Če je do nedavnega še kdo utegnil misliti, da je Pahorjeva vlada kot svojo prvo temo odprla paket varčevalnih zakonov, namenjenih stabilizaciji krize, se je zmotil. Obstaja sicer nekaj napaberkovanih idej, »združena lista« disperznih konceptov o tem, kako se lotiti varčevanja, vendar je malo verjetno, da bo kateri od njih sploh ugledal luč dneva. Vlada tudi ne stori ničesar na najbolj kritičnem področju, to je bančni sektor. Nova Ljubljanska banka se vse bolj pogreza, neuradne informacije govorijo o tem, da od nje definitivno dviguje roke belgijski KBC: če se NLB kaj zgodi, pa se lahko Slovenija finančno sesede.
Vsem je prav tako jasno, da se v tej smeri ne bo tudi nič zgodilo. Vlada nima ekonomskega koncepta, še manj pa enotne volje, kako stvari potegniti čez leta »suhih krav«. Ima pa ta vlada nekaj, kar je bil edini adut organizacij, iz katerih so stranke, ki jo sestavljajo, izšle. To je ideološki koncept. Prvi generalni projekt, ki pa ga tudi za ceno interpelacije ta vlada uveljavlja, so izbrisani. Neverjetni zagon kaže, da se je tega pojava vlada lotila zelo resno, še več, da ga namerava ne glede na nasprotovanja izpeljati do konca in celostno. Da gre za fenomen prav take vrste, kaže nekaj dejstev. Najprej, da je že leta 2004 ob Bohinčevem izdajanju začasnih odločb izbrisanim skupina enajstih najbolj eminentnih pravnikov v državi opozorila na nevzdržnost položaja. 8. točka odločbe ustavnega sodišča je namreč v temelju napačna, saj to ne more razveljavljati zakonov za nazaj. Vsaka izdana odločba komu od izbrisanih na njeni podlagi bo neveljavna, še več nezakonita in v nasprotju z ustavo. Bohinc je to upošteval, in jara kača izdajanja odločb je bila pretrgana. Ponovno je prišla na beli dan kot prvi od integralnih projektov Pahorjeve vlade in z delno že pravnomočno sodbo predsednika civilne iniciative (aktivistov) izbrisanih, Aleksandra Todorovića. Katarina Kresal se je odločila izdajati odločbe, čeprav se vse bolj razkriva histerična armatura, ki to »drajno in blodnjo« (Drago Jančar v Galjotu) poganja po slovenskem prostoru (in po evropski periferiji). Država Slovenija leta 1991 namreč ni mogla ravnati drugače, kot je ravnala. Z nastankom RS smo vsi, ki smo imeli kraj rojstva in stalno prebivališče na območju Slovenije, samodejno postali njeni državljani. Tistim, ki niso izpolnjevali vseh kriterijev za tako državljanstvo, pa je vlada dala na voljo (nekajkrat podaljšan) rok za pridobitev pravice do državljanstva. Tako je ravnala desetina prebivalcev države (okrog 170 tisoč), le nekateri niso storili tega. Po preteku vseh zakonskih rokov so se logično znašli zunaj uradnih registrov države in postali – izbrisani. Pa tudi ta izraz je del splošne histerije, kajti izbrisali niso nikogar, najmanj proti njegovi volji. Leta 1991 in 1992 je toliko in toliko prebivalcev nekdanjih republik pač špekuliralo, da se jim slovensko državljanstvo v primeru restavracije Jugoslavije (Milošević je bil tedaj v zenitu moči in slave) lahko krvavo maščuje. In ni za njegovo pridobitev namerno ukrenilo ničesar. Tranzicijska levica se odsihmal problema loteva pri posledici, ne pri vzroku. Če bo posameznik, na primer, »pozabil« prijaviti dohodnino, ga bodo doletele – avtomatično – takšne in takšne posledice. Lahko se bo znašel celo na cesti in lahko bo ostal tudi brez službe. Tedaj, v posledici, se bodo z njim ukvarjale socialne službe, od Karitasa do Amnesty International (če bo morda dejal, da davkov ni prijavil iz protesta proti kratenju pravic malih glodavcev v živalskih vrtovih rezidenčne države). Vse vpitje, ki ga čez domačijo sedaj ženejo preroki žive pravičnosti (Matevž Krivic), staroste slovenske kompartije (Miran Potrč), metrese slovenske tranzicijske buržoazije (predsednica LDS), skupaj s strgano vojsko izbrisanih in njihovih simpatizerjev, je z vseh vetrov zbran poskus, kako bi državljane in državljanke RS še enkrat prepričali, da se Maribor začenja pri Portorožu oziroma da smaragdna Soča namaka plodne prekmurske ravnice. V naravi tranzicijske levice pa je, da se upira načelom zahodnega mišljenja. Tam je vzrok vzrok in posledica posledica, med njima pa je logična zveza. Pri nas pa med njima ni nič, tudi ni treba, da bi kaj bilo. Retorično ogrodje tranzicijskih strank in njenega piara namreč mirno počiva prav v tem niču. V to ga je zazibalo stanje brez konkurence, ki se vleče že šest desetletij. Gre za apriorni občutek, da ti je vse dovoljeno in da ti svet pripada, po sebi in v celoti. V tej trditvi pa se začenja aktualnopolitična dimenzija fenomena »izbrisani«. Namreč v oči bijoče dejstvo je, da Kresalova to kampanjo poganja ne glede na pravnoformalno spornost svojega početja, predvsem pa ne glede na referendumski izid iz leta 2004: ta je s približno 95 odstotki pomenil najbolj radikalni ne, kakršnega slovenska politika ni slišala že od aprila leta 1989, ko je nad Bulcem plebiscitarno zmagal neznani Janez Drnovšek. LDS je po referendumu izgubila še volitve, vseeno pa sedaj poskuša spet od začetka. Kot nesrečni francoski kralj Ludvik XVI. ti ljudje ne vedo najbolje, da je svet zunaj lahko v razglasju z njihovimi pričakovanji. Naj se »združena lista« borcev za »pravice« izbrisanih naprej trudi v želeni smeri. Parlamentarna nezaupnica stranke SDS sicer formalno ne bo uspela. Neformalno pa bo pomenila prelom v razmerju javne moči med stranko in vlado. Če se bo še preostalih stvari lotevala po ključu ideološke pristojnosti, kriza v svetu pa se bo stopnjevala, utegnemo dočakati predčasne volitve. Pravzaprav bi bil tudi že čas za to.