O političnem zakulisju sestavljanja 15-članske ekipe ministrov sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla in novinarski kolega Vladimir Vodušek iz spletnega portala strogo-zaupno.si.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kako tragična smrt predsednika kajakaškega kluba v Celju Dušana Konde razgalja brutalnost sestavljanja vlade.

Zakaj Vodušek pravi, da je politikom imanentno, da lažejo.

Kako je Nova Slovenija postala skoraj bolj desna kot SDS.

Zakaj brez Zorana Stevanovića te vlade v takšni obliki ne bi bilo.

Kako je Anže Logar po volitvah postal nekakšen klon Janeza Janše.

Ali drži, da je Zoran Stevanović preprečil imenovanje Aleša Hojsa za notranjega ministra.

Kakšno sramotno in brutalno početje si je koalicija privoščila na zaslišanjih ministrskih kandidatov.

Zakaj se Janši tako zelo mudi s potrditvijo vlade in kaj načrtuje v četrtek, ko naj bi bila potrjena njegova vlada.

Kakšne zadržke ima Janez Janša do SLS, da ni stranka dobila niti ministra ali ministrice za kmetijstvo.

Kaj poznavalec parlamentarnega zakulisja Vodušek pravi o ugibanjih, da je bil Matjaž Han 51 glas za mandatarja Janšo.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete.

Janša ima možnost, da se po Kučanu in Drnovšku zapiše v slovensko zgodovino kot državnik.

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki. Dobra dva meseca po volitvah ta teden prihaja do zamenjave oblasti. Imamo mandatarja, v četrtek pa bo v Državnem zboru izvoljena še četrta vlada Janeza Janše. O političnem zakulisju sestavljanja 15-članske ekipe ministrov danes govorimo z novinarskim kolegom Vladimirjem Voduškom iz spletnega portala strogo-zaupno.si.

O politični brutalnosti pri sestavljanju 16. vlade v zgodovini samostojne Slovenije priča tudi tragična smrt predsednika Kajakaškega kluba Celje Dušana Konde. Poslanec Resnice Aleksander Štorek ga je v kazenski prijavi obtožil, da naj bi kot posrednik sodeloval pri poskusu podkupovanja. Vsebino kazenske prijave je v Tarči objavila Erika Žnidaršič. Sledil je javni linč po družbenih omrežjih. Sistematične spletne kampanje, namenjene osebni diskreditaciji, so širili tudi skriti profili z lažnimi imeni. Ob smrti se je oglasil tudi premier v odhajanju Robert Golob.

Vlado, ti si ta dogodek na svojem portalu Med vikendom podrobno opisal. Kakšna je politična dimenzija tega tragičnega dogodka?

Najprej naj rečem, da sem spremljal že veliko vlad. V novinarstvu sem od leta 1988 in spremljal sem tudi še jugoslovanske vlade, od Markovića in Mikulića naprej. Ne spomnim se, da bi kdo umrl med sestavljanjem vlade. Izjema, ki mi pride na misel, je Džemal Bijedić, ki je imel v osemdesetih letih nepojasnjeno letalsko nesrečo v Bosni in Hercegovini. Zato je presenetljivo, da je ravno ob sestavljanju četrte Janševe vlade nekdo umrl, ker očitno ni prenesel javnega pritiska, ki ga je sprožila kazenska prijava.

Konde sicer ne poznam in ne poznam celjske scene, vendar se mi zdi vse skupaj zelo tragično in popolnoma nepotrebno. Kaj je res in kaj ni, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Občutek je, da je bila Resnica takrat v stiski, ker so ji očitali, da je prelomila besedo volivcem. Sam sem celotno zadevo razumel predvsem v kontekstu preusmerjanja pozornosti. Pozornost se je preusmerila na drugo stran, na očitke, da naj bi leva stran poskušala kupovati poslance. Sam te izjave nikoli nisem slišal. Pripisujejo jim, da naj bi imeli tri kupljene poslance. O tem se je špekuliralo na družbenih omrežjih, vendar tega sam nisem slišal. Ne vem, ali si to slišal ti.

