»Vojna je koristna. Večina človeštva se tega ne zaveda, vojno obsoja in ji nasprotuje, a kljub temu ves razviti svet uživa koristi vojne,« soglaša s pruskim generalom in vojnim teoretikom Carlom von Clausewitzem. Ob tem dodaja, da ima vojna nenadomestljiv pomen za splošni napredek človeštva na vseh področjih: v gospodarstvu, politiki, znanosti in kulturi.
»Vojna proizvodnja nasploh je že sama po sebi dejavnik napredka, saj gre za proizvodnjo, ki jo brez vojne ne bi bilo. Vojna je sicer strašna rušiteljica, kljub temu pa napredna sila. Vojni izdatki neposredno vplivajo na povečanje nacionalnega bruto proizvoda,« je nadaljeval Janša.
Vojaška proizvodnja sproži potrebo po delovni sili, novih tehnoloških postopkih itd.: »Več je vojaških spopadov, večje koristi prinaša vojna industrija tistim državam, ki to industrijo imajo. /…/ Vojna je glavna sila, ki vzpodbuja razvoj znanosti, do abstraktne zamisli do tehnične izvedbe. /…/ Računalniki so se razvili zaradi vojnih potreb in še vedno se najboljši tovrstni dosežki uporabljajo v vojne namene…«
In bistvo: »Možnost vojne ustvarja občutek ogroženosti, brez katerega se nobena vlada ne more dalj časa obdržati na oblasti. Obstoj zunanje nevarnosti, z dodatkom, da ljudje verjamejo vanjo, je torej bistvenega pomena tako za trdnost družbe kot za splošno privolitev v politično oblast.«
Po Janševem zapisu je bila vojna »poglavitni dejavnik razvoja, ki je pomagal, da se je ohranilo ekološko ravnotežje med velikansko človeško populacijo in viri, ki so na voljo za njen obstanek. Da bi preprečil posledice neogibnih zgodovinskih ciklov, ki označujejo nastop pomanjkanja osnovnih sredstev /hrane/ za življenje, je človek z vojno uničeval odvečne pripadnike lastnega rodu. Tako je bila vojna vseskozi pripomoček, ki je zagotavljal obstanek človeškega rodu.«
Povezava do zbornika Na svoji strani, ki predstavlja Janševe ideje o vojni
Ob tem Janša opozori na pomanjkljivosti, da je vojna imela tudi regresivni genetski učinek, saj za razliko do živali, kjer podležejo običajno nižji, manj sposobni in bolni pripadniki vrste, so pri človeški vrsti vojne terjale neprimerno velike izgube »biološko« najmočnejših posameznikov. Zato meni, da bi uporaba jedrskega orožja pomenila konec pobijanju najmočnejših pripadnikov človeškega rodu.
»Kot posledica postnuklearne radioaktivnosti bodo seveda nastopile številne mutacije, vendar ta stranski produkt ne zmanjšuje pomena jedrske vojne kot pripomočka za genetično izboljšanje človeške vrste,« je nadaljeval in dodal, da vlade posameznih držav gradijo varna protiatomska zaklonišča, ki že zadoščajo za milijone ljudi, posebej izbranih – najsposobnejših. Politične oblasti pa da načrtujejo ustrezne ukrepe mutantov, razen tistih, ki bi predstavljajo poceni delovno silo.
»Ob nastopu trajnega miru in razorožitve bi bilo treba zaprti in preusmeriti preko sto tisoč tovarn orožja ter prezaposliti sto milijonov delavcev, ki so neposredni proizvajalci orožja in vojaške opreme. Število delavcev, ki so zaposleni v panogah, bolj ali manj neposredno odvisnih od vojne industrije, se prav tako ceni na desetine milijonov. Preusmeritev, prešolanje in prezaposlitev delovne sile bi dobesedno povzročilo selitev narodov.«
Kot je pisal Janša, bi v primeru, če bi odpravili vojno, morali najprej poiskati nadomestnega sovražnika, kajti stabilnost politične oblasti je pogoj za stabilnost družbe: »Učinkovito nadomestilo za nekatere sociološke funkcije vojne bi terjalo, da se za vse družbeno uporne posameznike, ljudi brez delovnih navad, psihološko težko prilagodljive ter vse druge neuporabne posameznike ustanovi posebna oblika suženjstva.«
Še huje: »Zaradi omejenih naravnih virov bi morali ob nastopu trajnega miru kot nadomestilo za selekcijsko funkcijo vojne nemudoma in brez izjem omejiti razmnoževanje. Oploditev in embrionalna rast bi morala potekati v celoti v laboratorijih, kar bi ustvarilo še bolj učinkovito nadzorstvo, kot ga danes omogoča vojna.«
Janša se ob tem razmišljanju sklicuje na poročilo skupine 15. znanstvenikov, ki so ga izdelali v ZDA v šestdesetih letih. Z njimi se v celoti strinja. Hkrati pa ima za napačne ugotovitve britanskega nobelovca Bertranda Russella, da z atomsko vojno ni mogoče doseči ničesar, kar bi si pametni človek mogel želeti.
Le kaj se je dogajalo v takratnem umu sedanjega predsednika vlade Janeza Janše, da je spisal tako grozljive stvari? Mogoče pa še vedno razmišlja enako kot pred 38 leti. Spomnimo na njegovo prizadevanje za zaprtje zračnega prostora nad Ukrajino, ki bi po mnenju ZDA vodilo v tretjo svetovno vojno in možen jedrski spopad z Rusijo.
Članek je dostopen na povezavi do zbornika Na svoji strani (pdf) na straneh od 127 do 137, o koristi jedrske vojne pa piše na strani 132.
