Minilo je prvih sto dni četrte vlade Janeza Janše, enkrat se bo končal tudi ta mandat, najkasneje čez slaba štiri leta. Slovenija je preživela že tri Janševe vlade in bo tudi četrto. Da se oblast menja, je temelj demokracije, ni konec sveta, saj nobena vlada/koalicija ni večna. Velja pa tudi še ena zakonitost, da se vsak politik, vsaka stranka, ki je (pre)dolgo na oblasti, po več mandatov zaporedoma ali v intervalih, prej ali slej izrodi.

Prve tri Janševe vlade imajo za sabo dobrih sedem let oblasti, pred sabo pa še štiri. Politični veteran Janez Janša teče na dolge proge, v slovenski politiki je že štiri desetletja, predsednik SDS(S) pa že vse od 11. januarja 1993, ko je na čelu tedaj socialdemokratske stranke nasledil Jožeta Pučnika.

Leta 2030, če bo dokončal ta mandat, bo imel za sabo dobrih enajst let vladanja na Gregorčičevi. Postal bo premier z najdaljšim stažem, saj bo presegel celo Janeza Drnovška, ki je bil predsednik vlade dobrih deset let.

Spomnimo se le Tatjane Bobnar, ki je podobno kot Šetinc Paškova z brezglavim, maščevalnim nabijanjem po liderju Svobode postala glavna zvezda Janševih propagandnih trobil. Pri čemer je svoj lonček pogosto pristavljala še RTV Slovenija, ki jo je Golob vseskozi zalival z milijoni evrov iz državnega proračuna, zdaj pa ji bo Janša skupaj s Stevanovićem ukinil RTV-prispevek in si jo ponovno politično podredil.

Tudi vladavina velikega Janševega vzornika iz Budimpešte Viktorja Orbana se je po šestnajstih letih na dodatna štiri podlage maja letos končala. Pa bi še kar vladal, če volivci Fideszu ne bi rekli odločnega ne, saj se je njegova (pre)dolga vladavina izrodila in madžarsko družbo pahnila v težak ekonomski in socialni položaj. Tudi Donald Trump bi bil rad v Beli hiši večen, podobno kot sta Vladimir Putin in Xi Jinping.

O vsaj dveh mandatih zaporedoma je sanjal tudi Robert Golob in tudi Janševe aspiracije gredo zdaj v to smer. Da bi po četrti prišla še peta priložnost, da bi imel dovolj časa, da dosedanji slovenski razvojni model postavi povsem na glavo. Oblastniki že od nekdaj radi kažejo na luč na koncu predora.

V času socializma je bila ta luč komunizem, pod Janševimi vladami pa t. i. druga republika. Nekakšen raj na zemlji, ki bo enkrat prišel, če bodo eni ali drugi dovolj časa na oblasti.

Slovenija bo Janeza Janšo gotovo preživela, tako kot je Madžarska Viktorja Orbana, od katerega se je prvak SDS po volilnem porazu takoj distanciral in se pričel dobrikati novemu premieru Petru Magyarju.

Bodo pa posledice, tako kot so bile na Madžarskem, in to ne nujno vse pozitivne, pa naj politiki vladne koalicije še stokrat ponovijo tisto zlajnano mantro pri precej usodnem interventnem zakonu (tega je koalicija z Resnico še pred formiranjem sedanje vlade sprejela na horuk in gre novembra na referendum), da ta nikomur nič ne jemlje in da bomo vsi profitirali.

Če bo ta omnibus zakon na referendumu padel, si bo Janša zadal še en strel v koleno, saj potem eno leto ne bodo smeli izničiti volje ljudstva, podobno kot si ga je pri blokadi skupne izjave EU o razmerah na Zahodnem bregu. Konec oktobra bodo v Izraelu volitve, na katerih lahko Janšev politični prijatelj Benjamin Netanjahu, podobno kot je Orban, odleti z oblasti.

Dan po stotem dnevu četrte Janševe vlade smo to nedeljo dobili tudi Golobovo vlado v senci. Padli »sončni kralj« bo zdaj vladal v senci na centrali Gibanja Svoboda v Kristalni palači BTC. Kaj drugega mu niti ne preostane, saj mu po marčevskih volitvah ni uspelo sestaviti koalicije, ko je svojim volivcem obljubljal, da bo barko varno pripeljal v pristan. Še preden se je ta pričela potapljati, jo je že zapustila Urška Klakočar Zupančič, ki ni bila vnovič izvoljena za poslanko v državni zbor.

Nekdanja predsednica državnega zbora je takoj našla novega političnega gospodarja. Z Antonom Ropom, nekdanjim premierom, ki ga je daljnega leta 2004 premagal Janez Janša, bosta na lokalnih volitvah v novembru najprej izzvala župana Ljubljane Zorana Jankovića. Nova stranka, ki jo v naslednjih tednih ustanavljata, pa naj bi imela tudi nacionalne, ne samo lokalne politične ambicije.

Robert Golob: Cilj vlade v senci ne le kritizerstvo

Urška Klakočar Zupančič v politiki tako še ni rekla zadnje besede, tudi že nekoliko pozabljeni, nazadnje zaradi Golobove košarice nesojeni guverner Banke Slovenije, Anton Rop očitno ne. Kdo vse se jima še bo pridružil, za zdaj ostaja skrivnost, a nekatera imena že krožijo v javnosti.

Poleg Janija Möderndorferja, ki slovi po tem, da je v svoji politični karieri zamenjal več strank kot spodnjih hlač, naj bi se jima pridružila tudi bivša poslanka Mojca Šetinc Pašek, ki jo je Golob »vrgel čez ramo« in je nato na zadnjih parlamentarnih volitvah pogorela še pri Socialnih demokratih. V novo politično jato se tako povezujejo propadli politiki levih strank, ki imajo osebne zamere do Roberta Goloba. Politično kalkulirajo, da se bo Svoboda v opoziciji prej ali slej razletela in da bodo potem oni pobrali njihove volivce. 

Vladarju Janezu Janši se lahko ob takšni opoziciji samo še smeji, saj se levo od sredine zaradi osebnih interesov in ambicij še naprej veselo pobijajo med sabo. Tako kot so se že v času Golobove vlade, ko je bivši premier večino mandata največ polen pod noge dobival prav iz lastnih vrst.

Spomnimo se le Tatjane Bobnar, ki je podobno kot Šetinc Paškova z brezglavim, maščevalnim nabijanjem po liderju Svobode postala glavna zvezda Janševih propagandnih trobil. Pri čemer je svoj lonček pogosto pristavljala še RTV Slovenija, ki jo je Golob vseskozi zalival z milijoni evrov iz državnega proračuna, zdaj pa ji bo Janša skupaj s Stevanovićem ukinil RTV-prispevek in si jo ponovno politično podredil.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.