Politične posledice predvolilnega škandala s prisluškovanjem in tajnimi slikovnimi posnetki desetih znanih Slovencev ne bi smele biti presenečenje. Bilo je pričakovati, da se bodo ljudje odzvali na resne obtožbe o vmešavanju tujih obveščevalcev v parlamentarne volitve.

Nekateri so govorili celo o napadu na slovensko suverenost, za čimer naj bi stal kar Izrael. Poskušali bomo predstaviti čim bolj verjetno ozadje zgodbe, ki je zaznamovala parlamentarne volitve 2026 in za katero bomo morda nekoč govorili, da je pripeljala do odločilnih premikov v slovenski politiki.

Objava video posnetkov, v katerih so se na lastno grozo znašli tudi bivša pravosodna ministrica, znana odvetnica, manj znana lobist in odvetnik ter nekdanji direktor paradržavnega podjetja, je v trenutku zasenčila prisluškovalno afero, v kateri je bila glavna akterka nekdanja generalna sekretarka Gibanja Svoboda Vesna Vuković.

Predvolilna kampanja je postala umazana že v trenutku, ko je nekdo te posnetke spravil v javnost prek družbenega omrežja. Facebook profil Maske padajo, na katerem so tri tedne pred volitvami objavili del posnetkov (bilo naj bi jih najmanj 400), je bil odprt v Severni Makedoniji, kar sicer ne pomeni nič.

Arhiv

Pravzaprav je to najverjetneje podatek, namenjen zavajanju ali preusmerjanju pozornosti, saj je bila ta balkanska država v preteklosti znana po tovarnah trolov, za katerimi so stali Rusi.

So Rusi skušali vplivati na slovenske volitve? Ne. Je imela katerakoli druga država interes vplivati na rezultat volitev 22. marca? Kljub različnim teorijam zarote je odgovor zelo verjetno negativen.

Operacija št. 1: amaterji

Kljub pogostim namigom, da naj bi bila operacija Maske padajo del kasnejše prisluškovalne afere anti-corruption2026.com, za katero je v medijih odmevala obtožba, da jo je sprožila SDS, pa oba »projekta« že časovno ne sovpadata.

Posnetke Vesne Vuković, ki so večinoma nastajali pred tremi leti, je naredilo nekaj operativcev, menda nekdanjih kriminalistov, ki so prestopili med zasebne detektive, in jih pred tem skoraj leto in pol ponujalo na trgu, pri čemer so zanje želeli za slovenske razmere astronomske vsote denarja. Govorilo se je najprej o 700 tisoč evrih, kasneje pa celo o več kot milijonu evrov.

Posnetki zaslona

V zgodbi o prisluhih Vesni Vuković, ki seveda še ni dobila epiloga, saj je kmalu prišlo do še večjega predvolilnega škandala, doslej nismo dobili odgovora na nobeno ključno vprašanje. Kdo ji je prisluškoval, zakaj so ji prisluškovali in kdo je to naročil?

Vsaj v tem primeru je bilo izključeno, da bi šlo za vpletenost tujih subjektov. Indici celo namigujejo, da bi šlo lahko za notranji obračun in da so določene strukture iz ozadja zaradi nezaupanja do Roberta Goloba skušale nadzorovati nekdanjo novinarko, ki je bila premierjeva zaupnica in generalna sekretarka vladajoče stranke.

Ali to pomeni, da so prisluškovali tudi Golobu? Vsekakor bosta morala policija in tožilstvo opraviti temeljito preiskavo in vse bolj vznemirjenim državljanom čim prej pojasniti, za kaj je šlo, kdo so osumljeni in kdo je vse skupaj naročil. Kaj nas čaka, če epiloga ne bo, boste izvedeli na koncu članka.

