Janja Sluga se je rodila leta 1974 v Trbovljah, kjer je tudi preživela prvih dvajset let življenja, tam je tudi končala osnovno šolo in gimnazijo: »Izhajam iz delavske družine, moj oče je bil rudar, prav tako kot njegov oče, tako se je vlekla tradicija skozi družino. Žal pa nimam prav lepih spominov na otroštvo, saj je bilo morda tudi v skladu s tradicijo navzoče nasilje v družini, alkohol in tovrstni dogodki. To poglavje o svojem življenju skušam pustiti za sabo. Prav zato si v otroštvu ne bi nikoli predstavljala, da bom kdaj na tako zelo izpostavljeni funkciji, ker sem bila bolj tiha miška, nikoli v prvih vrstah, v šoli zelo pridna.«
»Najprej sem študirala pravo, vendar sem hitro ugotovila, da to ni zame, zadeve pa so se zaključile, ko sem dobila otroka. Stvari so šle v drugo smer, kot sem na začetku pričakovala,« pravi Slugova. V času študija je tudi spoznala svojega moža Matjaža: »Zelo hitro sva se začutila in od takrat sva neločljiva. Še danes se mi zdi, da sva se v prvem trenutku našla prava dva za skupaj. Drug drugega podpirava v vsem in se dopolnjujeva. Tudi otroka sva vzgojila tako. Čeprav sta že velika, se med sabo podpirata in si pomagata.« Matjaž Sluga je športni jadralni padalec, aktualni evropski prvak in dvakratni svetovni podprvak v natančnem pristajanju z jadralnimi padali ter nosilec treh svetovnih rekordov. Z jadralnim padalstvom je »okužil« vso družino. »Naučil me je osnov, znam vzleteti, tudi hči je že poskusila, sicer pa imamo najraje, da skačemo v tandemu. Kadar je doma in ni na tekmovanjih, če je vreme lepo, nas pelje na panoramske vožnje,« pripoveduje Janja Sluga.
Tudi oba otroka sta športnika. Dvajsetletna Kaja je trenirala košarko, vendar je zdaj med študijem to nekoliko opustila, sicer se ukvarja z več športi. Čez teden biva v študentskem domu v Ljubljani. Tri leta mlajši sin Matevž pa aktivno trenira cestno kolesarstvo, vozi za novomeško Adrio. Obiskuje tretji letnik gimnazije v Celju, nato pa mora še dvakrat do trikrat tedensko na treninge v Novo mesto. Pri vožnjah na treninge se nekako izmenjujejo. Ko bo jeseni opravil vozniški izpit, se bo lahko vozil sam. Čeprav sta otroka že velika, jo še vedno večkrat pogrešata. Poslanskega stanovanja v Ljubljani ni vzela, raje se vsak dan vozi domov v Sevce pri Rimskih Toplicah: »Ni važna ura, glavno je, da otroka vesta, da pridem. Tudi če že spita, vesta, da sem doma.« Tudi mož je zaradi tekmovanj, ki potekajo vso leto, pogostokrat odsoten, včasih tudi devet mesecev v letu, zato sta se v najtežjih letih zelo težko usklajevala pri skrbi za otroka.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