Tudi jaz tega nisem slišal. Po družbenih omrežjih pa krožijo različne teorije, tudi namerno ustvarjene. Omenil si poslance Resnice. Zaradi preusmerjanja pozornosti so izvedli operacijo s kazenskimi prijavami. Bile so tri kazenske prijave, vložila sta jih še dva druga poslanca. Mediji v zadnjih dneh objavljajo članke o poslovni preteklosti posameznih poslancev Resnice, ki so imeli kar nekaj poslovnih težav v svojih s.p.-jih oziroma v svoji poslovni preteklosti. Pa vendar druga dva poslanca Resnice, za razliko od Aleksandra Štoreka, ki je prav tako iz Celja, nista konkretizirala svojih obtožb o domnevnem podkupovanju.

Konda je dva dni pred smrtjo na svojem Facebook profilu pravzaprav napisal, kaj se je dogajalo. Priznal je, da se je pogovarjal s poslancem in da je lobiral, naj podpre določeno odločitev.

Očitali so mu, da naj bi v ozadju stal Andrej Ribič, predsednik Kajakaške zveze Slovenije, Konda pa naj bi bil samo nekakšen njegov izvajalec. Sam sem se pogovarjal z viri v Celju, čeprav celjske scene ne poznam dobro. Šlo je za uglednega meščana, ki je bil vse življenje predan kajakaškemu klubu na Špici, kjer se Ložnica izliva v Savinjo.

Skratka, prišlo je do javnega linča, ki ga gospod Konda očitno, glede na tragičen razplet dogodkov, ni prenesel. Ko se je to zgodilo, se je predvsem na družbenih omrežjih vnel boj za interpretacijo njegove smrti. Kar je še huje.

Tako je. Zdaj poskušajo različni politični krogi prevaliti krivdo drug na drugega. Desni del tvitosfere poskuša krivdo prevaliti na Janjo Sluga in gospoda Ribiča. Levi del tvitosfere pa pravi, da so krivi poslanci Resnice. Nihče od njih o tem včeraj še ni spregovoril. Začelo se je tako, da je bila v parlamentu izjava Katje Kokot. Bil sem tam, čeprav sem nekoliko zamudil. Govorila je, da so poskušali kupiti te poslance.

Najprej se je Stevanoviću očitalo, da je bil njegov telefon na sestanku. Začelo se je z lastnikom Petrola. Potem so, kot bi rekel Primož Cirman, vrgli mrtvo mačko na mizo. S tem se je začelo.

Nekateri pravijo drugače, vendar mislim, da nikoli ne bomo izvedeli vsega, ker ključna priča ni več živa. Na žalost.

Interpretacije so različne. Ene pravijo: poglejte, kaj počnejo, gredo prek trupel do oblasti, torej oblast za vsako ceno. Druge interpretacije, iz drugega političnega kroga, gredo v smeri, da naj bi gospod s tem nesrečnim dejanjem na nek način priznal oziroma zaščitil nekoga drugega. Špekulira se celo, da naj bi ga umorili, in podobno.

To so skrajne razlage. Govori se, da sploh ni šlo za samomor, temveč za umor. Sam ne verjamem, da bi se v Sloveniji politikom dogajale takšne stvari. Zanimivo je, da se v Sloveniji politikom pravzaprav ni nič zgodilo.

No, Ivana Krambergerja so ubili oziroma ustrelili.

Pri Krambergerju še vedno obstajata dve interpretaciji. Ena pravi, da ga je res ustrelil tisti lovec, ki je bil v zaporu in je že pokojni. Druga pa pravi, da je šlo za politično ozadje oziroma da so ga ubili profesionalci. Ampak vrniva se nazaj.

Zanimivo je, da se v Sloveniji v političnem prostoru praviloma ni dogajalo fizično nasilje. Seveda pa obstaja kontekst nastajanja vlade. Ne govorim o tem, da je v politiki vse legitimno, in ne želim moralizirati. Strinjam se z Dejanom Verčičem, da je politikom imanentno, da lažejo, in da je politika ena najstarejših obrti. Ne bom uporabil grde slovenske besede, čeprav obstaja lep izraz za politiko.

Smo pri sestavljanju vlade?

Hočem reči, da je kontekst nastanka te vlade temeljil na vratolomnih obratih, ki jih verjetno nihče ni pričakoval, in na prelomljenih besedah.

