»Odkar je prišel ta župnik,« pripoveduje Dominik Krt, »je bil pri nas čisto drug svet. Prijatelj je prišel z nekimi svojimi idejami in se ni hotel s farani dogovarjati o ničemer. Naša družina za to cerkev skrbi, že odkar vem zase, moj oče je oskrboval vrt okoli cerkve, sadovnjake. Potem nas je Prijatelj vse odrezal. Leta že nisem bil v svoji cerkvi, k mašam hodim drugam. Odkar imamo tega župnika, naš zbor, Gačnikov zbor ni več pel v naši cerkvi, ni nas več hotel. Ustanavljal je svoj cerkveni zbor, mi pa smo hodili pet v Mekinje, pa na Vir. Od leta 2012 naprej ne pojemo več v naši cerkvici. Šel sem do nadškofije, do dekana, do nekaj cerkvenih dostojanstvenikov, da bi presekali ta spor, vendar neuspešno.«
Pesem ptic trnovk nad Kamnikom? Skrivnost šokantnega odhoda župnika
»Kako je to možno?« vprašam gospoda Krta. »Kaj ni cerkev tukaj zato, da vas zedini, da ste složni vsaj glede tega skupnega interesa, vere, če se že o drugih stvareh prepirate?« »Seveda, tako je bilo do leta 1990, takrat so bile vrednote cerkve čisto drugačne, kot so danes. Prišli smo do vrednot, kot prevladujejo v današnji vzgoji. Kot rečejo starši, tako bodo rekli tudi otroci.«
»Predvidevam, da se bodo strasti počasi umirile, ko bo prišel nov duhovnik,« rečem pomirjujoče. »Ne verjamem,« nadaljuje zborovodja. »Ta župnik je odšel, ljudje pa so ostali. In zdaj me nekateri obtožujejo, še pisali so mi, češ ti si ga pregnal. Nič nimam s tem, on meni leta ni niti odzdravljal, kaj šele da bi pozdravil.« Ampak, nadaljujem radovedno, ženska pač: »Slišim pa, da je bil zaljubljen. Da je bil to razlog za odhod. Vaši spori so bili morda samo pika na i.«
Gospod Krt me pogleda, se skrivnostno nasmehne in reče: »Mene v bistvu ne zanima, zakaj je Prijatelj odšel. Bolj me je presenetilo to, da je izstopil iz duhovščine. Znabiti da je bila težava v cerkveni politiki. Že prej so ga, tako sem slišal, pregnali iz dveh far, kjer je služboval. A če mu fara ne bi ugajala, bi jo pač zamenjal tudi zdaj. Vaške čenče so napletle kup zgodb, nekatere so izmišljene, vse pa so povezane s skušnjavo in ljubeznijo. Bolj boš sodil, bolj boš sojen. Prijatelj ni prvi, ki bi naredil kaj takšnega. Moj prijatelj Roman Štebe, tudi duhovnik, je pred leti prišel k meni in rekel: 'Meni se je svet podrl. Grem v Afriko.' Zakaj, sem ga vprašal. 'Na žensko sem naletel.' Rekel sem mu, če ne gre drugače, potem bo to sprejel, rekel je, da, odločil sem se za družinsko življenje. In res, potem je imel še pet otrok, pred nekaj leti je umrl.
Če si se načrtno odločil za duhovniški poklic in celibat, čeprav je to tudi ekstremni način življenja, se moraš tega držati. To je vrednota. Če pa postaneš ranljiv oziroma začneš omahovati, potem je bolje, da takoj rečeš, žal mi je, nisem več za tukaj, grem. Ne pa da čakaš, da ti nekdo reče, zdaj pa je noseča, ti pa pot pod noge in izgineš. To pa je podlo.«