Večni predsednik: Janez Janša požre vse na desni, ne more pa osvojiti večine v DZ
Na današnjem kongresu bo Janez Janša že desetič izvoljen za predsednika SDS. Pravzaprav so ga že pred tem izvolili člani na neposrednem glasovanju na sedežih občinskih odborov, na kongresu so le prešteli glasove in razglasili zmagovalca, ki je bil tudi edini kandidat za ta položaj.
Prvič je bil za predsednika takrat še Socialdemokratske stranke Slovenije izvoljen leta 1993, ko se mu je umaknil prejšnji predsednik Jože Pučnik. Takrat je še imel protikandidata, nekdanjega ministra za gospodarstvo Andreja Ocvirka, ki se je nato vrnil v gospodarstvo.
Pozneje je bil Janša vedno brez konkurence, a tudi če bi jo imel, bi z njo gladko pometel. Stranko je odpeljal med zmerne konservativce v Evropsko ljudsko stranko, kjer še vedno vztraja kljub odkritemu spogledovanju s skrajno desnimi skupinami v evropski politiki, zlasti z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom, njegovim glavnim političnim zaveznikom in mecenom.
Podobno kot Orban tudi Janša vodi svojo stranko avtoritarno, kritika vodstva ni dobrodošla, kdor si drzne podvomiti o njegovih odločitvah, se kmalu znajde v njegovi nemilosti ter na »prangerju« strankinega medijskega imperija in »kletnih trolov«. Teh sicer še ni bilo leta 2001, ko je v Celju obračunal s svojim najboljšim retorikom Ivom Hvalico, ki se je nato umaknil iz stranke in politike.
Pozneje je obračunal z Gregorjem Virantom, ki sicer ni bil član stranke, a je bil v njenem strokovnem svetu, ko je odšel na samostojno politično pot. Ob tem je celo izobčil njegovega tasta Miha Brejca, ki ga niso več vabili na sestanke organov stranke.
Podobno se je zgodilo tudi Anžetu Logarju, ko je očitno brez Janševega soglasja ustanovil Platformo sodelovanja. Ker ni podpisal izjave o zvestobi, so ga vrgli še iz vseh delovnih teles v državnem zboru, nato je Logar sam zapustil SDS in ustanovil svoje Demokrate. Na vrh SDS mu niso dopustili, čeprav ima za sabo zelo dobre rezultate s predsedniških volitev, ki bi jih lahko ponovil tudi na državnozborskih.
Janša tako ostaja »alfa in omega« slovenske politike. Vsi odhajajo, on pa ostaja. Na politični desnici nima konkurence, vse ostale stranke so mu lahko le podrejene v vladi. Levo od sredine pa tudi ni politika s takšno karizmo. Če ga »novi obrazi« na volitvah premagajo, plešejo en mandat in nato izginejo iz politike.
Po drugi strani pa prav zaradi svojega značaja Janša s svojimi političnimi zavezniki, ki jih hkrati vseskozi napada, ne more osvojiti večine državnega zbora. Večina volivcev gre na volitve zaradi tega, da ne bi prišel na oblast Janša. Verjeti je, da bo tako tudi prihodnje leto.