Beseda v politiki praktično ne pomeni nič. Kaj potem pomeni v politiki? Ali so to samo interesi? Ali je to samo goli boj za oblast, brutalen boj za vsako ceno? Janez Janša je, ko je zaprisegel kot mandatar, za govornico izrekel pomenljiv stavek: »Ni popuščanja.«

Zanimiv je bil sinočnji intervju Janeza Janše za Nova24, v katerem je precej umirjal situacijo. Rekel je, da si želi vlade, ki bo zbujala čim manj pozornosti oziroma ki bo dolgočasna. Mislim, da je uporabil prav izraz, da bi rad imel dolgočasno vlado. Zanimiv je tudi izbor ministrov. V njem ni imen, ki bi izhajala iz prvokategornikov stranke. To po mojem mnenju pomeni, da se želi Janez Janša na nek način odmakniti od radikalne desne opcije. Tam je Stevanović, pa tudi Nova Slovenija je zdaj skoraj bolj desna kot SDS.

Samo spet smo pri besedah. Nekaj se govori, dejanja pa so drugačna. Pred kamero se lahko delaš umirjenega, dejanja pa so zelo brutalna. Vlada še ni oblikovana, koalicija je sestavljena, ministri so v teh dneh na zaslišanjih v Državnem zboru, Janša pa je dal pogoj, da mora biti še pred oblikovanjem vlade sprejetih kar nekaj zakonov. Poleg tega tudi omnibus zakon, ki je močno razdelil slovensko javnost in v družbo vnaša velik konflikt. Na eni strani poskušaš miriti, na drugi strani pa veselo kuriš.

Ta ideološki spopad je očitno še vedno platforma, na kateri celotna slovenska politika funkcionira že praktično od leta 1990.

Pa ne gre samo za ideološki spopad, ampak za poskus totalnega preurejanja družbe. Slovenska družba je bila v svoji tradiciji znana po egalitarnosti. Ni bilo prevelikega razslojevanja med ljudmi in razkorak med revnimi in bogatimi ni bil tako visok kot v nekaterih drugih kapitalističnih državah. Zdaj pa od tega egalitarizma prehajamo na koncept meritokracije.

Po mojem mnenju to leta 1990, v času prve Demosove vlade, ni uspelo. Takrat je bil verjetno načrt, da bi se to naredilo, vendar tudi pozneje nikoli ni bilo takšne priložnosti, kot jo je zdaj s to vlado in to večino dobil Janez Janša.

To večino ima prvič tako izrazito. Prej je imel vedno ob sebi stranke, ki so ga omejevale. Zdaj pa ima desno vlado.

Zdaj ima desno vlado. Po mojem je najtrdnejši člen te vlade, poleg Janeza Janše, Zoran Stevanović.

Zakaj je Zoran Stevanović najtrdnejši člen Janševe vlade? Je Resnica nadkoalicijski partner? Vemo, da je Stevanović po volitvah dejal, da hočejo finančnega ministra in nato še notranjega ministra. Zdaj Resnica po tekočem traku podpira vse zakone in glasuje za vse ministre po odborih, čeprav ni šla v koalicijo, ni podpisala koalicijske pogodbe in nima nobenega ministra. Miha Brejc, nekdanji dolgoletni Janšev strankarski član, je v enem zadnjih intervjujev izjavil, da je Zoran Stevanović prodal stranko za svoj položaj predsednika Državnega zbora.

O tem se špekulira. Govori se celo o milijonskih vložkih, vendar ne bi rad, da se še meni kaj zgodi. Govori se o milijonih, ki naj bi bili investirani v to, vendar za to nimam dokazov. Je pa res presenetljivo, da je prav Zoran Stevanović najbolj trden člen. Brez njega te vlade, vsaj v takšni obliki, ne bi bilo. Janez Janša pravi, da je ta vlada večinska. Sinoči je ponovil, da v drugem krogu ni mogoča drugačna vlada kot vlada s 46 glasovi in da tudi rušiti te vlade ni mogoče drugače kot z absolutno večino.

To celo piše v ustavi, pa tega nismo vedeli. Zato je Janša zahteval, da je izvoljen v drugem krogu.

Tako je, ker lahko to vlado zruši samo absolutna večina. Zanimivo pa je tudi to, da nad temi strankami ves čas visi grožnja z izrednimi volitvami. Ves čas je dajal vedeti, da tretjega kroga ne bo, če ga v drugem krogu ne bodo podprli. Sinoči je ponovil, da bo šel mirno na izredne volitve, če bo v tej vladi nastal kakršenkoli problem. Če se bo kdo izmikal ali ne bo dal glasov za kakšno stvar, bo šel na izredne volitve. Tega si po mojem ne želita niti Stevanović niti Anže Logar.

