V Sloveniji so mediji v črni kroniki v zadnjih letih največ pisali in poročali o mafijskih združbah, povezanih z drogo, o Romih, o gospodarskem kriminalu, povezanem z ropanjem (nekdanjega) skupnega premoženja in neslutenim pohlepom, ki vedno bolj obvladuje družbo in državo; o nasilnikih za domačimi stenami, ki ubijajo svoje partnerke in mlatijo ter posiljujejo lastne otroke; o tatovih in vlomilcih, ki običajno na sodiščih dobijo praviloma višje kazni glede na družbeno »nevarnost« njihovih dejanj kot prej našteti delinkventi …

Med politiki pa izstopata Janez Janša (JJ) in ljubljanski župan Zoran Janković (ZJ), med katerima pa je glede sodnih postopkov velika razlika.

JJ za svoje sodne muke obtožuje »ukradeno« državo, politično nameščene sodnike in tožilce, Kučana, Udbo … Na omrežju X je objavil, da je Hugo Chavez pomagal v Sloveniji ustanoviti stranko Levica, kar po njegovem implicitno pomeni, da se ta stranka najbrž napaja z denarjem prijedorskega, pardon, venezuelskega narko kartela Los Soles.

Vsem tem blodnjam zanosno pritrjujejo njegovi volivci, najraje pred sodnimi stavbami. Za ZJ še nismo slišali, da išče politične in druge konspirološke zarote, ne izogiba se sodstvu s sumljivimi zdravniškimi potrdili, ne skriva se vročevalcem sodnih pošiljk in poštni predal vsakodnevno prazni, njegovi volivci ne protestirajo in ne dežurajo pred sodišči.

Želi, kot je že večkrat ponovil, naj ga pravosodje hitro obravnava in mu dokaže kakršnokoli kriminalno dejavnost, sicer pa naj mu kot državljanu v pravni državi dajo mir. V njegovo obrambo se javno ne postavijo ne domači in ne evropski politiki – s trditvami o političnem delovanju policije in »krivosodja«.

ZJ bije svoje sodne bitke sam, tam, kjer jim je mesto: na sodiščih, oborožen z dostojnim in strokovnim odvetnikom in s svojimi logičnimi pojasnili, brez odvečnega nakladanja in jamranja o desničarskih političnih ozadjih.

Zadnja kontrola Višjega sodišča tudi ni ugotovila nobenih nepravilnosti pri dodeljevanju Jankovićevih kazenskih zadev v delo posameznim sodnikom.

Čeprav mu »kleni Slovenci« zlobno očitajo, da ni Slovenec (kdor ne skače, ni Slovenc!), kljub temu da je po materi slovenskega rodu, da je državljan Slovenije in da je vse njegovo delovanje že mnoga desetletja povezano s Slovenijo in Ljubljano.

Kafkovski procesi z gradbenimi dovoljenji

Investitorji mnogokrat (pre)dolgo čakajo na gradbena dovoljenja (lepa primera sta gradnja blejske obvoznice, na katero državljani čakamo že več kot 40 let, in SNG Drama Ljubljana).

Vzroki so različni: slabo pripravljena dokumentacija, preobremenjenost, počasnost in strah uradnikov pred odločanjem, zaradi česar znajo včasih postopke neznosno komplicirati, pravniške finte, celo različne podkupnine … Tak resničen primer se je zgodil državljanu Jožetu K., ki je na upravno enoto (UE) podal popolno vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za prizidek k stanovanjski hiši.

UE je z zavrnila vlogo, ker »ni izkazana pravica graditi za vse komunalne vode«. K projektu so bila sicer priložena vsa ustrezna komunalna soglasja. Ker bi prizidek mejil na dve ozki lokalni cesti v strnjenem naselju, je Jože pridobil tudi soglasje Občine kot lastnika in upravljavca cest.

UE pa je ugotovila, da je izmed dveh cest v naselju ena v lasti države in ne občine in da je zato treba dobiti soglasje tudi od države. Po naključju je prav takrat potekal postopek prepisa lastništva med občino in državo.

