Petkova izvolitev Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora je v vseh pogledih izjemen dogodek v slovenski politični in parlamentarni zgodovini. Edini kandidat, ki je dobil podporo najverjetnejše bodoče koalicije, je namreč tudi prvi »antisistemski« politik na tem položaju.

Njegovo poreklo je takoj sprožilo nekaj folklornih odzivov na Zahodnem Balkanu. Na Hrvaškem so ga nekateri levi mediji označili za »antisemitskega desničarja«, medtem ko so mu Srbi čestitali. Zanje je izvolitev Zorana Stevanovića na čelo slovenskega parlamenta pomembnejši dogodek, kot je bil za Slovence prihod Melanie Trump v Belo hišo.

Kakšni bodo odzivi v Rusiji, kjer so prek veleposlaništva v Ljubljani v preteklosti vzdrževali redne stike s predsednikom stranke Resnica, niti ni pomembno, saj so metode Kremlja, ko gre za dobrikanje ali celo pomoč evropskim populistom, kakšen je Zoran Stevanović, praviloma konspirativne.

Vsekakor pa je v petek Vladimir Putin v Evropski uniji dobil novega zagovornika v najvišjih političnih krogih. In to ob asistenci celotne slovenske desnice, kar je pomenljivo, četudi ne povsem nepričakovano.

Retorika, s katero je Stevanović pokomentiral svojo izvolitev - mimogrede, bil je edini kandidat za predsedniško mesto -, je tipično vsebinsko prazna, tako kot pri vseh populistih, ki spretno ponavljajo nekaj ljudem navidezno všečnih fraz in trditev.

Vsekakor pa je v petek Vladimir Putin v Evropski uniji dobil novega zagovornika v najvišjih političnih krogih. In to ob asistenci celotne slovenske desnice, kar je pomenljivo, četudi ne povsem nepričakovano.

Po njegovih besedah je bil na petkovi seji Državnega zbora edina rešitev v dani polarizaciji. Potem je dodal, da človeku, kakršen je on, funkcije ne pomenijo nič.

Medtem ko je pionir slovenskega populizma, ki je doktoriral z uličnimi protesti proti kovidnim ukrepom tretje Janševe vlade (2020-2022), na svoje veliko zadovoljstvo dobival legitimnost z izvolitvijo za predsednika Državnega zbora, je pred Državnim zborom pod taktirko Aleša Primca proti korupciji protestiralo nekaj sto najbolj zvestih Janševih aktivistov.

Prizor je bil res grotesken: ulica se dere proti korupciji, le nekaj deset metrov stran pa na tajnih volitvah 48 predstavnikov ljudstva za svojega predsednika izvoli človeka, ki so mu iz kazenske evidence izbrisali obsodbo zaradi poskusa zavarovalniške goljufije, v njegovi preteklosti pa bi lahko našli še nekaj madežev.

S Stevanovićevo izvolitvijo se najverjetneje odpirajo vrata do naslednje, desnosredinske vlade, ki bi jo rad še četrtič vodil Janez Janša.

Odzivi javnosti na dogajanje na Šubičevi so bili seveda zelo mešani, tudi čustveni: od zgroženosti in šoka prek osuplosti do previdnih komentarjev, da imamo očitno opravka s skrbno razdelanim scenarijem, ki ga je lahko pripravil samo takšen politični veleum, kakršen je Janez Janša.

To tezo - namreč da je šarada z izvolitvijo Stevanovića kronski dokaz bodoče desnosredinske koalicije - potrjuje poklapano razpoloženje na levem polu, kjer so bili dovolj povedni že obrazi nekaterih poslank in poslancev.

In ker slika včasih pove več kot tisoč besed, ne moremo mimo fotografije, na kateri se rokujeta Janša in Stevanović, vidno presrečen zaradi svoje nove funkcije: Janševo dlan je objel kar z obema rokama, kar je znak velikega spoštovanja in občutka hvaležnosti. 