Imata pa oba velike ambicije. Stevanović ima velike ambicije, kar me je presenetilo. Menda ima celo mandatarske ambicije. Podcenjeval sem ga. Podobne ambicije ima tudi Jernej Vrtovec. V teh štirih letih, oziroma kolikor časa bo ta vlada trajala, bi se lahko pojavil konflikt egov. To je možno.

Kaj pa je Resnica? Ali je Resnica še kaj več kot Zoran Stevanović? Stevanović se je politične obrti učil pri Zmagu Jelinčiču. Vemo, da je Slovenska nacionalna stranka one-man band. Podobno je najbrž tudi Resnica.

Nekdo mi je v parlamentu, v neformalnem pogovoru, rekel, da Jelinčič Zoranu Stevanoviću po politični spretnosti ne seže niti do pet. Jelinčič je bil znan po tem, da je trgoval. Bil je trgovec. Vendar njemu niso dali ministrskega mesta ali položaja predsednika Državnega zbora. Govori se, koliko je bil vreden njegov glas pri posameznem glasovanju.

Ima pa lepe vile na Primorskem in v Ljubljani. Po več kot 30 letih politične kariere še vedno dobiva denar iz proračuna, ker je na zadnjih volitvah dobil okrog dva odstotka.

To seveda ni dobro za politiko. Če pustiva personalne zadeve in ljudi, ki so bili v to vključeni, sva se o Logarju v tem studiu že velikokrat pogovarjala. Mislim, da nima smisla izgubljati preveč besed.

Ampak vseeno: zakaj je Anže Logar postal oziroma bo postal minister za gospodarstvo?

Govori se, da je bila v ozadju določena kombinacija. Pričakovati je bilo, da bo Logar notranji minister, saj je bila glavna os njegove volilne kampanje oziroma njen glavni moto prav Skok in boj proti korupciji.

Vlado, te lahko prekinem? Ali ni zanimivo, da je bila tudi glavna tema kampanje Black Cubea korupcija? Je bila zadeva koordinirana? So tudi v Black Cubeu morda svetovali Demokratom in Anžetu Logarju? Logar je avgusta lani začel z antikorupcijsko zgodbo. Vemo pa, kaj je v preteklosti počel kot šef Komisije za nadzor javnih financ v korist Andreja Marčiča glede Onkološkega inštituta. Te zgodbe zdaj ne bova obnavljala. Si pa opazil, da Logar po volitvah, ko se hodi prepirat v Odmeve z voditeljem, ne nosi več očal? Igra drugo igro. Pred volitvami je posnemal Boruta Pahorja, zdaj pa je spet zajedljiv in ciničen ter ponovno deluje kot nekakšen klon Janeza Janše. Kaj se dogaja s tem človekom?

Pravijo, da ni postal notranji minister zato, ker naj bi bila zahteva gospodarskih krogov, ki so financirali kampanjo, da postane minister za gospodarstvo. Vlada seveda določa temelje gospodarske politike, vendar se tam predvsem delijo tudi subvencije, med drugim prek SPIRIT-a. Gre za zajetne milijone. To naj bi bil glavni razlog, da Logar ni postal notranji minister, ampak minister za gospodarstvo, Franci Matoz pa je postal minister za notranje zadeve.

Franci Matoz je gotovo največje presenečenje. Ko je Janša sestavljal ministrsko ekipo, je vse potekalo tajno. V preteklih letih si spremljal oblikovanje vlad in takšne tajnosti ne pomnimo. Na koncu je šele tistega četrtka zvečer prišla informacija, da bo Franci Matoz minister za notranje zadeve. Zakaj ravno Matoz? Robert Golob se je odzval z izjavo, da je Janša svojega odvetnika postavil na čelo notranjega ministrstva zato, da bi uničil oziroma skril dokaze v zvezi z Black Cubeom. Dejal je, da Janšo predvsem okupira zadeva Black Cube. Vemo pa, da organi pregona te stvari že raziskujejo in da tožilstvo usmerja preiskavo, zato tukaj ne gre samo za policijo.