Jože se je obrnil na Ministrstvo za javno upravo (MJU). Kontaktiral je s sekretarko pristojnega sektorja, ta mu je pojasnila, da mu bodo namesto soglasja h gradbenemu dovoljenju poslali v podpis pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti.

S to pogodbo bi mu država dovolila služnost na cesti – priključitev vodovoda, plina in kanalizacije. Sekretarka mu je poslala tudi osnutek pogodbe, potem pa se je vsa zadeva ustavila zaradi banalnega in od Jožeta objektivno neodvisnega vzroka. Sekretarka je povedala, da sploh ne ve, kdaj in kdo jo bo z njihove strani podpisal.

Ministrica za javno upravo je v tem času odstopila, kot v. d. ministra pa je s sklepom vlade RS postal kar sam premier. Uradniki MJU bi morali poskrbeti za notarsko overjen podpis premiera kot začasnega ministra in njegov podpis poslati vsem notarjem, vendar tega v doglednem času niso bili sposobni urediti.

Brez notarsko overjenega podpisa podpisnika zemljiškoknjižnega dovolila (v tem primeru ministra za javno upravo oz. premiera) pa vpis v zemljiško knjigo sploh ni možen. In tako je vsa zadeva zastala na MJU, »minister Gregor pa nič!?« Jože K. se je počutil kot Josef K. v Kafkovem Procesu, v katerem se oba znajdeta v institucionalnem okviru birokracije, ki se sklicuje na legitimnost, čeprav te ni.

Robert Balen

V takšni zapleteni situaciji investitorji začnejo iskati formalne in neformalne vzvode, s katerimi bi prišli do svoje pravice. V to dejavnost spadajo osebni obiski pri uradnikih, angažiranje odvetnikov, znancev uradnikov, mogoče celo »kuverte in karibski rum«.

O opisani birokratski lenobi (nesposobnosti ali ignoranci) je Jože preko svojega znanca, ki je bil znanec načelnika UE, urgiral in predlagal/zahteval (ups, pravniški moralneži bi rekli, da gre za sum kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje?), naj UE uporabi člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da mora organ, katerega soglasje ali mnenje je potrebno za odločbo, dati oz. odreči soglasje oz. mnenje najkasneje v 15 dneh, in če tega ne stori, se šteje, da je soglasje dal.

Uradnice UE so bile gluhe za logične in zakonite predloge investitorja (in njegovega znanca, ki je »vplival« na načelnika) in so se izgovarjale, da država oz. MJU za opisano cesto ne daje soglasja oz. mnenja, temveč pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti kot pravni akt civilnega prava, zato za tak primer ZUP ne velja. O, sancta simplicitas! ZUP govori »o odobritvi, potrditvi, dovoljenju drugega organa ipd.«.

Pravniško je seveda razumljivo in jasno, da prav besedica »ipd.« predpostavlja tudi drugačne oblike soglasja, v tem primeru pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti. Kajti ta pogodba dejansko pomenizgolj soglasje države, brez katerega Jože ne more graditi in ki mu ga še mastno zaračuna.

Gre za začaran krog: MJU je trdil, da ni ovir za podpis pogodbe, obenem pa ni bil v stanju, da priskrbi notarsko overjen podpis pooblaščene osebe, brez te pogodbe, ki ji UE ne prizna statusa soglasja, pa ne sme graditi. Kaj mu torej ostane – naj moleduje, prosi, piše pritožbe in peticije, grozi, naj gladovno stavka proti hudobnim in nesposobnim institucijam države, naj poskuša podkupiti z rumom in kuvertami?!

Naj ponižno čaka na sestavo nove vlade inimenovanje novega ministra? Je to mar dolžnost državljana, ki si želi s svojimi finančnimi sredstvi urediti znosno prebivališče? Se uradniki zavedajo, da so mu s svojim ignorantskim in ciničnim odnosom povzročili tudi materialno škodo, saj bi po normalnem toku stvari lahko začel graditi že bistveno prej, gradbeni materiali pa so se prav v tem času močno in hitro dražili.

