Rad bi čim več zagotovil, da bo njegova četrta in najverjetneje zadnja vlada trajala celoten mandat. Bodočim koalicijskim partnerjem preti z vnovičnimi volitvami, če ne bodo izkazali dovolj (samo)discipline. Čaka nas družbeno, gospodarsko in politično neurje, med katerim bi morali stopiti skupaj, tako pa nas bo razmetavalo ločene, položaj komentira dr. Dejan Verčič.

Potem ko je nad sestavljanjem vlade obupal relativni zmagovalec volitev Robert Golob, ker je Anže Logar v imenu Demokratov »dokončno zaključil« koalicijska pogajanja s Svobodo, je vodja SDS Janez Janša zapretil z možnostjo predčasnih volitev.

Ali bi res lahko še on vrgel puško v koruzo, saj manjšinsko vlado z zunanjo podporo še vedno lahko sestavi Golob? Janša je najbrž ocenil, da demoralizirani Golob, zdaj grdo sprt s Stevanovićevo Resnico in Logarjevimi Demokrati, tega podviga ni več sposoben.

Janševi trije scenariji

Po besedah trikratnega predsednika vlade so mogoči trije scenariji: da ostanejo v opoziciji, sestavijo vlado ali gredo na predčasne volitve. O razlogih za tak odprt pristop ni treba ugibati: naj ga drugi prosijo, da sestavi vlado, zakaj bi on skakljal okoli njih. Imajo dober razlog – strah pred predčasnimi volitvami. Na ta način jih devalvira, znižuje njihova pričakovanja ali celo izsiljevanja; jim odda manj resorjev ali morda druga ministrstva, kot si jih želijo.

Primož Lavre

Cena imenovanja ustanovitelja Resnice Zorana Stevanovića je bila že sicer dovolj visoka in za volivce desne sredine slabo prebavljiva – le kot manjše zlo, kot bi se izrazil nekdanji ustavni in vrhovni sodnik Jan Zobec. A to spoznanje zadošča, ravnati je treba pragmatično, sicer te preigrajo drugi.

Koalicija v državnem zboru se medtem testira in izidi so se zdeli spodbudni. Na kolegiju so bile poteze vseh štirih strank (SDS, NSI, Demokrati in Resnica) usklajene. Nova opozicija se priduša in uri ob obstruiranju, kar bodoče koalicijske partnerje le še bolj utrjuje. Po svoji volji so postavili tudi začasno vodstvo treh delovnih teles v parlamentu.

Pa vendar se je zataknilo. Janšev prvi problem ni le populist in antiglobalist Stevanović, temveč Logarjevi Demokrati. Saj globalizma se je nalezel tudi sam, tudi glede pomoči Ukrajini ni več toliko zagret kot v prvem letu ruske agresije.

Se je že začelo virantovanje?

Demokrati so desnosredinska stranka, izvirajo bolj iz »pomladnega« miljeja, čeprav je vodja njihove poslanske skupine Franc Križan v Odmevih dejal, da so parlament v malem. So naravni zavezniki bolj poudarjenih desnih in manj izrazito sredinskih strank.

A ne kar počez in vnaprej, kot je pokazalo torkovo glasovanje na mandatno-volilni komisiji. Njihov poslanec Tadej Ostrc ni pritegnil predlogu SDS in drugim strankam t. i. tretjega bloka, ki so hotele preložiti imenovanje desetih kandidatov za sodnike. Portal Nova24TV pod vplivom SDS je naslednji dan dopoldne izrekel disciplinsko kazen za to samosvojost Demokratov.

»Prvo resno glasovanje, pa so namesto z desno sredino že potegnili z levičarji. Kaj to pove o trdnosti bodoče koalicije?« so se vprašali v prispevku z naslovom Se je že začelo virantovanje?

Medtem ko Janša trdi, da vlade ne sestavlja, že velja koalicijska disciplina. Na omrežju X je Sebastjan Jeretič, oče poslanske kandidatke SDS, zabeležil, da glasovanje Demokratov prinaša slabe obete v boju proti korupciji, ta pa korenini prav v sedanjem sodstvu. Meni, da bi bilo bolje ponoviti volitve in dobiti zanesljivo večino.

Sašo Radej

Dan pozneje je razložil, da so Demokrati preveč »zeleni«, da bi se zavedali, kakšne vse pritiske bo treba zdržati v vladi, ki bo začela čistiti kriminalce in koruptivne elemente v sistemu. Jeretičevi opazki je sledil nekdanji ustavni sodnik Klemen Jaklič (»V razmislek … poanta glede učinkovitega boja proti korupciji«), v sredo popoldne pa še predsednik sveta SDS Zvonko Černač, ki je predlagal odločanje o imenovanju sodnikov.