Potem imamo še Skok, zakon, ki mora biti po Janševem naročilu sprejet še pred imenovanjem nove vlade. Ta skok ne bo takšen, kot ga je predlagal neformalni pisec zakona Matej Avbelj, saj se zakon zdaj domnevno popravlja. Takšen bo, kot ga bo sestavil Matoz. Cilj te operacije naj bi bil, da bi na nek način nevtralizirali specializirano državno tožilstvo, NPU in KPK ter s tem ubili tri muhe na en mah. Spomnimo se tudi izjave Igorja Lukšiča, ki je v enem od televizijskih pogovorov dejal, da je ta politični boj proti korupciji velik blef in da iz njega na koncu ne bo nič.

To je bil glavni motiv Black Cubea in Anžeta Logarja.

Če se vrneva k Matozu: Matoz je bil v novinarskem fokusu in predmet neformalnih špekulacij. Pričakovalo se je, da bo prevzel pravosodje. Potem pa je naenkrat prišlo do informacije, da pravosodje prevzemajo Demokrati, konkretno nekdanji šef kabineta Anžeta Logarja in sedanji veleposlanik na Danskem. To je prišlo v javnost zadnji teden. Zato je logično, da je potem Matoz postal notranji minister. Poleg tega je začel kariero kot policist. Baje so na policiji veseli, da prihaja Matoz.

Ali drži, da je Zoran Stevanović preprečil, da bi Aleš Hojs ponovno postal notranji minister, ali je to samo spin?

Po mojem je to spin in nima nobene teže v realnosti. Stevanović je to po mojem rekel takrat, ko je bilo že jasno, da bo minister Matoz. Janez Janša je sinoči povedal, da je bilo z Matozom dogovorjeno že precej prej, še pred zaključkom sodbe v zadevi Trenta oziroma pred oprostilno sodbo višjega sodišča. To torej ni posledica oprostilne sodbe. Verjetno so se dogovorili že več tednov prej. Tudi ministri so bili formalno precej pripravljeni.

Zakaj je Janez Janša v parlamentu pustil Zvoneta Černača, Aleša Hojsa in Žana Mahniča?

Ne vemo, ali bo kateri od teh treh imenovan za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade. Po mojem sta tukaj zanimivi dve stvari. Prva je, da poskuša Janša ustvariti nekoliko drugačen vtis vlade. Ti ljudje so vendarle prvoborci SDS-a, njihova odsotnost iz vlade pa lahko pomeni poskus drugačnega pozicioniranja. Druga stvar je, da je najbolj sporne zakone prepustil drugim partnerjem. Preiskovalno komisijo je vložil Stevanović, Nova Slovenija pa je vložila zakon o pokopu. Janez Janša je te zadeve navidezno postavil nekoliko vstran.

Vendar vse te zakone, ki se sprejemajo še pred oblikovanjem nove vlade, sprejema poslanska večina, ki bo oblikovala to koalicijo.

To je druga stvar. Janša pravi, da se bodo ključne bitke odvijale v parlamentu. Toda po včerajšnjih zaslišanjih sodeč fronta ni postavljena tako, da bi lahko prihajalo do velikih bitk, ker imajo tako veliko večino. Aleš Hojs je recimo prekinil zaslišanje, dal zadevo na glasovanje in skrajšal razpravo. To se je sicer dogajalo pri Logarju.

Zelo se jim mudi. To me preseneča. Zakaj se jim tako mudi? Pri prejšnjih vladah so zaslišanja trajala tudi pet ali šest ur, zdaj pa trajajo dve uri. Spremljal sem odbor za zdravstvo in presenetila me je brutalnost predsednice odbora za zdravstvo, dolgoletne poslanke Nove Slovenije Ive Dimic. Poslanka Svobode je kandidatu za zdravstvenega ministra postavila vprašanje o izjavi Janeza Janše za Reporter, da se mu Tadej Oster ne zdi primeren kandidat, ker je bil državni sekretar pri Danijelu Bešiču Loredanu, ko so namenili 100 ali 200 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih vrst, ki pa so se podaljšale. Predsednica odbora je razpravo mirno zaključila in ministra rešila pred odgovorom.

To brutalno sledi agendi privatizacije zdravstvenih tajkunov, ki zdaj napadajo zdravstveno zavarovalnico, kjer je sedem milijard evrov. Etično problematično se mi zdi, da to počne prav poslanka, ki je sama priznala, da je onkološka bolnica in je potrebovala storitve javnega zdravstva. Ve, kakšen pomen ima javno zdravstvo in kaj prihaja: šibitev javnega zdravstva.