Predstavljajmo si, da MJU in UE tak odgovor dasta kakšnemu podjetniku, ki je ob državni cesti pripravljen zgraditi tovarno in v njej zaposliti več deset ali sto ljudi, pa mu uradniki odgovorijo, da tega ne more, ker nimajo urejenega deponiranega podpisa in da zanj v takih primerih člen 209 ZUP ne velja.

Zakonodajalec je prav zaradi neizmerne moči države le-to omejil z omenjenim členom! Da jo prisili v hitro ukrepanje in ne v zavlačevanje postopkov. Kljub temu se je Jože K. tako kot Kafkov Josef K. moral prebijati skozi grozo skrivnostnih nesporazumov in nezakrivljene krivde.

Glavni osumljenec je ljubljanski župan

Pred časom nas je doletela novica, da je bil Zoran Janković (spet) nekakšen mafijski boter, ki je preko svojih picciottov(nižjih članov ali mlajših operativcev mafije) haral po upravnih enotah, da so čim hitreje izdajale gradbena dovoljenja, in si tako prislužil prvo mesto med 21 osumljenci, ki jim tožilstvo (DT) očita različne zlorabe in korupcijo.

Da naj bi bil ZJ glavni osumljenec, DT utemeljuje s tem, »da je izkoristil svoj položaj in avtoriteto kot najvišji predstavnik MOL in svoj resnični posredni vpliv, ki ga je na A. L. (uslužbenec UE, pristojen za izdelavo gradbenih dovoljenj) izvajal z dajanjem navodil preko B. B., načelnika UE, ki je županu MOL povsem podrejen in servilen ter ga dojema in poimenuje šef, navodila ZJ pa se trudi izpolniti, ne glede na zakonske ovire«.

Do takšnega sklepanja je DT prišlo na podlagi prisluškovanja mnogim telefonom osumljencev, med katerimi pa ni Jankovićevega, zato vse njegove nakane utemeljuje z razgovori med picciotti.

Na tem mestu se edinkrat moram strinjati z Alešem Hojsom, ki je ob novici, da je DT zavrglo ovadbo proti njemu, s katero je bil osumljen celo sodelovanja s Kavaškim klanom, pojasnil, da ni neobičajno, da posamezniki v kriminalnem okolju poveličujejo svoje povezave s pomembneži v politiki ali gospodarstvu in na ta način povečujejo svoj ugled v svojih kriminalnih sredinah.

Jure Klobčar

Zato se je eden od osumljencev, B. B, sedaj že nekdanji načelnik UE, stalno hvalil z odličnimi odnosi z ZJ, ga imenoval »šef«, ki ga je treba popolnoma ubogati, v stilu balkanskega pregovora »on okom, ja skokom«. Na splošno je treba dodati, da na vodilnih funkcijah v politiki in gospodarstvu pač moraš izbirati, ali boš »šef« ali pa boš »cunja«, ki se izogiba odločitvam in stikom z ljudmi.

Da ima župan ZJ pogum biti šef, je dokazal z obiskom hudo vroče lokacije – Štepanjskega naselja, kjer se je brez varnostnih obročev policije, občinskih redarjev ali zasebnih varnostnih služb sestal z razjarjenimi prebivalci, poslušal njihova mnenja in vztrajal na svojih stališčih.

Nimam nobenih relevantnih podatkov, da bi dvomil o tožilskih ugotovitvah o kršitvah gradbene in postopkovne zakonodaje neposrednega sestavljavca gradbenih dovoljenj –uradnika UE, opisanih v zahtevi za preiskavo, podkrepljenih z najdenimi kuvertami gotovine, menim pa, da ni jasno razvidnega nezakonitega delovanja ZJ, katerega logična želja je, da investitor čimprej dobi zakonito gradbeno dovoljenje in da bo stavba v končni fazi služila ne le investitorjevemu dobičku, temveč tudi pridobitvi težko pričakovanih stanovanj.

