Janković je trojanski konj do Trojan

Zoran Janković bi lahko bil čisto običajen, normalen kandidat, človek, ki bi pač s svojo (p)osebnostjo popestril predvolilna dogajanja, če nas z njim ne bi vsi strašili. Najprej predsednik države Danilo Tuerk, ko je rekel, da bo dobro razmislil, komu bo podelil mandatarstvo, pozabil pa je povedati, da je to odvisno od volilnih rezultatov. V tej napovedi je bila neustavna grožnja, zdaj pa nekateri trdijo, da je takrat Tuerk že vedel,  kdo bo njegov prvorazredni mandatar.

Sicer pa je Tuerk prav v teh dneh še dodatno izgubil na svoji verodostojnosti in je izgubil še velik del predsedniške nedolžnosti! Bil je na obisku pri enem redkih evropskih diktatorjev, pri ukrajinskem Janukoviču in da bo nesreča velika na dan, ko je njegovo politično sodišče bivši premierki izreklo drastično zaporno in denarno kazen. Tuerk bo lahko rekel, da ni vedel, a v tem primeru moral odpustiti svojega zunanjepolitičnega svetovalca.

Potem so v resnici volivcem z Jankovićem zagrozili staro-komunisti 1941 (Janez Stanovnik) in samoupravni-komunisti (Milan Kučan), ki so Jankovića brezprizivno podprli in mu vsaj v delu volilnega telesa škodovali. Gre pa za posameznike, ki Jankovića podpirajo bolj zaradi umišljenega strahu pred Janezom Janšo kot pa zaradi Jankovića samega. Stanovnikov krog ima pred desnico zgodovinsko slabo vest zaradi dogodkov po vojni, Kučan pa se ni nikoli sprijaznil z dejstvom, da je tudi Janez Janša kriv, da je moral sestopiti z oblasti in celo pristati na demokratične spremembe, ki so komunistom vedno bile skrajno tuje. To je slaba popotnica Jankoviću, še slabša pa samovšečno napihnjena  začetna kampanja najprej s procesijo na Magistratu, potem pa še na simboličnem Kongresnem trgu. Manjkalo je samo še to, da Janković nagovori navdušence z balkona, od koder je govoril njegov velik vzornik in ustavno padla cesta Josip Broz Tito. Kar bi kljub vsemu bila zgodovinska zloraba.

V teh Jankovićevih dejanjih ni nobene skromnosti, ker tega ni navajen in ker je morebiti napačno prepričan, da mu bodo ljudje zaupali svoj glas v skladu  s tistimi naivneži, ki trdijo, da si ta glas zasluži zato, ker če je on bogat, če je bogata družina in če bogastvo razkazujeta njegova sinova, potem je sposoben narediti bogato Slovenijo in bogate državljane. Kar je seveda čista utvara.

Je pa Zoran Janković na dan svoje samoinavguracije storil tudi veliko napako, če sem milosten: novinarki komercialne televizije je povedal, da je bil vzgib, zaradi katerega se je odločil za svojo stranko in nastop na predčasnih volitvah, dejstvo, da so mediji napadali njegova sinova, kar naj bi bilo že nekakšno predvolilno obračunavanje; kar ni res, ker sta njegova sinova v medijih in v parlamentarni presikavi že zelo dolgo. Janković pravi, da bo potem – pri čemer misli na svojo zmago – povsem drugače in da se to ne bo smelo več dogajati. Zagotovo, saj bosta njegova sinova in on sam v skladu s pravno državo, na katero prisega znali pojasniti vse, za kar jih zdaj kdorkoli obtožuje in sumi. Ne dvomim, da Janković tega tudi v predvolilnih soočenjih in nastopih ne bo storil. Saj se ne bo moglo zgoditi, da ga noben tv doditelj, ali voditeljica ne bi vprašali kaj o zemljiščih, bančnih računih, poštnih predalih in podobnem. To bi bilo pa res nespodobno.

Zoran Janković zaradi vsega tega seveda ni noben bav-bav, takšnega ga hoče narediti njegov piar – od predsedniške palace do zveze borcev. Njegove realne možnosti na volitvah s stranko  Pozitivna Slovenija (bolje bi bilo Poštena Slovenija) so omejene, zagotovo pa preko Trojan njegov glas ne bo segel. To je dal slutiti tudi oster odziv celjskega župana Bojana Šrota na Jankovićevo kandidaturo, ki zahteva celo avtonomijo vzhodne Slovenije in bo organiziral protestno akcijo, na kateri bodo zahtevali v Sloveniji deželne vlade po vzoru Nemčije in Avstrije.
To je seveda strah pred še večjo ljubljansko centralizacijo Slovenije, ki bi bila še hujša, če bi bil Janković predsednik vlade. Zato zanj že pravijo, da je trojanski konj, ker bo na volilnem konju lahko prijahal do Trojan, dlje pa ne.