Ne vidim pravega razloga, zakaj mora Janševa vlada nastopiti že v četrtek in zakaj mora imeti že prvo sejo vlade. Dan ali dva oziroma teden dni za državo ne bi bilo usodno. Ljudje bodo v petek zjutraj še vedno morali v službo, otroke bodo morali peljati v vrtec in za ljudi se praktično nič ne bo spremenilo. Spremembe bodo zadevale predvsem politične elite in tiste, ki so odvisni od njihovih odločitev. Za ljudi se praktično nič ne spremeni.

Je pa res, da če imamo parlament, je tudi opozicija že razvila strategijo. Poskušali so podaljšati tiste tri ure razprave in porušiti časovni načrt. Tudi opozicija se je nekaj naučila. Že funkcionira kot opozicija. Toda Janez Janša pogosto pravi, da hiše ne moreš graditi na pesku. Prav to bo problem te vlade cel mandat.

Nastala je na podlagi prelomljenih obljub oziroma, grobo rečeno, omogočili so jo politični prevaranti.

To si ti rekel. Sam bi uporabil drugačen izraz, vendar je res, da je vlada nastala s podporo Stevanovića in Logarja. Ne vem, zakaj je kdo presenečen nad Logarjem. Midva nisva bila presenečena. To govoriva že eno leto. Rekla sva tudi, da bo projekt uspel, ne glede na to, kakšen je. To je hipoteka, ki jo bo ta vlada imela. Janša govori, da je treba hišo graditi na skalah, vendar ta koalicija ni nastala na skali, ampak na pesku.

Vrniva se še nekoliko k sestavljanju vlade in iskanju ministrskih kandidatov, ki je potekalo v strogi tajnosti. Janša je imel kot mandatar glavno besedo. Pogajal se je samo z Anžetom Logarjem in Jernejem Vrtovcem, ni pa se pogajal z Lotričem, predsednikom Državnega sveta in stranke Fokus, niti s Tino Bregant, predsednico SLS.

Pri Fokusu ni bilo potrebe. Janša je v intervjuju na Novi povedal, da je Monika Kirbiš Rojs v SDS vodila odbor za vlado v senci oziroma podobno telo. Bila je tudi v SLS. Kolikor jo poznam, je dobra strokovnjakinja za to področje in ena najboljših v Sloveniji.

Zakaj je iz ministrske igre izpadla Tina Bregant, predsednica SLS? Ali drži, da je SDS ni podpirala že takrat, ko je kandidirala za predsednico SLS-a? Kakšne načrte ima Janša s SLS? Vemo, da jo je hotel vključiti v SDS, tako kot sta se mu pridružila Franc Kangler in Bojan Šrot. Bo ta stranka ostala samostojna? Bo zdaj v zameno dobila mesta državnih sekretarjev? Marjan Podobnik je bil zelo vznemirjen, nato pa se je nekoliko umiril.

Glede na to, da je kmetijsko ministrstvo prevzela Nova Slovenija, se postavlja vprašanje, kako to, da v SLS, ki že 30 let zastopa velike kmete, ne najdejo kompetentnega človeka za vodenje kmetijskega ministrstva. Podeželje in kmetje so bili vendarle ključna baza SLS-a. Očitno ima Janša določen zadržek do SLS.

Če se spomniva dogajanja iz leta 2000, ko sta se SKD in SLS združevali na Gospodarskem razstavišču, je ta projekt hitro razpadel. Nato je nastala NSi oziroma Bajukova Nova Slovenija. Na tistem združitvenem kongresu je bil celo Janez Janša, nekje zadaj, za zaveso.

Janša se ima za botra Nove Slovenije in z njo pogosto ravna, kot da je njegova stranka.

To je v veliki meri res. V Kopru, ob ustanovitvi Nove Slovenije, sem srečal številne ljudi, ki so danes tako rekoč glasnogovorniki SDS-a, takrat pa so pomagali pri ustanavljanju te stranke. Če greva širše, je problem v tem, da je Janez Janša zavzel desni prostor. Nova Slovenija je sicer na volitvah dobila tudi zaradi povezovanja s SLS. Glasovi so se sešteli in zato je prišla do približno devetih odstotkov. To je bila zelo pametna poteza. Na levi sredini takšnega povezovanja niso znali narediti in to jih je stalo zmage.