DT med drugim navaja, da je investitor »pristopil do župana zaradi problemov pri pridobivanju dovoljenj v zvezi z Bellevue centrom in mu je ta očitno dejal, naj se glede tega obrne na B. B., načelnika UE«. Iz tega DT zaključuje, »da je B. B. deloval za župana, čeprav ni bil zaposlen v MOL, prav tako pa je iz navedenega pogovora jasno, da je imel ZJ vpliv nad tem, kdaj bodo gradbena dovoljenja izdana«.

Iz povedanega ni pravzaprav jasno nič drugega kot to, da je ZJ investitorja napotil na B. B., ki je v svoji funkciji lahko hierarhično vplival na izdajo gradbenega dovoljenja. Podobno, kot je v prvo omenjeni zgodbi investitor Jože K. prosil svojega znanca, le-ta pa načelnika UE, naj UE čimprej izda gradbeno dovoljenje.

Torej bi bilo treba ovaditi Jožeta, njegovega vplivnega znanca in načelnika UE, ki niso storili ničesar nezakonitega. DT tudi zapiše, da župan ZJ »nadzira vse večje projekte v MOL, čeprav s tem preseže svoja zakonska pooblastila«.

No, česa takega pa še nisem slišal – da župan ne sme nadzirati (karkoli že ta izraz pomeni) večjih projektov svoje občine?! Saj je župan vendar varuh občinskega denarja in zakoniti zastopnik občine! DT nadalje navaja, »da je bil investitor na sestanku pri županu skupaj z avstrijskimi investitorji, kjer je ZJ obljubil, da bo uredil uporabno dovoljenje v 14 dneh, če mu pa ne bo uspelo, pa bodo skupaj pristopili na ministrstvo«.

Iz tega DT izpelje sklep, da uporabno dovoljenje ni v pristojnosti MOL, temveč v državni, in zaključi, da »iz navedenega torej izhaja njegov (županov) vpliv na delo UE«. Iz vsega skupaj ni razvidno nič drugega kot Jankovićeva obljuba o lobiranju za hitrejšo izdajo dovoljenj.

Ob vsem vsakodnevnem lobiranju v naši državi, ki gre velikokrat tudi v škodo državljanov, je delovanje ZJ zgolj poskus benevolentne pomoči investitorju, ne pa sum kaznivega dejanja.

Nadalje DT zahteva sodno preiskavo zoper ZJ tudi zato, ker je investitorju stanovanjske mega stolpnice predlagal, da naj ob vsem mastnem dobičku, ki ga bo pobral od prodaje stanovanj, nekaj denarja nameni za razne donacije. Znano je, da župan javno zatrjuje, naj tisti, ki ustvarjajo v Ljubljani, tudi kaj prispevajo za okolje, socialo, kulturo, šport …

Investitor je na podlagi spiska, ki ga je dobil od MOL, nakazal različnim fizičnim, predvsem pa pravnim osebam, skupaj 100 tisoč evrov; npr. Zvezi prijateljev mladine 50 tisoč, Župniji Ljubljana 20 tisoč, Odbojkarski zvezi 10 tisoč … Kot mi je poznano, je DT Jankovića pred leti že preganjalo v zadevi Gratel, ko je kot župan podjetju Gratel predlagal za občino donacijo za razkopavanje Ljubljane. Ljubljansko okrožno sodišče ga je že leta 2019 oprostilo obtožb, ker dokazni postopek ni potrdil očitkov o podkupovanju.

Upravičeno lahko sklepamo, da bo izid sedaj enak. Ob vsesplošnem pomanjkanju stanovanj je razumljivo, da je občina zainteresirana za pomoč investitorjem, zato se pogosto dogaja, da se župani pri UE, ki so izpostave države, zanimajo za hitrost postopka pridobitve gradbenega dovoljenja.

Ob tem seveda nimam v mislih kuvert in steklenic dragega ruma. Kar pa se tiče zbiranja donacij za razne športne klube, dobrodelne organizacije, za občinske športne, kulturne in druge prireditve, pa bi jo po vzoru tožilske zahteve za sodno preiskavo proti JZ lahko odprli proti mnogim slovenskim županom, ki na različne načine pomagajo (»fehtajo«) pri donacijah in donatorjih.