Tudi on je omenil »virantovanje 2.0« in zapretil z volitvami. Nazadnje se je v izmenjavo mnenj na omrežju X vmešal še Janša in se obregnil ob Virantovo pripombo, da bi bili Demokrati lahko pomembna varovalka, element nujnih zavor in ravnovesij v desnosredinski vladi. Odlaganje imenovanja sodnikov, izbranih v zakoniti proceduri, po prepričanju Viranta nima nobene zveze z bojem proti korupciji. Janša je nato ošvrknil slovensko sodstvo, konkretno sodnico in tožilko.

Avbelj: status quo uživa podporo na obeh straneh

Ob tem velja spomniti na avtorja programskega poglavja Demokratov o pravosodju dr. Mateja Avblja. Pred letom smo ga v pogovoru za naš tednik spomnili, da ostro kritiko uperja tako na inertno pravosodje kot tudi na upor zoper »krivosodje« v organizaciji največje opozicijske stranke – nazadnje pred celjskim sodiščem.

Takole je odgovoril na naše vprašanje, kako iziti iz tega klinča: »Moja kritika je in bo namenjena temu, da dosežemo z ustavo predpisane standarde. K temu ne vodi razbijaška politična kritika, ki pravosodje enači s krivosodjem, ga ima za neko zarotniško, malodane mafijsko strukturo, prepojeno z globoko državo. To zgolj utrjuje nezadosten status quo v pravosodju, tako kot k zahtevanim ustavnim standardom ne prispeva samozadovoljna pravosodna politika zadnjih treh desetletij, ker je prepričana, da je z našim pravosodjem vse v najlepšem redu.

Sašo Radej

Čeprav sta si ta dva pristopa na videz vsaksebi, saj prihajata z različnih političnih polov, na koncu služita enemu in istemu cilju; temu, da pravosodje ostaja šibko in da se lahko vsakdo, ki se znajde v postopkih pred pravosodnimi organi in organi pregona, izgovarja, da to pač ni nobeno pravosodje, temveč krivosodje, in da je žrtev političnega preganjanja. Na to se izgovarjajo že vsi glavni politični akterji.«

K temu je profesor evropskega prava Avbelj dodal, da se »na tem področju pod nobeno politično oblastjo ni nič resnega premaknilo, kar lahko priča tudi o tem, da tako stanje ustreza vplivnim centrom moči, javnim in zasebnim, in da uživa podporo na obeh straneh sicer menda zelo sprtega političnega prostora.«

Je Stevanović bog in batina slovenske politike?

Marko Štrovs, nekdanji državni sekretar v prvi Janševi vladi (moral je odstopiti zaradi nedolžne izjave, da se upokojenci nimajo česa bati razen matilde, a v vladi je bil tedaj jeziček na tehtnici upokojenski Desus), se je na omrežju po posvetovanjih predsednice republike vprašal: »Ali bo Stevanović dejanski bog in batina slovenske politike? Predsednik DZ in ključni faktor za sprejem predlogov manjšinske vlade. Mu bo Janša nasedel ali raje šel na predčasne volitve?«

Ne glede na kemijo, ki jo odražajo močni stiski rok Stevanovića s poslanci in predsednikom SDS, bo kot zunajkoalicijski (projektni) partner skupaj z Resnico nepredvidljiv. Po drugi strani drži, da je s Stevanovićevim naskokom na oblast – omogočile so mu ga desnosredinske »pomladne« stranke, ki jim gre »za stvar« (Jože Pučnik) – postala čez noč etablirana stranka. To se je zgodilo tudi z Levico, le precej bolj počasi, pa vendar ne brez travmatičnih prelomov, stranko so zapuščali njeni prvoborci.

Predsednik državnega zbora sicer daje vtis, da želi odrasti v resnega politika. Njegova najbolj prepoznavna prvoborka ginekologinja Sabina Senčar ga je z objavo na Facebooku brž spomnila na izvorne vrednote gibanja, iz katerega je izšla stranka, in morda razkrila, da le nima vsega v stranki pod nadzorom.

Sašo Radej

Kot je v Večeru dejal politolog Igor Lukšič, nekdanji predsednik SD, je šla Resnica v strukturne reforme tisti trenutek, ko je Stevanović prevzel vodenje hrama demokracije. Izjemnega užitka v tej vlogi ne skriva. Nekateri (denimo nekdanji predsednik državnega zbora Milan Brglez) vlečejo primerjave s stranko Alternativa za Nemčijo in izključujejo možnost, da bi se Stevanović dal etablirati v okvirih mainstream politike.