Janša je že ob ustanovitvi Fokusa opozarjal, naj se glasovi ne drobijo in naj se sile povezujejo. To je bila ena boljših potez. Problem slovenske politike pa je, da razen SDS-a ni nastala resna konservativna linija po zgledu nemških CDU in CSU ali avstrijskih konservativcev. V 30 letih se to ni zgodilo. Janša je postal hegemon desnice.

Mislim, da bi bilo treba premisliti novo paradigmo slovenskega političnega prostora. Ne samo na desnici, tudi na levici. Levi pol ima zdaj velik problem. Eno je izvršilna oblast in menjava vlad, drugo pa je širša slika celotnega političnega prostora. S tem, kar se je dogajalo v predvolilni kampanji, se je poskušal narediti dokončni obračun z levo sredino in njenimi ključnimi akterji. Poznamo izjave o številkah celic, o tem, kdo bo v zaporu in kdo bo igral šah. Pošiljanje političnih nasprotnikov v zapor ni dobra popotnica za politično kulturo. Janša ima glede tega svojo travmo zaradi sodnih procesov. Zdi se, da se bo s skokom in podobnimi ukrepi poskušalo narediti dokončni obračun, uradno s korupcijo, dejansko pa predvsem s političnimi nasprotniki.

Na začetku mandata vsaka vlada pravi, da bo imela dva mandata. Nekateri analitiki se zdaj bojijo, da bi Janši 4.0 lahko sledil Janša 5.0.

To je zelo odvisno od okoliščin. Možnost obstaja. Janša ima idealno priložnost. Ne razumem povsem, zakaj je prisotnih toliko nervoze, radikalnosti in spopadov okoli teh zakonov. Deloma razumem, da je bilo to potrebno zato, da se je lahko v ozadju v miru sestavljala vlada in koalicija. Toda Janša ima možnost, da se po Kučanu in Drnovšku zapiše v slovensko zgodovino kot državnik. Slovenija potrebuje državnike velikega formata, ne glede na to, ali so desni, zmerno desni ali levi. Potrebuje ljudi, ki imajo občutek za državo in skrb za ljudi. To me v slovenski politiki najbolj skrbi.

Janša ima to možnost ne glede na to, kako je vlada nastala. Tudi vlado je sestavil tako, da bi lahko bila precej zmerna. V njej ni izrazito provokativnih imen, ki bi že sama po sebi zbujala antipatije. Ima možnost, vprašanje pa je, ali so se sposobni samoomejevanja. To je ključno vprašanje. Izkušnje s tremi njegovimi vladami kažejo, da temu pogosto ni bilo tako.

Glede na to, kako je bila zastavljena kampanja, ne govorim o tem, kaj se bo zgodilo zdaj. Če poslušamo Janšo pred volitvami, ob imenovanju za mandatarja in sinoči, vidimo razliko. Sinoči je govoril precej drugače. Rekel je, da ni mogoče čez noč spreminjati stvari, da potrebujejo čas, da morajo preveriti stanje javnih financ, pripraviti proračun in podobno. Eno je boj za oblast, drugo pa je kruta realnost, ko prideš na oblast. Takrat si želiš miru, tudi medijskega miru. To je razumljivo. Nikomur ne zavidam vodenja Slovenije oziroma slovenske vlade.

Toda Janša pred štirimi leti Golobovi vladi ni dal sto dni miru. Takoj so bili trije referendumi, tudi referendum o zakonu o vladi.

Sinoči je rekel, da jim je želel pomagati z zmanjšanjem števila ministrov. Toda problem je v tem, da ko si v opoziciji, s polno paro uporabljaš referendume in zagovarjaš neposredno demokracijo. Ko prideš na oblast, pa isto pravico kratiš sindikatom in civilni družbi. Zato prihaja do velikega konflikta s civilnodružbenimi organizacijami, ki napovedujejo oster upor. To ni dobra popotnica. Slovenija bi potrebovala novo politično paradigmo.

Potrebovali bi več kot samo levo ali desno vlado. Potrebovali bi vlado politične širine, kar je zagovarjal tudi Anže Logar: veliko koalicijo levih in desnih strank, da bi se stvari razelektrile in bi bile reforme izvedene na podlagi širšega konsenza.