Operacija št. 2: profesionalci

Prah okoli zelo eksplicitnih pogovorov, ki sicer ne razkrivajo konkretnih kaznivih dejanj, so pa lakmusov test slovenske sistemske korupcije, se še ni polegel, ko je v javnost treščila naslednja zgodba, vsebinsko precej močnejša, saj je postregla celo z videoposnetki (napovedanih je bilo deset »sogovornikov«, na spletu so jih minuli teden objavili pet), v katerih tarče nezakonitega snemanja precej odkrito in prostodušno govorijo, kakšen je modus operandi v tranzicijski Sloveniji.

Naštevajo, kdo vse nam »vlada« iz ozadja, kdo jemlje provizije in kako se posluje z državnimi podjetji, nad katerimi ima nadzor vladajoča politika. V tem primeru, ki – vsaj po doslej razpoložljivih informacijah – nima nič skupnega s prisluhi Vesni Vuković, so se pojavili drugi akterji.

Morda celo tuji, saj je zgodba takoj dobila mednarodno dimenzijo, ko se je kot osumljenega izvajalca začelo omenjati izraelsko zasebno obveščevalno podjetje Black Cube, ki mu nekateri pravijo kar »zasebni Mosad«.

Posnetki zaslona

Že ta »židovski« moment je v medijih in javnosti sprožil precejšen odpor in nezadovoljstvo, kar je dalo aferi še večji pospešek. Tisti, ki je v predvolilno kampanjo vpletel izraelskega igralca, je dobro vedel, kaj dela, ali pa je zagrešil usodno napako.

Zgodba o obisku predstavnikov podjetja Black Cube, ki naj bi bili v zadnjem letu v Sloveniji najmanj štirikrat, je hitro postala osrednja predvolilna politična mantra tistega tabora, ki so ga prisluhi Vesne Vuković hočeš nočeš spravili v neprijeten položaj.

Tudi videoposnetki, na katerih nastopajo Dominika Švarc Pipan, Nina Zidar Klemenčič in Jože Oberstar, imajo podobno sporočilo, kar dokazuje, da so jih sogovorniki spretno pripeljali do pogovora o dejanskem političnem in ekonomskem zakulisju ter ključnih botrih iz ozadja v Sloveniji.

Pustimo ob strani, kako hitro in naivno so se targetirane osebe ujele v past; zanima nas predvsem to, kdo jih je namočil in kdo je vse skupaj naročil oziroma financiral.

Janez Janša v škripcih

Mnenjski voditelji so se le nekaj dni pred volitvami nagibali k oceni, da gre v tem primeru – ker naj bi bil izvajalec izraelsko zasebno podjetje nekdanjih agentov Mosada – za neposredno tuje vmešavanje v volitve in da ima, ker naj bi ga ekipa podjetja Black Cube 22. decembra lani obiskala na sedežu stranke, pri tem prste zraven tudi Janez Janša.

Ta je sprva zatrjeval, da se nikoli ni srečal z nobenimi agenti, kar po svoje drži, saj so Izraelci, o katerih teče beseda, nekdanji pripadniki različnih izraelskih obveščevalnih služb, ki so se prelevili v poslovneže.

Posnetki zaslona

Black Cube ima v mednarodnih krogih načeloma dober renome, nekoč je veljala celo za najboljšo zasebno obveščevalno službo na svetu, dokler jih niso razkrili v operaciji na Madžarskem, obsodili v Romuniji in spravili v zadrego v zadevi Weinstein.

Tu pa pridemo do ključnega pomisleka, ki nam ga na vrhuncu predvolilne kampanje ni uspelo razjasniti, zato je vse ostalo pri interpretaciji oziroma pri tem, komu volivci verjamejo: Janezu Janši ali Robertu Golobu?

Namesto razprave, v kateri bi govorili o pravnih vprašanjih afere s prisluhi, smo se znašli sredi divje predvolilne bitke, kjer pa pravni argumenti nikoli ne veljajo kaj prida, namesto razuma in logike pa prevladujejo prvinska čustva. Praznik demokracije se je po prepričanju najbolj gorečih vernikov sprevrgel v njen pogreb.