Andrej Petelinšek

Brez donacij pač ne gre. Idealno bi bilo, da bi država in občine skozi proračun financirale vso športno, kulturno, gasilsko, dobrodelno … dejavnost, vendar žal ni tako. Zato se za financiranje mnogih potrebnih družbenih dejavnosti moramo zahvaliti vsem tistim, ki prepoznajo pomembnost skupnosti in ji pomagajo.

Če se ozremo samo na športnike, kulturnike, prostovoljce in druge entuziaste različnih sort, lahko potrdimo pomembnost donacij za obstoj in delovanje celotne civilne družbe. V tem kontekstu se najbrž ZJ v vlogi župana srečuje z več tisoč občani vsako leto.

Eden od (menda Jankovićevih) posrednikov, ki mu je investitor celo obljubljal denarno nagrado za čimprejšnje gradbeno dovoljenje, se »s posredovanji pri Jankoviću ni ustavil, ampak je pričel iskati nove linije pritiskov na UE, in sicer je našel neposredno zvezo s takratno ministrico Hovnik in bivšim ministrom Brežanom«.

Če malo razmislimo, DT župana prikazuje kot vsemogočnega vplivneža, v isti sapi pa zatrjuje, da ni mogel priskrbeti hitre poti do gradbenega dovoljenja, zato je drugorazredni občinski uradnik kar sam za investitorja iskal poti celo do ministrov, ki pa spet niso v tej smeri storili ničesar kaznivega.

Če DT Jankovića prikazuje kot glavnega akterja in povezovalca ostalih osumljencev, potem bi to moralo podkrepiti s konkretnimi argumenti o njegovi moči in vplivu v dotičnem postopku. Ne zadostuje zgolj javno mnenje in informacije, da se ZJ druži s predsednikom vlade, da najbrž osebno pozna večino ministrov, da z vplivneži hodi na kosila in da ga mnogi kličejo šef.

Blebetanje pohlepnih lobistov in zbiranje dokazov (aretacija, pripor in sodba)

Če bi tožilstvo imelo dovolj resnih dokazov za utemeljene sume kaznivih dejanj za župana, bi ga glede na vse njegove dosedanje kazenske postopke moralo razglasiti za nepoboljšljivega povratnika, ki s pomočjo kriminalnih poslov vodi MOL in prestolnico spreminja v Corleone.

Potem bi ga policija morala aretirati, sodišče pa pospraviti v pripor, najmanj zaradi ponovitvene nevarnosti, predvsem pa zaradi možnega vplivanja na priče in ostale osumljence, od katerih DT pričakuje, da ga bodo obremenili, na koncu pa nanj s pravnomočno sodbo pokazati, da si zasluži biti na prvem mestu izmed 21 članov »mafijske hobotnice«, kamor je s 16. mesta v začetku postopka kot Domen Prevc skočil v nadaljevanju postopka.

Vendar je ZJ še vedno na svobodi in je še vedno zakoniti župan. Razloga za to sta dva: 1. ali ves državni represivni aparat ni sposoben pravno-strokovnega dokazovanja, da bi ZJ vsaj enkrat pristal v zaporu, in 2. da ZJ svoje delo opravlja dobro (mnogi volivci bodo rekli, da celo odlično) in pri tem ne krši pravnih norm.

Bivša pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki se je ujela na limanice (izraelskih?) paraobveščevalcev, trdi, da je Janković imun na sodne postopke, premier Golob pa ji tako rekoč jé iz roke, kajti preko njega bo ona uredila vse posle z Gen-I???

Robert Balen

Vplivna odvetnica Nina Zidar pa v enaki zgodbi v stilu blebetanja spletnih vplivnic vehementno zatrdi, da je Janković podkupljiv in da vedno zahteva pri poslih 10 odstotkov. Je kdaj prijavila kakšno Jankovićevo sumljivo dejanje? Je res naša politična in gospodarska elita totalno skorumpirana in živimo v mafijski državi?

