Medtem ko si ekipa desne sredine med počitnicami lahko privošči višinske priprave, morajo koalicijski poslanci do konca mandata še marsikaj oddelati. Za zdaj kaže, da so po hudem referendumskem mačku vladne stranke uredile vrste – vsaj v državnem zboru. Tako so prejšnji teden sprejeli težko pričakovani podnebni zakon ter pred tem složno odbili interpelacijo zoper ministrico za kulturo Asto Vrečko in ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja. Koalicijski parlamentarni glasovalni stroj še deluje.

Res rezanje salame?

Še pred glasovanjem tistega »črnega petka« smo zapisali, da je SD in Levico upravičeno strah, da bi se v finišu volilnega spopada ali že prej volilni glasovi ne zlivali množično k Svobodi ali novemu »odrešitelju« na levi sredini. »Prezirajoč geopolitične razmere in posledice (umika jedrskega dežnika ZDA nad Evropo) sta se ogradili od zadreg, s katerimi se je na vrhu Nata soočil vladni predsednik, in ga javno pozivali, naj tam ne podpiše sklepne deklaracije. Lahko bi rekli, prosto po kanclerju Merzu, da je Robert Golob za Matjaža Hana in Asto Vrečko v Haagu opravil umazano delo,« smo dodali. Zgodilo se je prav to, vsem strankam v parlamentu, tudi SDS in Levici, ustreza, da se je Golob znašel stisnjen v kot.

KPV

Kot vedno, ko zavre v koaliciji, se širi zgodba, da predsednik vlade Golob obe manjši partnerici »reže kot salamo«. Pa ima res tako nabrušen nož? Ministri SD in Levice imajo v svojih resorjih precej proste roke; počno, kar želijo in česar so sposobni. Levica v kulturi izvaja polarizacijo glede na svoje ideološke preference. Svoboda jo je podprla pri bojkotu referenduma o dodatkih k pokojninam vrhunskim umetnikom, ne pa tudi SD, čeprav ji je ta stranka »pomagala« pri referendumu o obrambnih stroških. Medtem ko Han vztraja tik pod vrhom lestvic priljubljenih političark in politikov, to ne glede na izpostavljenost in skrbno garderobo ne velja za Vrečkovo. Njen minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac ne glede na vztrajne pritiske interesnih skupin na čelu s predsednikom Obrtno-podjetniške zbornice Blažem Cvarom pri zatikajoči se dolgotrajni oskrbi uživa premierjevo podporo. Prispevek zanjo od tega meseca naprej plačujejo zaposleni, delodajalci, upokojenci, samozaposleni in kmetje, četudi se šele dobro zaganja in bo oskrba na domu vzpostavljena jeseni, zaradi zapletov z informacijskim sistemom pa najbrž še pozneje in kot zanalašč v predvolilnem času.

Dopolnilo koalicijske pogodbe

Levica ima od petka z zakonom na voljo 100 milijonov evrov vsako leto za izgradnjo 20 tisoč javnih najemnih stanovanj v desetih letih. Predsednik vlade je temu pridal svoj lonček in napovedal največji zagon gradnje javnih najemnih stanovanj v zgodovini države. Skratka, »dolgotrajna oskrba za stare, stanovanja za mlade, javno zdravstvo za ljudi vseh starosti«, to je bila še pred nedavnim preprosta koalicijska formula za še en mandat.

Nebojša Tejić/STA

Kot rečeno, ta dva ključna projekta koalicije sta v »lasti« Levice. Tudi sicer velja, da je Levica koaliciji prispevala neprimerno velik programski delež. Lahko se vedno sklicuje na koalicijsko pogodbo. V njenem protokolu so zapisali, da se bodo koalicijski partnerji izogibali vlaganju interpelacij zoper ministre, vlaganju zaupnic ali nezaupnic vladi in podpori tem orodjem. Vsaka naslednja koalicija bi morala v pogodbo dodati še eno etično načelo: nikakršnega samovoljnega opletanja katerekoli vladne stranke z referendumi naj ne bi bilo o aktih, ki se sprejemajo na vladi. Kdo pa si je predstavljal, da si lahko koalicijske stranke nagajajo z referendumi, kar lahko s pridom izrabi opozicija. Ko se je kot mandatar Golob odločil, da vzame v vlado takšno protisistemsko stranko, kot je Levica, bi morali v protokolarni del koalicijske pogodbe vnesti tudi to varovalko.