Glavni pomislek leti na dejstvo, da smo zelo hitro in nekritično sprejeli argumentacijo Janševih nasprotnikov, češ da je SDS naročila nezakonito snemanje in da je celotna tajna operacija njeno maslo, da bi očrnila stranko premierja Goloba ter si s tem zagotovila zmago na volitvah.

Kakšne dokaze so nam ponudili? Ključni je bil ta, da so bili Izraelci v zadnjem letu večkrat v Sloveniji in da so se najmanj enkrat oglasili na Trstenjakovi ulici, kjer je sedež SDS. Janša je potrdil en sestanek. Bi na sodišču tožilstvo s takšnimi dokazi uspelo? Da je Janša priznal srečanje in s tem tudi to, da je naročil operacijo s prisluhi? Ne bodimo naivni …

Posnetki zaslona

Slovenska korupcija in nedotakljivi

Preden se poglobimo v nekatere podrobnosti, še beseda o vsebini te afere, ki je zaznamovala letošnje parlamentarne volitve. Kajti obe razkritji, tisto prvo z Vesno Vuković in drugo z domnevno izraelsko vpletenostjo, nista le zgornja stran kovanca, ki je spodaj lepljiv zaradi domače korupcije in klientelizma.

Razkriti prisluhi namreč odpirajo tudi vrsto vprašanj v zvezi s slovensko državo, politiko in demokratičnimi procesi tik pred volitvami. Kakšne posledice so imeli t. i. prisluhi za volilni rezultat, smo se lahko prepričali v nedeljo pozno zvečer.

Nas to lahko skrbi? Ali pa naj nas bolj kot politične spletke skrbi dejansko ozadje? Namreč zakaj se kak slovenski politik čuti tako nemočen, da skuša na javno mnenje – in celo volilni rezultat (!) – vplivati s pomočjo (nezakonito) pridobljenih zvočnih in slikovnih posnetkov?

Odgovor je večplasten in vsekakor vključuje tudi aktivnejšo vlogo doslej premalo angažiranega pravosodja oziroma sodstva. Kajti če bi slednje res neodvisno opravljalo svoje delo, potem v Sloveniji ne bi bilo nedotakljivih, zgodbe o provizijah, kadrovskih čistkah, podkupovanju medijev, izsiljevanju itd. pa bi ostajale na ravni čenč.

Poleg tega ne smemo spregledati še enega, ravno tako tehtnega vprašanja: kaj bi bilo v tej zgodbi s prisluhi drugače, če bi posnetke, ki so potencialno obremenilni za več aktivnih in bivših politikov, lobistov in zakulisnih prostozidarskih mojstrov, objavil kredibilen nacionalni medij? Odgovor je pravzaprav šokanten: Vse!

Če bi naročniki teh posebnih operacij to vedeli, bi verjetno ubrali drugačno pot. V prvem primeru (prisluhi Vesne Vuković) naj bi šlo za operativce, ki so se dokopali do »vročih posnetkov« in želeli z njimi predvsem dobro zaslužiti.

Zaradi nepoznavanja slovenskega medijskega prostora so se opekli, saj interesa za nakup po noro visokih cenah ni pokazal nihče. So se na koncu odločili, da jih vseeno objavijo, ker je bila želja po maščevanju Golobovi ekipi močnejša od finančnih apetitov?

Posnetki zaslona

V drugem primeru, ko so bili očitno vpleteni (tuji?) operativci, profesionalci, pa ni šlo za finančni, ampak za politični interes, pri čemer je čisto vseeno, kdo je bil naročnik. Če je bila to res SDS, potem so imeli smolo, saj jim je podobno kot v kakšni risanki bombo razneslo v rokah, še preden bi jo zabrisali v politične nasprotnike.