Janša jih reže ko salamo

Vrnimo se k Demokratom, ki jih, rečeno z besedami Marka Štrovsa, Janša reže kot salamo, še preden je postal mandatar. Zdaj tudi ni treba ugibati, kdo je od bodočih koalicijskih poslancev terjal trden dokaz zvestobe, ti pa so zahtevo požrli in pri volitvah predsednika državnega zbora označili glasovnice.

V kontekstu Janševega umirjanja pričakovanj z omembo treh scenarijev je izpadla nenavadna izjava Logarja prek družbenih omrežij, da Demokrati »dokončno zaključujejo pogovore s Svobodo«. V tisti fazi postavljanja vlade se zdi to napaka, saj bi morala stranka, če bi želela iztržiti kaj več (kadrovsko in programsko), pustiti poti odprte na obe strani.

Prejšnji petek pa je bilo tako videti, kot da je Logar pri Janši kuhan in pečen, zato ni presenečala Golobova najava prehoda v opozicijo, kar pa je spet Logarju ponudilo razlog, da – tokrat ob boku z vsemi poslanci – potrdi svojo solistično prehitro odpoved pogovorov.

Sašo Radej

Izkazalo se je, da je intenzivna notranja dinamika pri Demokratih vse bolj kaotična. Anže Logar po volitvah – na njih se je uštel in svoj okraj prepustil zdaj izvoljenemu poslancu Tadeju Ostrcu – ni edini, ki o vsem odloča, predvsem pa ni član sicer povsem politično neizkušene poslanske skupine. Vodja poslancev Demokratov Franc Križaj je predsednici države povedal, da so odprti za pogovore, vendar je Golob pred tem z vodjo poslancev Borutom Sajovicem že naznanil prehod v opozicijo.

Logar niti ni skrival, da je na to Golobovo predajo komaj čakal in se mu ni več treba iti sodelovanja in pogajanj z odhajajočim predsednikom vlade. Gotovo drži, kot je večkrat dejal predsednik Demokratov, da z desne še ni prišlo nobeno vabilo. Najprej je moral Logar zavrniti Golobovo snubljenje, Janša mu ne bi dovolil, da med pogovori z njim igra na obe strani. Zdaj šele lahko dobijo vabilo z desne, si je mislil Logar, pa vendar vabila niso prejeli, nasprotno, deležni so bili javnega ukora.

Medtem ko Logarju v SDS napovedujejo izginotje, če bi se na vnovičnih volitvah še enkrat stehtal, ima njihova Nova24TV Stevanovićevo napoved obiska Moskve zgolj za pragmatizem. Mar res Anže Logar nima prihodnosti, če konča v koaliciji z Janšo? Ga čaka usoda Viranta in Počivalška?

Zoran Stevanović pravi, da z novimi volitvami nima težav in bi se jih celo veselil, Anže Logar pa tega scenarija še ni komentiral. Ni dosegel cilja ustanovitve svoje stranke – osamosvojitve od političnega očeta. Še en pogled na drugo stran h Golobu se zdi zdaj neprimerno večje presenečenje kot »odcepitev« od Janše.

Fiskalno sidro

Javnofinančne razmere in opozorila fiskalnega sveta so razlog, da je državni zbor preložil obravnavo interventnega zakona t. i. tretjega bloka. Janez Janša je posebej omenil, da so v parlament že vloženi ukrepi z javnofinančnimi učinki in je treba to sliko razjasniti. »Slika javnih financ poudarja potrebo po ustavnem davčnem sidru,« je prepričan.

Matija Sušnik/DZ

Lahko in moral bi dodati, da že obstaja fiskalno sidro, tega pa močno načenja prav interventni zakon bodočih koalicijskih partnerjev. O tem so najbrž že prepričali tudi Stevanovića, saj je bil tudi interventni zakon v funkciji pridobivanja njegove Resnice. Ne bo se mogel več sklicevati na to, da z njim uresničuje program stranke.

Stevanović je poudarjal, da je to zakon »brez ideologije«, namenjen izključno reševanju konkretnih težav, s katerimi se soočajo državljani in podjetja. Da je za takšno »reševanje« potreben denar države, je prezrl.

Ne gre brez četrte stranke levo od sredine

V Reporterju smo veliko pisali, kako vlada prazni kašče in se otepa svaril fiskalnega sveta. Dokler je trajala konjunktura v svetu, je še šlo, ko pa se je zataknilo, se je gospodarska rast krčila, vendar so se obenem bližale volitve. Rešilni čoln pred novo Janševo vlado je ponudil »novoobrazni« Vladimir Prebilič, vendar je Golob v povezavi z zaledjem (Kučan, Janković) dosegel, da ni izplul.