Osebne ambicije pred stranko

Bolj v zadregi s projekti, s katerimi bi se pred volivci lahko pohvalila, je SD. Tanja Fajon si je kot predsednica stranke zaželela na čelo zunanjega ministrstva, drugemu možu SD Matjažu Hanu pa ja bil najljubši gospodarski resor. V obeh primerih so bile pred interes stranke postavljene osebne ambicije takratne predsednice stranke in nekdanje evropske poslanke ter vplivnega vodje poslanske skupine z nekaj podjetniškimi izkušnjami. Tudi takratni podpredsednici SD Dominiki Švarc Pipan je bil resor pravosodja pisan na kožo. Za povrh je stranka za ministra, pristojnega za razvoj, strateške projekte in kohezijo, postavila Aleksandra Jevška in s tem zavzela še resor, kompatibilen gospodarskemu. Sta se aferi Litijska in Spirit zakuhali v Svobodi kot del njenega rezanja koalicijskih partnerjev kot salame ali pa jima je botrovala kar stranka sama?

Jure Klobčar

Golob naj bi po prepričanju nekaterih opazovalcev politike z napovedjo referenduma o članstvu v Natu preprosto izlil svojo užaljenost, po mnenju drugih pa hazardiral, češ da z njim glede na izide merjenj javnega mnenja ne tvega in bi si po zgledu britanskega premierja Camerona preračunljivo okrepil položaj. Videti je vendarle, da je bila njegova terapija s šokom (ker je pred tem naredil odločno premalo) namenjena temu, da se že razpisani referendum prekliče. To se da razbrati tudi iz zapisa njegovega državnega sekretarja za mednarodne zadeve v Delu. Vojko Volk ve, da bi Slovenija z referendumom postala glavna tarča dezinformacijskih kampanj, vodenih iz tujine s po- močjo domačih akterjev. Če bi s tem nadaljevali, bi Slovenija glede hibridnega vojskovanja po besedah obramboslovca dr. Iztoka Prezlja postala najšibkejši člen Zahoda.

Škiljenje k Levici

Bilo je res nenavadno, da napoved povečanja izdatkov za obrambo dvigne toliko prahu, saj so že bili vrhovi Nata, na katerih se je k čemu zavezovalo, a so bile to le politične zaveze. Tako so vsi to tudi razumeli in se s tem potiho strinjali, četudi so predsedniki republike za sposobnost delovanja Slovenske vojske v vojnih razmerah dajali slabe oziroma zelo slabe ocene. Saj nas varuje Nato, so si mislili in denar raje namenili za socialo, kar je bilo učinkovitejše za pridobivanje volilnih glasov. Z nekaj kreativnega knjigovodstva bi bilo mogoče poleg tega že vsa ta leta malce dvigniti nizki delež BDP za obrambo. Zgodil se je ruski napad na Ukrajino, tu je zdaj Trump 2.0 in pospešen dvig stroškov za obrambo – tudi zaradi našega predzadnjega mesta v deležu BDP med članicami Nata. A vendar, vse je še daleč od vojne ekonomije, kot si jo predstavljajo na radikalni levici.

Sašo Radej

Koalicijska dinamika je zaradi Levice v vladi v tem mandatu drugačna, SD še bolj škili in se ravna po njej. Za ilustracijo naj omenimo najnovejši primer zakona o konoplji za osebno rabo: če bi Svoboda in Levica dovolili gojenje štirih rastlinic konoplje, bi jih SD dopustila nekaj več in tudi zato njeni poslanci niso pridali glasov k temu poslanskemu zakonu, ki uteleša voljo ljudstva na referendumu. Vladna združba je bila preveč ranljiva, da bi SDS in NSI tega ne izrabili, četudi bi z referendumom močno polarizirali slovensko javnost. Pravzaprav jima polarizacija ustreza, ali je to državotvorno, pa je drugo vprašanje. Ljudi bi se po besedah nekdanjega veleposlanika v ZDA in stalnega predstavnika pri Natu Boža Cerarja z referendumom o Natu lahko polastila negotovost in nekaterih ogorčenost nad sodržavljani, ki so jih pahnili vanjo – še posebej če bi se poslabšal gospodarski položaj. »Ne smemo izključiti izbruhov nasilja in močne destabilizacije države.«