Če pa je bil Janez Janša prav tako žrtev – tudi te možnosti ne gre izključiti –, potem je tisti, ki je sprovociral obisk Izraelcev na Trstenjakovi, hudičevo dober strateg in mu je uspela izjemna predvolilna poteza, saj je Janševe naravne zaveznike zlorabil za to, da so ga potegnili v svoje gravitacijsko polje. Kdo v Sloveniji je sposoben takšne mojstrovine, je ta trenutek podobno vprašanju za milijon dolarjev. Celotna operacija ni stala toliko.

Kompromat s tujimi prstnimi odtisi

Kritiki Golobove vladne koalicije so ob izbruhu drugega dela afere prisluhi med drugim opozarjali tudi na to, da se vsi preveč ukvarjamo samo s tem, na kakšen način so nastali posnetki, nikogar pa ne skrbi njihova vsebina. To seveda ni res.

Edino, kar drži, je to, da bi bilo razkritje, da je naročnik in izvajalec te »posebne operacije« neka medijska hiša (ki ima dovolj sredstev, da si to lahko privošči), na sodišču olajševalna okoliščina, ko bi šlo za morebitno kazensko odgovornost.

Kajti če novinarji delujejo pod krinko, da bi prišli do določenih podatkov, ki dokazujejo nezakonita dejanja, denimo korupcijo, so lahko celo razbremenjeni odgovornosti, saj je javni interes na lestvici vrednot, ki jih zasleduje pošteno, nepristransko in korektno novinarstvo, postavljen zelo visoko.

Primož Lavre

Stvari se občutno, celo usodno spremenijo, ko izvajalec ni medijska hiša, temveč neki drug, poslovni, politični ali celo državni subjekt. V slovenskem primeru naj bi bili izvajalci dejansko tujci – sploh ne nujno, da Izraelci (!) – in Slovenska obveščevalno-varnostna služba (SOVA) je potrdila, da je štiričlanska delegacija podjetja Black Cube decembra lani obiskala Trstenjakovo ulico v Ljubljani.

Janez Janša, ki je sprva zanikal, da bi se kdaj srečal z »agenti iz Izraela«, je kasneje izjavo vseeno spremenil, češ da enega izmed njih – šlo naj bi za 73-letnega upokojenega generala izraelske vojske Gioro Eilanda – pozna že dolgo in ga je Eiland lani res obiskal v Ljubljani, vendar se ne spomni, kdaj.

Ne glede na to, ali za tajnim snemanjem dejansko stoji Black Cube, imamo pred seboj celo serijo potencialnih kaznivih dejanj, ki bi jih lahko razdelili v štiri sklope.

Prva preiskava bo morala najti storilce nezakonitega zvočnega in slikovnega snemanja, ki so svoje žrtve zvabili na sestanke v tujino (London, Dunaj, Zagreb), kjer so se ob kosilu razgovorili o političnih razmerah v Sloveniji, korupciji, klientelizmu in vsem, o čemer nekateri mediji že leta in leta poročamo.

Kdo so bili operativci na terenu? Vemo, da sta odvetnico Nino Zidar Klemenčič v past spravila angleško govoreča sogovornika, eden naj bi bil Američan z italijanskimi koreninami, drugi pa libanonskega porekla. V stik sta stopila prek enega izmed njenih klientov, zanimalo pa ju je področje logistike, od koder je pogovor postopoma prehajal na druga, tudi politična vprašanja.

Dominiko Švarc Pipan so na limanice ujeli prek omrežja LinkedIn, kjer je stik z njo vzpostavil Anglež Daniel Hewitt, ki nam ga je uspelo celo izslediti in mu poslati nekaj novinarskih vprašanj, na katera pa po pričakovanjih ni odgovoril.

Posnetek zaslona

Slovenska javnost, pravzaprav vsi volivci, ki smo v nedeljo glasovali tudi pod vtisom »vohunske afere«, prav tako pričakujemo odgovore na kup vprašanj.

