Verjeti Danilu Türku, očitno sploh ne more biti vprašanje, temveč je lahko le trditev. Tako razmišljajo uredniki in novinarji v večini slovenskih medijskih hiš, zato o najbolj vroči novici, da ima predsednik republike ljubezensko razmerje s svojo nekdanjo asistentko, niso hoteli poročati.
Za njihov molk je zadostovalo že pojasnilo urada predsednika, da govoric in namigovanj ne bodo komentirali, kako morajo ravnati v prihodnje, če bi se za vsak primer vendarle premislili, pa so jim s telefonskimi klici, časopisnimi kolumnami in radijskimi na hitro sklicanih okroglimi mizami sporočali izbrani komentatorji. Kot avtorici članka se mi je zdelo neverjetno, da so na radiu, še preden so poslušalce obvestili o najbolj odmevni novici v Sloveniji, za katero so, resnici na ljubo, brskali tudi tisti, ki trdijo, da jih sploh ne zanima zasebno življenje »očeta naroda,« kot so ga ljubkovalno poimenovali v reviji Otrok in družina, debatirali o javnem in zasebnem v medijih.Razlog je bil seveda članek, objavljen v našem časopisu, ter novice spletnega portala na Požareport, pri čemer je radijski novinar Sandi Frelih že v uvodnem delu usmeril sogovornike na neimenovani »žaljiv članek,« v katerem so bili zapisani »morda neresnični podatki.« Kako morda? Ali ob pogromu nad rumenim novinarskim pisunom sploh še dopušča možnost, da je v zapisanem vendarle lahko tudi resnica? Zanimivo je še to, da so se ves čas raje vrteli kot mačka okoli vrele kaše ter raje navajali italijanski primer, a jim je nato domači kljub želji, da bi se pogovarjali le na splošno, »po pomoti« sodelujoče gostje ušel iz etra. Se lahko profesionalnim novinarjem, med katere se šteje Sandi Frelih, zgodi še kaj hujšega? Le kaj bo rekel gospod predsednik?
Prav težko je razumeti, zakaj toliko razburjenja, saj smo vendarle vsi tako liberalni in prav nič čistunski? Pa kaj potem, če je bil objavljen članek, da ima tako liberalni in levo usmerjeni predsednik poleg žene še ljubico? Za profesionalne novinarje po medijskih redakcijah, ki so v svoji servilnosti pripravljeni celo sprejeti predsednikova že vnaprej napisana vprašanja, tudi ni problem, če je predsednik tako predrzen, da svoji nekdanji asistentki in intimni prijateljici na široko in pred očmi javnosti odpira vrata dobro plačanih in najpomembnejših nalog. Zanje je jedro drugje. Bog ne daj, kot bi vzkliknil režimski propagandist Vlado Miheljak, da bi z zaščitenega lika, ki so ga ukrojili tudi za prihodnje volitve, padel njegov adut, svetniški sij.