Hvaležnost je bila resnična in iskrena, kajti Zoranu Stevanoviću veliki met nikoli ne bi uspel brez podpore SDS. Ali to res pomeni, da smo s tem dobili konkretne obrise bodoče koalicije, ki jo bo krojil Janez Janša?

Možno, ni pa nujno. Janša je dovolj prekaljen in zvit, da si je Stevanovića, ki se je v petek prezirljivo smehljal, ko so ga poslanci Svobode napadali zaradi njegove nečastne preteklosti in opozarjali na njegovo siceršnjo neprimernost za to funkcijo, v bistvu postavil za nekakšno tamponsko cono proti levici.

Kajti če bi njegov mandatarski projekt slučajno padel v vodo (teoretično bi bilo možno, da bi Janši hrbet obrnil Anže Logar, ki je v tej dneh pod velikim pritiskom, kajti če bo skočil v zakon z Janšo, bo izpadel kot vrhunski manipulant, hinavec in lahko računa, da bo nemudoma konec njegovega medijskega maziljenja), bo Stevanović še vedno šef parlamenta in ga pravzaprav nihče ne bo mogel razrešiti.

Kaj bi takšen kaos v »hramu demokracije« pomenil za državo, si ta trenutek niti ne moremo predstavljati; vsekakor bi gledali somrak demokracije in preživljali verjetno najhujšo sistemsko krizo v zgodovini.

Takšno eksperimentiranje se morda zdi zabavno Janezu Janši in njegovim desnim oprodam, vendar pa v ničemer ne krepi slovenske demokracije, vladavine prava in moralnih vrednot v politiki.

Del javnosti je seveda razburjen, ker naj bi prvak Resnice požrl besedo in se pustil izvoliti za parlamentarnega predsednika s pomočjo SDS. Toda Zoran Stevanović je dovolj inteligenten, da lahko obljubo, da ne bo šel nikoli v vlado z Janezom Janšo in SDS, relativizira s pojasnilom, da tega »tehnično« niti ni naredil, saj da Resnica ne misli postati vladna stranka v nobeni kombinaciji, Državni zbor pa je tako ali tako druga veja oblasti kot vlada. 

Ugibanja, kaj sledi oziroma ali bo Stevanović, če gre za nekakšen quid pro quo, Janši vrnil uslugo s podporo na glasovanju o mandatarju in vladni ekipi, se bodo prihodnji teden še okrepila. Zagotovo je možno, da desni blok skupaj z Resnico igra skrbno režirano igro, čeprav ni nujno, da bo ukana na koncu uspela.

Res pa so ta hip možnosti za to razmeroma visoke. Odločilen bo zdaj Anže Logar, ki se lahko odloči tudi za vstop v levosredinsko koalicijo z Robertom Golobom. V njej bi morda lahko celo več iztržil, vsekakor pa bi imel precej več medijskega miru.

Vsekakor se prvič v 35-letni zgodovini slovenskega parlamenta soočamo s situacijo, v kateri je težko predvideti, kaj se bo zgodilo. Scenariji so trije, najbolj pa skrbi tisti, po katerem ne Golobu ne Janši ne bi uspelo sestaviti vlade. Kajti to bi pomenilo še hujšo negotovost, celo kaos. 

Nekaj je vseeno jasno: izvolitev Zorana Stevanović za najvišjega predstavnika ene od treh vej oblasti je precedens v slovenski politiki in družbi. Takšno eksperimentiranje se morda zdi zabavno Janezu Janši in njegovim desnim oprodam, vendar pa v ničemer ne krepi slovenske demokracije, vladavine prava in moralnih vrednot v politiki.

Ravno nasprotno, španovija z antisistemskimi igralci, celo populisti, kakršen je Stevanović, ne pomeni drugega kot resnično tvegano eksperimentiranje z demokratičnimi institucijami, kar lahko sproži verižno reakcijo, ki se konča kot nacionalna tragedija.