To zgodbo bo namreč treba pripeljati do sodnega epiloga. Policija in tožilstvo se bosta morala izkazati in ponuditi kolikor toliko verodostojno in objektivno sliko obeh dogodkov, kajti sicer bomo ostali le pri interpretaciji in se ne bo spremenilo nič. Ljudje bodo še naprej bolj kot institucijam verjeli svojim političnim idolom, predvsem pa bodo verjeli v tisto, v kar hočejo verjeti.

Kaj nam sporoča ta škandal

V političnem zverinjaku je levemu taboru Janševo srečanje z Izraelci lani v Ljubljani prišlo kot naročeno. Na roke jim je šlo predvsem to, da se jim ni bilo treba ukvarjali z resnimi očitki, ki so bili izrečeni v prisluhih, ampak so raje problematizirali njihovo nezakonitost (kar je neizpodbitno) in zlovešči sloves, ki se Janeza Janše drži še iz prvih poosamosvojitvenih let.

Kot da goji neko posebno afiniteto do obveščevalnih služb, varnostnih agencij in vzporednega sistema. Že kot prvi obrambni minister se je pred afero Depala vas soočal z očitki, da deluje netransparentno in da je omogočil nastanek vzporedne varnostno-obveščevalne agencije (VOMO) na ministrstvu.

Poznavalci zato niso bili presenečeni, da se je pred volitvami znašel pod plazom obtožb, da se je srečal z Izraelci, ki naj bi jih celo najel za diskreditacijo politične konkurence. Po tem scenariju naj bi operativci Black Cube v prvih treh mesecih letošnjega leta skrivaj snemali pogovore, da bi jih pred volitvami lansirali v javnost.

Četudi je težko verjeti, da bi se Janša tako zanikrno in neprevidno lotil operacije, katere razkritje bi ga lahko zelo drago stalo, je na koncu pomembno samo to, kar (si) mislijo navadni ljudje, volivci.

Volivcev pa ne zanima, kako je možno, da bi se Janša sredi Ljubljane, vsem na očeh srečal z ljudmi, ki naj bi jih stranka angažirala za »specialno operacijo«; po možnosti naj bi delegacijo sprejel kar na ulici, da bi ga ja vsi videli.

Posnetek zaslona

Se zdi to logično? Eden izmed naših sogovornikov, nekdanji visoki pripadnik Službe državne varnosti (SDV), ki je leta 1990 začel delati za projekt slovenske osamosvojitve, je to dilemo pospremil z duhovitim komentarjem: »Janševa šlamastika me spominja na profesionalnega vlomilca, ki brezhibno vlomi v vladni trezor, potem pa tam pozabi člansko izkaznico svojega strelskega društva.«

Ker nam državni organi glede na pretekle izkušnje še nekaj časa ne bodo dali jasnih odgovorov na vsa vprašanja in ker je na volitvah prevladala stara resnica, da večina ljudi verjame v tisto, v kar želi verjeti, bo eden od prihajajočih izzivov naše civilne družbe in aktivnih državljanov – pa seveda tudi medijev – to, da od (nove) vlade zahtevamo poštene odgovore, kaj natanko se je v dogajalo v tistih skrajno razgretih dnevih pred 22. marcem.

Državljani pa nimamo le pravice zahtevati odgovore glede vpletenosti političnih strank v predvolilne spletke, ampak tudi pojasnila o dejanskem vplivu zakulisnih figur, ki jih v svojih sicer nezakonito posnetih pričevanjih omenjajo bivša pravosodna ministrica, odvetnica, lobist in nekdanji prvi nadzornik državnega podjetja.

Če se slovenska oblast ne misli lotiti korupcije v prihodnjem mandatu, če misli še naprej pometati pod preprogo afere in škandale ter ščititi lokalne županske šerife, se nam bo nekoč zgodil Nepal.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.