danes tožilka Hrastarjeva, "slučajno" dežurna tudi v času afere Depala vas in žena nekdanjega pripadnika Udbe, ki me je leta 1988 nezakonito aretiral, sledi podobnemu političnemu diktatu. Ob tem jo očitno vodi tudi osebno maščevanje, saj je njen mož Zvonko Hrastar v času mojega mandata zaradi kršenja delovnih obveznosti izgubil službo v SOVI. V vsaki kolikor toliko pravni državi bi državna tožilka v takšnih okoliščinah sama zahtevala izločitev iz primera. A kaj, ko zakoni v Sloveniji ne veljajo za vse enako.
Sedanji predsednik vlade g. Borut Pahor je pred kratkim potoval v Libijo. V državo, v kateri je že desetletja na oblasti vojaška diktatura, je poletel na počastitev obletnice državnega udara in na pot vzel s seboj direktorja SCT Ivana Zidarja ter mu omogočil večstomilijonski posel za njegovo divje polastninjeno privatno podjetje. O kraji SCT s strani Zidarja in nekaterih drugih vodilnih že leta teče policijska preiskava, ki pa se očitno pod to vlado ne premakne nikamor. Varuh konkurence preganja Zidarja zaradi kartelnega dogovarjanja oz. protipravnega Zemonskega sporazuma nekaterih gradbenih podjetij, zaradi katerega slovenski davkoplačevalci krepko preveč plačujemo izgradnjo ter po podražitvi vinjet tudi uporabo avtocest, vendar epiloga še ni. Na sodišču naj bi bil v kratkem opravljen le proces zaradi korupcije pri gradnji letališkega stolpa. Za slovenske organe preiskave in pregona, za protikorupcijsko komisijo, pa tudi za slovensko medijsko srenjo tovrstno ravnanje sedanjega predsednika vlade ni niti malo sporno. Čeprav se je vse navedeno že zgodilo. Niso zgolj našli Zidarjevega rokovnika, na katerem bi pisalo, da ima domnevni sestanek s predsednikom vlade. Posebej izbrana kriminalista obiskujeta tiste svoje kolege in davčne inšpektorje, ki so preiskovali SCT, ter jih zaslišujeta, zakaj so se lotili Zidarja. Tudi takšno zaustavljanje te in še mnogih drugih preiskav očitno ni sporno.
Sporen in obtožen pa je prejšnji predsednik vlade, ki se sicer nikoli ni sestal z nikomer in Patrije ali njenih lobistov, ki v nobeni točki ni odločal o izboru ali nakupu osemkolesnikov in ki se o tej temi z nikomur, razen z ministrom za obrambo, ko ga je ta obvestil, da so opravili izbor in da bo podpisal pogodbo, sploh ni pogovarjal.
Kakšna dvojna merila. Eni si lahko dovolijo vse, pravzaprav res čisto vse, če pomislimo na afero bulmastifi, medtem ko so drugi krivi že zato, ker so. Ali pa za nekatere celo zato so, da so krivi. Daleč smo prišli, res daleč.
Janez Janša
p.s.
Janez ni moj vzdevek, ampak je to moje krstno ime. Da je Janez moj vzdevek in ne ime, se je doslej zapisalo že vojaškemu tožilcu Maziću na sojenju pred vojaškim sodiščem v Ljubljani leta 1988. Tožilka Hrastarjeva si je očitno našla še enega svetlega vzornika.