Logar je to res zagovarjal, vendar očitno ni bil človek, ki bi to tudi uresničil. O platformi sodelovanja je samo govoril. Če greš brutalno kot valjar, sledi odpor. Za tako majhno državo, kot je Slovenija, je stalna politična vojna škodljiva. Pri nas politični nasprotniki pogosto niso nasprotniki, ampak sovražniki. Ljudje pa imajo svoje vsakdanje probleme: službe, otroke, eksistenco. Ne želijo, da jih politika obremenjuje še s svojo vojno. Želijo mir.

Zdaj smo v neki psihozi, skoraj v izrednem stanju.

Ne bi govoril o izrednih razmerah. Res pa je, da mediji potrebujejo izredne razmere. POP TV oziroma oddaja 24UR vsak večer potrebuje zgodbo. Če ni zgodbe in ni izrednih razmer, jo težko naredijo. To je druga zgodba. Toda tudi politika potrebuje izredne razmere. Na tem funkcionira. Gradi na ideološkem in vsakršnem drugem spopadu.

Oba pa veva, kaj se dogaja v političnem ozadju: prihaja do različnih kupčij pod mizo, delijo se interesne sfere in posli, predvsem v državnem gospodarstvu, kjer se milijoni iz javnih blagajn pretakajo v zasebni sektor. Zanimiv je bil intervju v Reporterju z državnim sekretarjem v odhajanju za nacionalno varnost Vojkom Volkom. Opozarjal je na sumljiv kapital, ki v zadnjem desetletju prihaja iz Republike Srbske, ki velja za veliko davčno oazo. Tam je alfa in omega omrežje Milorada Dodika. Dodik je podprl Janeza Janšo in pozval Srbe, naj ga volijo.

Hkrati pa isto omrežje in isti ljudje poslujejo z Zoranom Jankovićem. KPL, Komunalno podjetje Ljubljana, je v lasti tajkunov iz Republike Srbske. Tukaj sta se Janša in Janković znašla na isti točki, povezani z istim omrežjem.

Stvari ne gredo skupaj. Za Stevanovića pravijo, da je prijatelj Dodika in da ni vezan na Vučića, ampak na Dodika. Dodik pa je vezan na Rusijo. Tudi Stevanović naj bi podpiral Rusijo. Po drugi strani je Janševa politika pronatovska in proukrajinska. Janša je bil med prvimi v Ukrajini. Nekaterih stvari v slovenski politiki ni mogoče racionalno razložiti.

To so verjetno tudi osebne povezave. Spomniva se enega sostanovalca iz Doba, ki posluje v Republiki Srbski in je znan po davčnih utajah. Hvalil se je, da je svetoval Janezu Janši. Ne bova ga imenovala, a oba veva, za koga gre.

Zanimive so bile tudi včerajšnje izjave Matjaža Hana. Ni želel iti na predstavitev Logarja, čeprav je član odbora za gospodarstvo, ki je Logarja zasliševal. Iz etičnih razlogov oziroma ker se mu to ni zdelo primerno, je raje šel na drug odbor in poslal nekoga drugega. Hkrati pa je o Logarju govoril precej pozitivno, kar je zanimivo.

Ti si ves čas v parlamentu in poznaš veliko zakulisja. Je bil Matjaž Han 51. glas?

To je skrivnost spekulativne konstrukcije. Tega nikomur ne moreš dokazati, ker nismo mogli gledati glasovnic. Toda glede na to, kar je Han govoril na tiskovni konferenci po zaslišanju, in glede na to, da je bil na zaslišanju Vrtovca, medtem ko je istočasno potekalo zaslišanje Logarja, je to zelo mogoče.

V slovenski politiki se bo dogajalo še veliko zanimivih stvari, posebej zdaj, ko se oblikuje nova vlada in prihaja do zamenjave oblasti. Novinarjem gotovo ne bo dolgčas.

Ne, gotovo ne.

Vlado, najlepša hvala za današnji pogovor. Zelo zanimivo je bilo.

Spoštovani gledalci, jaz se za nekaj časa poslavljam iz Reporterjevega podkasta. Prihodnje tedne bosta z vami kolega Igor Kršinar in Dejan Steinbuch. Upam, da se kmalu vidimo. Pazite na zdravje in ostanite zdravi.