SLS: izrabljanje varnosti za nabiranje političnih točk

Medtem ko so tudi v Gibanju Svoboda nekateri govorili vsak po svoje (predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, denimo, se je na nacionalnem radiu v daljšem pogovoru zavzela za referendum o povečanih obrambnih stroških, ko pa je bil ta izglasovan, ga je označila za igračkanje), je predsednik SDS Janez Janša še zategnil vajeti znotrajstrankarske discipline. Nihče razen njega se o tem ne izreka in tudi sam ne stopi pred kamere medijev, ki niso pod njegovim nadzorom. Pravzaprav se ne izreka, temveč piše. Tako je na svojem najljubšem družbenem omrežju denimo zabeležil, da ima vladna koalicija več kot 50 glasov, referendum lahko razpiše sama in sama ga lahko prekliče. Njegove besede ne držijo povsem: referendum je bil razpisan na predlog Levice, vendar s ključno podporo njegovih poslancev. Referendum bi zlahka preprečil že z neudeležbo pri glasovanju. Drži pa seveda, da referendum vladna koalicija lahko sama prekliče – če je res sama in se 24 poslancev SDS v to (več) ne vmešava.

Robert Balen

Drugače, precej drugače, se je odzval predsednik Demokratov Anže Logar, ki so ga doslej mediji uvrščali k SDS; denimo glede Gaze ali podpore referendumu o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov, ko naj bi se »povsem razkrinkal« kot Janšev satelit, če ne uporabimo kakšnega gršega izraza. Logar je na tej točki vzpostavil zanj prepotrebno razliko v odnosu do njegove prejšnje stranke, saj je del desnosredinskega volilnega telesa, ki se zaveda pasti igračkanja s članstvom v EU in Natu, s kar nekaj začudenja in tudi zaskrbljenosti opazoval akrobacije SDS in NSI na strani Levice.

Podobno drugačno stališče so zavzeli tudi v SLS. Dan po izglasovanju posvetovalnega referenduma in napovedi Gibanja Svoboda o referendumu o članstvu v Natu so v SLS, ki jo vodi Tina Bregant, zapisali: »V času, ko se svet sooča z najresnejšo varnostno krizo po hladni vojni in mednarodne velesile vse glasneje rožljajo z orožjem, mora slovenska politika delovati preudarno in državotvorno ter modro tehtati odločitve. Namesto tega pa nekateri politični akterji izrabljajo občutljiva varnostna vprašanja za nabiranje političnih točk. To je neodgovorno in nevarno.«

Binarna logika

Anže Logar je pograbil priložnost za razkazovanje sodelovalne državotvorne drže, s katero je tudi lansiral samostojno pot v politiko. Podpora njegovemu političnemu projektu po javnomnenjskih poizvedovanjih močno niha – odvisna je tudi od tega, kako je vprašanje zastavljeno in ali se med politično konkurenco upošteva stranka Vladimirja Prebiliča, čeprav bo ustanovljena šele 18. oktobra. Tako kot Logar tudi Prebilič prisega na sodelovalnost. Predsednik Demokratov ima ustanovljenih 40 občinskih in mestnih odborov, sam pa v enem zadnjih zapisov na FB – ob priložnosti, ko mu je Ninamedia namerila kar 12 odstotkov – priznava, da je bilo vmes težko. »Stvari se niso sestavljale, pa dvakrat ukraden FB profil, nizki odstotki v anketah. A smo verjeli naprej.«

Facebook

Pred dobrim mesecem se je veliko špekuliralo o »tretjem bloku« strank kot alternativi binarni logiki spopada med Robertom Golobom in Janezom Janšo. V njem naj bi se tako ali drugače našle NSI, SD, Demokrati in prihodnja Prebiličeva stranka. Ni tvegano napovedati, da bo vsak voditelj manjših strank primoran igrati na karto alternative duopolu med SDS in Svobodo, vendar se bo moral – vsakomur od voditeljev gre najprej za obstoj oziroma preboj stranke v parlament – tudi jasno nazorsko-ideološko pozicionirati. To ne govori v prid poskusu trdnejšega koaliranja pred volitvami, za kar se je zavzemal predsednik NSI Matej Tonin.