Vprašanje, ostalo bo neodgovorjeno, je, ali je bil Golob človek tistih sposobnosti, ki bi mu s kartami, ki jih je imel (in te niso bile ravno dobre), lahko uspelo – ne glede na napake pri poskusu sestavljanje vlade.

Šele v zadnjem letu, denimo, je utrdil svoj kabinet, njegovo vodenje in vabljenje na pogovore o »vladi narodne enotnosti« (kot izgovor iskanja podpore na desni strani) pa je izpadlo precej kaotično. Ne glede na upravičene očitke Golob ni mogel sestaviti vlade že zato, ker v državnem zboru ni četrte stranke levo od sredine.

Primož Lavre

Manjšinska desna vlada bo krajšega veka kot Šarčeva, meni dr. Dejan Verčič, ekspert za strateško komuniciranje: »Poslanci SDS, NSI in Demokratov so v zameno za podporo manjšinski desni vladi ključe hrama demokracije predali v roke predsedniku stranke Resnica Zoranu Stevanoviću. Zato pričakujem, da bo ta vlada še manj stabilna in krajšega veka, kot je bila zadnja manjšinska vlada Marjana Šarca. Čaka nas družbeno, gospodarsko in politično neurje, med katerim bi morali stopiti skupaj, tako pa nas bo razmetavalo ločene.

Zoran Stevanović, ki je za zdaj največji zmagovalec zadnjih državnozborskih volitev, pa se je umestil na položaj, kjer bo lahko hkrati malo notri in malo zunaj, kar mu bo z njegovo ulično prebrisanostjo omogočilo nadaljnji razvoj protisistemskega družbenega gibanja in stranke. Še posebej, ker nas najverjetneje čaka ZUJF 2.

Prihaja pa tudi njegov obisk Moskve, s katerim bo prestopil rdečo črto. Bo do tega prišlo pred jesenskimi lokalnimi volitvami, ki bodo prinesle novo pregrevanje politične temperature v državi, ali po njih, ne vemo; bo pa to točka, na kateri se bodo morale vse stranke opredeliti.«

Zagotovila, da bodo dogovore lahko tudi uresničili

V Svobodi so javno objavili izhodišča za pogajanja z Demokrati, iz katerih je razvidno, da so se jim trudili približati tudi na področjih gospodarstva in boja proti korupciji. Ob tem je bil značilen njihov novi pogoj, da so pripravljeni sodelovati zgolj v koaliciji, kjer imajo ustrezna zagotovila, da bodo dogovore lahko tudi uresničili.

Velja se spomniti na položaj po volitvah leta 2018. Nova Slovenija se je intenzivno pogajala (tudi prek delovnih skupin) z Marjanom Šarcem in drugimi levosredinskimi strankami o vstopu v vlado. Šarec je popuščal domala pri vsem, še najbolj se je temu upirala SD. Na koncu je bilo le malo programskih točk, pri katerih NSI ne bi uspela.

Primož Lavre

Pa vendar, ne glede na vsebinska zbližanja v koalicijski pogodbi je vodstvo stranke po seji sveta sporočilo zbranim novinarjem, da ne gredo v vlado, ker ni zaupanja, da bodo v vladi doseženo v pogajanjih lahko tudi uresničili. Kar se je, resnici na ljubo, vedelo že prej.

Pogajalci so se denimo dogovorili, da bo v koalicijski pogodbi tudi predlog o stoodstotnem javnem financiranju obveznega programa za obstoječe izobraževalne ustanove, tj. za šest osnovnih šol. Za zasebne šole, ki bi nastale, pa stoodstotno financiranje ne bi veljalo avtomatično.

Obseg stoodstotnega financiranja bi pri določenem deležu zasebnih šol v sistemu zamejili in tako zaščitili mrežo javnih šol. SD je želela zamejiti financiranje, ko bi delež zasebnih šol dosegel dva odstotka mreže šol, LMŠ se je zdel sprejemljiv triodstotni delež, NSI pa je želela, da bi bila meja financiranja pri štirih odstotkih.

Šarcu ni preostalo drugega, kot da sestavi manjšinsko vlado s podporo Levice. Po vodi je šel bolj »neoliberalen« ton koalicijske pogodbe, izpogajan z NSI. Levica je kot zunajkoalicijska partnerica do te mere izsiljevala vlado (izvoliti je bilo treba nove ministre), da je po letu in pol odstopil, Janša pa je nato sestavil svojo tretjo vlado.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.