»Če pogledate njihov intelektualni status, se boste zgrozili. In ti si upajo soditi o zgodovinarjih, ki so 30 ali 40 let trdo delali v iskanju svoje resnice. To ni sprejemljivo.« Tako se je na poročilo Študijskega centra za narodno spravo odzval vidni član LDS in njen kandidat na državnozborskih volitvah, Jože Pirjevec, sicer tudi zgodovinar. Polemiko je začel na tribuni Liberalne akademije, kjer so mu pri iskanju zgodovinskih resnic o povojnem totalitarizmu pomagale druge »avtoritete« iz te stroke: poslanka Mojca Drčar Murko, član sveta RTV na predlog Zares-LDS Boris Vezjak ter predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn.
Ker si na tem mestu nikakor ne upamo dvomiti o avtoriteti Jožeta Pirjevca, bomo uvodni citat vzeli za vodilo pri našem raziskovanju. Vzeli ga bomo dobesedno in se premaknili trideset let nazaj, v osemdeseta, da bi se prepričali, da so nekateri zgodovinarji »trdo delali v iskanju svoje resnice«. Da nam ne bodo očitali, kako »pljuvamo« po vseh, bomo svojo radovednost omejili na Pirjevčevega brata v obupu, Boža Repeta, ki ga je – po njegovih besedah – redno obiskovala Janševa Sova. Obup je bil tolikšen, da se je prelil v črnilo, ko je postrežnik Repe poslal Borutu Pahorju poziv za lustracijo Študijskega centra za narodno spravo. Repe je namreč vselej »iskal svojo resnico« in se mu naziv »režimskega zgodovinarja, ki je nekdaj deloval kot orodje komunistične partije«, nikakor ne poda. Da torej ne sodi med tiste, ki po mnenju Študijskega centra za narodno spravo onemogočajo normalizacijo Slovenije na tem področju.
Pred tremi desetletji, v osemdesetih je izšla knjiga Izročilo Čebin. V kolofonu beremo naslednje: Izročilo Čebin, Zbornik uredil Božo Repe, založila ČZDO Komunist, TOZD Komunist, Ljubljana. Prvi odstavek zbornika (na sicer 500 straneh) pa se glasi: »V imenu pripravljalnega odbora pozdravljam vse, ki ste se tako številno zbrali na posvetovanju ob petdesetletnici ustanovnega kongresa KPS in Titovega prihoda na čelu Komunistične partije Jugoslavije. V naši sredi še posebej toplo pozdravljam udeležence ustanovnega kongresa KPS Pepco Kardelj, Venclja Perka in Albina Vipotnika.« Navedimo tudi zadnji stavek knjige: »Izročilo Čebin oziroma temeljna načela čebinskega manifesta so ostala aktualna tudi danes. Mislim namreč, da smo soglasno ugotovili, da je čebinski manifest pomenil zakoličenje tiste poti KPS, ki je ostala v bistvu nespremenjena do danes.«
To misel je prispeval najtesnejši Repetov sodelavec, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Dušan Nećak. Naj dodamo, da je v zborniku posebej ganljiv prispevek Janka Prunka, ki je Čebine povezoval z Zedinjeno Slovenijo, pa Trubarjem, vse do Adama in Eve v nebeškem raju. Prunk je tudi sicer avtor briljantne disertacije Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, kjer dokazuje, da je partija kot biblični Mojzes vodila krščanske socialiste v odrešenje slovenskih nebes.
Založba Borec je leto zatem (1988) izdala naslednjo Repetovo »študijo« Mimo odprtih vrat. Skoraj pet let pred tem je Spomenka Hribar objavila študijo Krivda in greh, s katero se je v slovenski javnosti začela odprta debata na temo pobitih domobrancev. Desetletje pred njo je o temi z Borisom Pahorjem v Zalivu spregovoril Edvard Kocbek. »Zgodovinar« Božo Repe pa ustvari naslednjo »sintezo«: »Usoda vrnjenih domobrancev, natančno število likvidiranih, zaprtih ali izpuščenih, postopek in kriteriji pri določanju kazni, pa tudi notranje in mednarodne razmere, ki so na to vplivale, še niso podrobneje raziskani, zato celovita zgodovinopisna sodba o omenjenem dogajanju ni mogoča.« (Mimo odprtih vrat, str. 21).
To je ena večjih laži v slovenskem zgodovinopisju, kajti leta 1988 je že bilo jasno, kakšna je bila usoda vrnjenih domobrancev, kolikšno je bilo število likvidiranih, kakšni so bili kriteriji za likvidacije (grupe A, B in C), kakšne notranje razmere so na to vplivale. O tem je v inozemstvu, pa tudi že doma obstajalo precej literature. Spominjam se, da smo se v višjih letnikih gimnazije pri pouku zgodovine odkrito pogovarjali o domobrancih in pobojih v Rogu (leta 1985, 1986). Leto Repetove laži je tudi leto procesa proti četverici.
Repe v tej knjigi množično citira tudi Ivana Križnarja, ki je avtor pozdravnih besed Pepci Kardelj iz prejšnjih odstavkov. Naprej citira revijo Borec, njegov pogled na zgodovino pa je v knjigi Mimo odprtih vrat sramoten primer zgodovinarskega hlapčevanja in prirejanja resnice. S partijsko doktrino je identičen tudi stavek: »Najvidnejšim ujetim voditeljem bele in plave garde so v začetku oktobra 1943 sodili na kočevskem procesu, ki velja za prvi proces proti narodnim izdajalcem v okupirani Evropi.« (str. 15) Spet moramo poudariti, da je vsaka sestavina navedene povedi tendenciozna Ì•Ì•
laž.
Repetu dolgujemo tudi nekaj pietetnih misli o Edvardu Kardelju, brez katerega da bi ne bilo slovenske državnosti (!), novotarija brez primere v resni znanosti pa je razpravljanje o »bahanju z zizami«, ki sta si ga privoščili Pepca Kardelj in Jovanka Broz, Repe pa ga nasladno poustvarja (Rdeča Slovenija, str. 249). Knjiga je iz leta 2003, tako pa sklepa tok »trdega dela v iskanju resnice«, kot se je izrazil Pirjevec. Nekaj tega iskanja resnice najdemo tudi v laži, ki se je prelila v srednješolski učbenik. »Do spora z infombirojem (1984) je partija delovala na pol v ilegali, mobilizacijo ljudi je izvajala preko OF.« (Repe, Nećak, Oris sodobne zgodovine za 4. letnik, str. 241). Trditev je tako nesmiselna, da ne potrebuje komentarja.
Pravzaprav ga tudi vse zgoraj napisano ne. Samo po sebi pa odgovarja na vprašanje, zakaj ljubljanska univerza nima nobenih gostujočih profesorjev in zakaj je mlada država na črnem seznamu v EU. Morda bi se bilo treba zamisliti in koga postaviti pred vrata.