Tretji blok

Toninov premislek je izhajal iz dejstva, da levica na volitvah navadno pritegne več kot desnica – 55 odstotkov volivcev. Za postavitev vlade torej potrebujejo nekoga z leve ali nizko udeležbo na volitvah, ko se levim volivcem volitve, kot je dejal, priskutijo. Ker Janez Janša deluje na volivce odbojno, je skrajni čas, da do večine pridejo s politično inovacijo. Tik preden je na svetu stranke odstopil od kandidature za predsednika, je javno predlagal, naj Janša po volitvah nekoga iz SDS določi za premierskega kandidata. S tem bi se politični prostor odprl, katera od strank z drugega pola bi si lažje privoščila sodelovati v njihovi koaliciji. Tonin je priznal, da njegove zamisli oziroma poskusi predvolilne povezave t. i. tretjega bloka pri drugih zaradi prestiža niso naleteli na navdušenje, zato bi bilo dobro, da pobudo prevzame intelektualno jedro ljudi, ki pišejo in razmišljajo o politiki.

Robert Balen

Njegove zamisli so na svetu stranke doživele nezaupnico, če velja, kar je dejal po seji, da je razprava na njej pokazala, da je NSI pripravljena v vladi sodelovati z vsemi akterji, s katerimi lahko uresniči svoj program, torej tudi z Janšo, on pa »mora po takšni razpravi kot vsak razumen politik potegniti določene konsekvence«. Z odstopom od kandidature za predsednika stranke (zavrača špekulacije, da je to storil zaradi kazenskih ovadb) so pri kraju ambicije stranke, da organizira tretji blok kot inovacijo, s katero bi se desna sredina zavihtela na oblast, forsiranje ideje o širši koaliciji nove generacije zmernejših pogledov in sodobnejših metod političnega delovanja. Govor o politični širini in tretjem stebru je tako prevzel Anže Logar, medtem ko NSI prek Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka pred kongresom 13. septembra še enkrat preverja svojo temeljno politično držo.

Koalicija pred počitnicami vnovič vlaga zakon, s katerim bi uvedli preferenčni glas na volitvah (in s tem ukinili volilne okraje), ker hiti z uresničevanjem referendumske volje več kot 70 odstotkov volivcev. NSI je enkrat že podprla poskus uvedbe preferenčnega glasu, čemur je SDS odločno nasprotovala, a tega tokrat, kot kaže, ne misli storiti. Besede Mateja Tonina pred dobrim mesecem in pol, da bodo njihovi glasovi tudi tokrat zagotovljeni, ne veljajo več.

Zadolževanje

Burno dogajanje v politiki zakriva še eno državotvorno vprašanje: stabilnost javnih financ zaradi ustavljene rasti prilivov in morebitne nevarnosti soočenja s padcem BDP, zaradi česar bi se bilo treba odločati o rezih v proračunu. Odhodki države so bili v prvi polovici leta za 11,3 odstotka višji kot v istem obdobju lani. Vemo, od januarja so višje plače v javnem sektorju, oktobra pride na vrsto nova plačna uskladitev. Vlada se je vnovič znašla v zadregi pri načrtovanju investicij. Kar 1,52 milijarde je bilo v proračunu predvidenih investicijskih odhodkov, v prvem polletju pa jih je bilo le za 522 milijonov. Manj je naložb v cestno in železniško infrastrukturo, kar ima večji multiplikativni učinek kot pa investicije za obrambo.

Sašo Švigelj

Fiskalni svet v julijski mesečni informaciji ni okolišil. Vladi pri pripravi proračuna svetuje, naj bo pozorna na dolgoročna tveganja za javne finance in jih ne povečuje. »Sprejetje pokojninske reforme bi ta tveganja pomembno zmanjšalo. Ob tem bi se morali odločevalci vzdržati sprejemanja ukrepov, ki so všečni v predvolilnem obdobju, a imajo srednjeročno negativne javnofinančne posledice. Ključno dodatno tveganje pa predstavlja predvideno povečanje obrambnih izdatkov. Zato je nujno jasno opredeliti namen in obseg s tem povezane dodatne porabe ter določiti ukrepe, ki bodo preprečili poslabšanje javnofinančne vzdržnosti.«

Vladni trojček mora do konca poletja sestaviti proračun za prihodnji dve leti in ga novembra sprejeti v državnem zboru. Brez medsebojnega zaupanja bo to delo še težje. Davčnega primeža zaradi povečevanja deleža BDP za obrambo vlada ne bo zategnila, zagotavlja finančni minister Klemen Boštjančič. Slovenija bo torej povečala zadolževanje, kar nam omogoča dobra novica, da je Slovenija postala država z najvišjo bonitetno oceno v skupini držav Srednje in Vzhodne Evrope. A to je lepša plat zgodbe, druga prinaša tveganje: razmere na finančnih trgih se lahko hitro poslabšajo.