Ob tem, da kakih resnih koruptivnih škandalov ne odkrijemo in ne procesiramo in da so vsi potencialni storilci, za katere državljani »vedo«, da so skorumpirani, še vedno na svobodi.

Seveda mlatenje prazne slame ni dovolj, in če kaj od tega drži, potem moramo najprej imeti strokovno avtonomno tožilstvo in kriminalistično policijo, jima dati najboljšo tehniko in ustrezno pravno orodje in od njiju zahtevati prioritetno obravnavanje korupcije.

Ko pa ob besedovanju o zatiranju korupcije in napihovanju pomembnosti svojih nedavno dobljenih volilnih rezultatov, povezanih s sestavljanjem bodoče koalicije, poslušam nekatere strankarske veljake, katerih stranke so resnično leglo koruptivnih praks, mi enostavno gre na bruhanje.

Sumi predsednika stranke Resnica, kako mu Sova ali policija prisluškujeta, pa so namenjeni dokončnemu rušenju zaupanja v državne institucije in poveličevanju lastne moralne veličine in politične pomembnosti.

Nisem pristaš zarotniškega razmišljanja, zato sem prepričan, da kriminalisti in tožilci ne preganjajo politikov po naročilu drugih politikov ali celo iz kakšnih osebnih zamer.

Vendar pa morajo preiskovalci in tožilci uporabiti za pregon politika posebne ukrepe, močne dokaze in najboljšo ekipo, kar vse naj prinese rezultat v obliki obsodilne sodbe. Normalnega človeka bi toliko sodnih procesov, kot jih je prestal ZJ in ostal nekaznovan, moralo duševno uničiti.

Gotovo ima že privide, da je vse življenje proces, v katerem potrebuje zagovornike. In po Kafki oz. Jankoviću sodne hierarhije neprestano zasedajo, k človekovemu (Jankovićevemu) bivanju spada, da je stalno sojen in živi življenje v sodbi.

Vsak tako načet politik bi se že zdavnaj umaknil v prijazno senco upokojitve in starega uživaštva s sprehodi ob morju, balinanja, branja romanov, potovanj … Ne vem, kakšen človek je ZJ, eno pa je gotovo – je mož z jeklenimi živci in neomajno vztrajnostjo.

Gotovo je do določene mere tudi avtokrat, vendar to v kazenskem zakoniku še ni opredeljeno kot kaznivo dejanje. ZJ tako kot Kafkov lik Josef K. občuti škodne učinke, ki jih sproži že to, da ga »primejo«, ne da bi ga odpeljali in ne da bi ga obsodili.

Enkrat sem že napisal in ponavljam: ni moj namen braniti politikov, ker za to znajo sami dobro poskrbeti; nasprotno, treba jim je stalno gledati pod prste in njihovo osumljenost čim prej natančno dokazati, sicer jih ljudski glas vse prehitro kriminalizira in stigmatizira.

Tako kot ostali državljani so tudi oni upravičeni do dobrega imena, profesionalnega zbiranja dokazov v (pred)kazenskih postopkih in ugotavljanja krivde v razumnih rokih, brez posredovanja Manfreda Webra, šefa politične skupine EPP v Evropskem parlamentu, ki bi upošteval predvolilne moratorije.

Izdajanje (ne)zakonitih gradbenih dovoljenj dolgoročno vpliva na kvaliteto življenja in na bivanjsko okolje, zato je vse tiste osumljence, ki so se v opisani zadevi z gradbenimi dovoljenji omastili z denarjem ali steklenicami staranega karibskega ruma, ki so se namerno izogibali pošteni uporabi prava in ki so storili kakršnokoli naklepno kaznivo dejanje, treba dati na hladno za 5 do 10 let – z logično in argumentirano sodbo!

Kljub temu da nekateri niso imeli, kot je dejal Marcel Štefančič, nobene domišljije – prodali so se za eno kosilo, za teden dni dopusta, za nekaj steklenic ruma …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter