Mandatar Janez Janša je med sestavljanjem svoje ministrske ekipe grobo ponižal SLS, saj ji ni dodelil nobenega resorja. Pa čeprav je SLS pomembno prispevala k odličnemu rezultatu skupne liste z NSI in s tem tudi desnosredinske koalicije.

Resor pa je dobila komaj zaznavna stranka Fokus, ki ima predsednika državnega sveta Marka Lotriča. Poleg tega je uslišal prvaka Resnice Zorana Stevanovića, ki za notranjega ministra ni želel Aleša Hojsa. Ta resor bo tako vodil Janšev dolgoletni odvetnik Franci Matoz, ki je največje presenečenje med bodočo ministrsko ekipo.

»Kako z eno potezo prizadeneš zaupanje in partnerstvo med NSI in SLS ter narediš škodo nastajajoči vladi še pred imenovanjem? Tako, da SLS ponižaš in ji ob petih ministrih trojčka NSI-SLS-Fokus ne daš nobenega. Nepravično, nerazumno, obžalovanja vredno. Bog pomagaj Sloveniji in jo blagoslovi,« je na omrežju X komentiral dolgoletni nekdanji prvak SLS Marjan Podobnik, ki mu pred štirimi leti ni uspelo, da bi s koalicijo Povežimo Slovenijo SLS pripeljal nazaj v državni zbor.

To pa je na marčevskih volitvah uspelo sedanji predsednici Tini Bregant, saj je SLS na skupni listi s strankama NSI in Fokus dobila enega poslanca, k odličnemu uspehu trojčka pa je prispevala približno četrtino volivcev.

Primož Lavre

Žrtvovanje vojaka Hojsa

Prvak SDS Janez Janša je v poznih urah v četrtek zvečer vložil v državni zbor listo kandidatov za ministre v svoji četrti vladi, potem ko so vsak svoje izbrance potrdili izvršilni odbori SDS, NSI in Demokratov. Kot je bilo med strankami ustno dogovorjeno že pred podpisom koalicijske pogodbe, bo največja koalicijska stranka SDS imela v vladi sedem resorjev, trojček NSI-SLS-Fokus pet, Demokrati pa tri.

Zapletlo se je razmerje znotraj trojčka, kjer sta bila sprva namenjena po en resor tudi strankama SLS in Fokus, medtem ko bi NSI dobila tri. Na koncu pa je NSI dobila štiri resorje, kot si jih je želela, SLS pa nobenega, ker mandatar v svoji ministrski ekipi ni hotel njihove predsednice Tine Bregant.

Ponižanje je bilo še toliko večje, ker je po drugi strani dobila svojo ministrico Moniko Kirbiš Rojs stranka Fokus, ki je pred volitvami ankete sploh niso zaznavale, a jo vodi predsednik državnega sveta Marko Lotrič, ki ga bo Janša pri svojem vladanju zelo potreboval.

Podobno je izbiral tudi kandidate iz vrst svoje stranke. Med njimi namreč ni podpredsednika stranke Aleša Hojsa, ki je bil v njegovi zadnji vladi notranji minister. Na njegovo imenovanje je dal veto predsednik državnega zbora in stranke Resnica Zoran Stevanović, ki ga Janša potrebuje za zaveznika v parlamentu.

V četrtek, ko so stranke potrjevale vsaka svoje ministrske kandidate, je prvak Resnice izjavil, da si ne želi, da bi položaj ministra za notranje zadeve vnovič prevzel Hojs, pač pa »človek, ki bi zbujal zaupanje«. Stevanović ni skrival ambicij, da bi celo sam postal notranji minister, zdaj pa bo dogajanju v tem resorju namenil največ pozornosti.

Primož Lavre

Tako bo zdaj ta resor vodil Franci Matoz, Janšev dolgoletni odvetnik, ki je zaslužen tudi za to, da so na koprskem višjem sodišču prvaka SDS pravnomočno oprostili obtožb v zadevi Trenta. Hojs tako ostaja poslanec v državnem zboru, kjer mu bo besedo dajal Stevanović.

Poleg Hojsa je brez ministrske funkcije ostal tudi drugi podpredsednik SDS Zvonko Černač, v prejšnji Janševi vladi minister za kohezijo, ki bo prav tako sedel v poslanski klopi. Pričakovano se na vrh finančnega ministrstva vrača Andrej Šircelj, preostala ministrska imena iz vrst SDS so nova.

Ministrstvo za zunanje zadeve bo vodil Tone Kajzer, nekdanji veleposlanik v ZDA, od koder ga je odhajajoča ministrica Tanja Fajon razrešila, ko je ugotovila, da zaupne depeše pošilja prvaku opozicije. Nekaj časa se je kot možna kandidatka za zunanjo ministrico omenjala tudi evropska poslanka Romana Tomc, a je na koncu ostala v Evropskem parlamentu, kjer vodi slovensko delegacijo Evropske ljudske stranke.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino bo vodil Borut Rončević, ki je bil v drugi Janševi vladi državni sekretar pri takratnem ministru Žigi Turku, nato je bil med drugim dekan Fakultete za uporabne družbene študije. Ministrica za kulturo bo Ignacija Fridl Jarc, ki je bila v prejšnji Janševi vladi državna sekretarka ministra Vaska Simonitija.

Robert Balen

Resor za okolje in prostor bo vodila Polona Rifelj, predsednica celjskega odbora SDS, ki je bila v prejšnji Janševi vladi državna sekretarka v njegovem kabinetu, pristojna za malo gospodarstvo, podjetništvo in obrt.

Ministrica brez listnice, pristojna za Slovence v zamejstvu in po svetu, pa bo poslanka Suzana Lep Šimenko; namesto nje bo v poslansko klop sedel Luka Simonič, predsednik podmladka, ki velja za perspektiven kader SDS. Iz kadrovskih iger je »izvisel« tudi Zdravko Počivalšek, ki ne bo minister za gospodarstvo, namesto tega naj bi po naših informacijah dobil pomembno funkcijo v (državnem) gospodarstvu, morda v bodočem demografskem skladu.

Dobra bera za Logarja

Demokrati so si izborili tri zelo pomembne resorje: gospodarstvo in delo bo vodil predsednik stranke Anže Logar, zdravje Tadej Ostrc, ki se je kot državni sekretar kalil v vladi Roberta Goloba pri ministru Danijelu Bešiču Loredanu, pravosodje pa bo prevzel Mihael Zupančič, ki prihaja z vrha veleposlaništva na Danskem.

V prejšnji Janševi vladi je bil vodja kabineta zunanjega ministra Logarja, na marčevskih volitvah pa je nastopil na listi Demokratov v volilnem okraju Domžale 1, kar je za veleposlanika neobičajno, saj naj bi bila to nestrankarska funkcija.

Facebook

Demokratom je bil sprva obljubljen resor za kulturo, ki bi ga zasedel Aleš Novak, znani mariborski kulturni režiser in umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje, vendar je bilo zanje pomembnejše pravosodje, če želijo izpeljati idejo o ustanovitvi posebnega tožilskega organa za pregon korupcije in organiziranega kriminala SKOK.

Za zdaj še ni znano, kakšno funkcijo bo v novi vladi prevzela Eva Irgl, ki je tako kot Logar ostala brez poslanskega sedeža. Verjetno bo državna sekretarka, morda v resorju, ki ga bo vodil Logar.

Ostrc je že napovedal, da bo za državno sekretarko povabil poslanko Teo Košir, namesto nje bo v državni zbor prišla Elena Zavadlav Ušaj, državna svetnica, sicer pa nekdanja dolgoletna članica SDS.

Ostrca bi v državnem zboru nadomestil Logar, a ker bo tudi on minister, bo poslansko klop zasedel Marko Kušar, ki je bil izvoljen v mestnem okraju Ljubljana Vič-Rudnik 2 (Trnovo). Če bo državni sekretar postal tudi Robert Potnik, ki je imel največ dvomov s podporo Janši, ga bo nasledila Judita Čas Krneža, ki je bila dolgoletna članica SDS.

Brez glasov SLS ne bi bilo desne vlade

V NSI so si, kot rečeno, izborili kar štiri resorje, in sicer bo njihov predsednik Jernej Vrtovec vodil infrastrukturo, kjer se je izkazal že v prejšnji Janševi vladi, Janez Cigler Kralj, ki je bil minister za delo in socialo, pa bo tokrat prevzel kmetijstvo, medtem ko bo demografijo in socialo moral prepustiti svoji nekdanji državni sekretarki Mateji Ribič, minister za obrambo pa bo Valentin Hajdinjak, nekdanji prvi mož Darsa.

Vrtovca bo v poslanski klopi (spet) nasledil Andrej Černigoj, Ciglerja Kralja pa Janez Beja, oba sta člana NSI. V kvoti stranke Fokus bo ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj vodila Monika Kirbiš Rojs, generalna sekretarka stranke in državnega sveta, pred tem članica SLS, pa tudi predsednica odbora za kohezijo pri SDS.

Robert Balen

Podrobnosti o tem, s čim se je Bregantova zamerila Janši, niso znane. V njegovi tretji vladi je bila državna sekretarka pri ministru za zdravje Tomažu Gantarju, ki je zahteval njeno razrešitev, ker je v času epidemije kovida dajala izjave, ki niso bile usklajene z njim.

Po njegovem odstopu se je vrnila za vodjo kabineta ministrstva, ki ga je začasno vodil Janša. Ko je resor prevzel minister Janez Poklukar, pa je spet odšla. Pred zadnjim kongresom SLS so v SDS podpirali njeno protikandidatko Nino Strah, ki je nato kandidaturo umaknila.

Tino Bregant je sicer najbolj zanimalo ministrstvo za zdravje ali za izobraževanje, ki pa sta bili glede na politično težo stranke nedosegljivi, zato se je pojavljala kot možna kandidatka za resorje demografije, kmetijstva in Slovencev po svetu. A niti slednjega ji na koncu Janša ni zaupal.

Na marčevskih volitvah v državni zbor je nastopila v volilnem okraju Ptuj 3 (Haloze), vendar ni bila izvoljena v državni zbor, saj je višji odstotek glasov prejel Aleksander Gungl, ki je bil na skupni listi izvoljen za poslanca.

Toda to ne bi bila nikakršna tragedija za stranko SLS, če bi postala njihova predsednica članica vlade. SLS je v okviru skupne liste dobila enega svojega poslanca, in sicer Srečka Ocvirka, dolgoletnega župana Sevnice, na skupni listi je po ocenah prispevala približno četrtino glasov. Skupna lista je prejela 109.201 glas oziroma 9,26 odstotka.

Pred štirimi leti je NSI ob približno enaki volilni udeležbi dobila 81.794 glasov oziroma 6,86 odstotka, SLS je takrat nastopila v okviru skupne liste Povežimo Slovenijo, ki je prejela 40.612 glasov oziroma 3,41 odstotka, še prej pa je na volitvah 2018 SLS na samostojni listi prejela 23.329 glasov oziroma 2,62 odstotka. Nedvomno NSI brez SLS na letošnjih volitvah ne bi dosegla tako dobrega rezultata.

Dva državna sekretarja za tolažbo?

Zato je v vrstah SLS slišati razočaranje, ker se NSI ni bolj zavzela za njihovo kandidatko za ministrico in jim je bilo pomembnejše to, da sami dobijo štiri ministre. Sploh ker sta stranki začeli zelo dobro zgodbo o povezovanju in združevanju, ki pa je bo lahko konec že ob jesenskih lokalnih volitvah.

Vlada RS

Janša naj bi se neuradno pogovarjal tudi z drugimi možnimi kandidati iz vrst SLS, a nihče ni hotel postati minister mimo predsednice. Zdaj naj bi SLS potolažili z (vsaj) dvema mestoma državnega sekretarja, ki bi ga dobili znotraj kvote trojčka.

Omenja se poslanec (edini iz vrst SLS) Srečko Ocvirk, v tem primeru bi ga v poslanski klopi nadomestil Franc Rokavec, dolgoletni župan Litije, ki je bil precej časa tudi poslanec SLS. Možno je tudi, da bi državni sekretar postal Rokavec, v tem primeru pa bi Ocvirk ostal v državnem zboru. Bregantova se najbrž ne bi zadovoljila s tem (zanjo ponižujočim) položajem.

Čeprav Janša običajno vztraja, da so v vladi vsi predsedniki koalicijskih strank (izjema je bila njegova druga vlada, ko je bil predsednik Državljanske liste Gregor Virant predsednik državnega zbora), pa tokrat ne vidi težav, če v njej ne bo prve dame SLS.

V vladi sicer tudi ne bo predsednik Fokusa Marko Lotrič, ki ostaja predsednik državnega sveta, kar je za Janšo morda celo pomembnejše, a v vladi bo Lotričeva »desna roka« Monika Kirbiš Rojs. Obe stranki sta sicer med podpisnicami koalicijske pogodbe, a v imenu trojčka se je pogajal zgolj prvak NSI Jernej Vrtovec.

Tako je v koaliciji hierarhija: SDS kot glavna koalicijska stranka, NSI in Demokrati so pomemben koalicijski partner, spoštovanja vreden partner so tudi Fokus, na najnižji ravni pa je SLS, ki je bila za Janšo potrebna zgolj za to, da niso šli njeni glasovi v nič.

Nezaželeni v Janševem kraljestvu

Seveda Bregantova ni edina ženska, ki je v svoji vladi ni želel videti Janša. Pred sestavljanjem svoje tretje vlade je zaprl vrata nekdanji predsednici NSI Ljudmili Novak in donedavni podpredsednici NSI Vidi Čadonič Špelič, ki sta bili pogosto kritični do njega.

Prav tako v svojo vlado ne bi spustil svojega glavnega kritika v NSI Janeza Pogorevca, ki ni mogel postati ne pravosodni minister ne ustavni sodnik. V četrti Janševi vladi pa ne bo tudi Senka Pličaniča (nekdanjega člana Virantove Državljanske liste, zdaj pa Logarjevih Demokratov), ki je bil pravosodni minister v njegovi drugi vladi, funkcijo pa je nadaljeval še v vladi Alenke Bratušek. Morda se mu je prav zato zameril.

Robert Balen

Po drugi strani pa koalicijske partnerice niso imele veta na kandidate iz vrst SDS, pravzaprav niti niso bile o njih obveščene (pa tudi sami kandidati večinoma ne), medtem ko so se z mandatarjem pogajale o svojih. Janša je podobno skrival svoje kandidate že med sestavljanjem svojih prejšnjih vlad.

Povsem drugače pa je bilo, kadar so sestavljale vlado levosredinske stranke, saj so informacije curljale v javnost, mediji pa so lahko »obdelali« vsakega kandidata posebej. Ko je vlado sestavljal Marjan Šarec, so koalicijske partnerice celo odkrito nasprotovale morebitni ministrski kandidaturi Damirja Črnčeca, ki je nato postal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade.

Podobne pomisleke so imele tudi v vladi Roberta Goloba, ko je veljal za najbolj naravnega kandidata po izvolitvi Šarca (takrat je bil obrambni minister) za evropskega poslanca. Janša ni nikoli dovolil vtikanja v njegove ministre, zato tudi Andrej Vizjak ni »letel« po aferi »glupi davki«, čeprav so imeli nekaj pomislekov v NSI, a si jih niso upali dovolj glasno izraziti.

Zanimivo je tudi, kako sta po volitvah sestavljala koalicijo oba ključna akterja. Odhajajoči premier Robert Golob je že pri izhodiščih za koalicijska pogajanja javno razdelil resorje, medtem ko se je Janša kadrovskega razreza lotil šele po podpisu koalicijske pogodbe.

Že prej se je približno vedelo, koliko resorjev naj bi dobila katera stranka oziroma lista, toda nič ni bilo napisanega na papirju. Golob pa je ponujal NSI tri ministrstva, Demokratom, SD in Levici-Vesni po dve, njegova Svoboda pa bi jih obdržala sedem; poseben sporazum o sodelovanju bi podpisal tudi z Resnico. Toda NSI je že vse od začetka zavračala pogajanja z njim, Demokrati pa so pogovore pogojevali s tem, da v vladi ne bo Levice. Na koncu Golob svoje »barke« ni pripeljal v varen pristan, temveč je doživel brodolom.

Facebook

Za mandatarja je bil izvoljen Janša, ki ima 15 dni časa, da predloži svojo listo kandidatov za ministre v državni zbor. Napovedal je, da bo njegova vlada izvoljena v dveh tednih: v enem tednu je vložil ministrsko ekipo, v naslednjem tednu bo do petka ta skoraj zagotovo izvoljena.

Tako bomo vlado dobili v 14 dneh po izvolitvi mandatarja. Leta 2020 jo je Janša dobil v desetih dneh, leta 2012 v 13 dneh, leta 2004 pa v 24 dneh po izvolitvi za mandatarja. Golob jo je leta 2022 dobil v tednu dni po izvolitvi. Takrat ni imel veliko dela s pogajanji, saj je zmagal z veliko razliko, skupaj s SD in Levico je zlahka sestavil koalicijo. Tokrat pa je šibko volilno zmago spremenil v povolilni poraz.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.