Ivan Klemenčič: Poznamo Slovenci svojo polpreteklo zgodovino? (2.)

Njegov temeljni odnos do identificiranja napadalca na Slovenijo leta 1991 je malce naiven in z opuščanjem dejstev tendenciozen. Tako se je (v svojem decembrskem članku, ki je izzval moj ugovor) znašel – res komaj verjetno – na pozicijah Kučanovega ministrstva za resnico in balkanskega klavca in haaškega obtoženca Miloševića. S svojimi trditvami vsi trije bremenijo nekdanjega zveznega premierja Anteja Markovića in JLA za napad na Slovenijo. Nenaključno se do »uradne« zgodovine nekritični novinar največ ukvarja z Markovićem in JLA in nič z Miloševićem ter srbskim imperializmom, ki razkriva načrte o Srboslaviji in podrejeno o Veliki Srbiji. Nič ne beremo niti o tem, kakšen je bil interes Kučanovega agitpropa, da ohranja dobre odnose še posebno s Srbijo. Danes se potrjuje, da je šlo za osamosvajanje s figo v žepu in čimprejšnjo vzpostavitev stanja ante, zato je bilo treba Srbijo razbremeniti vsakršne krivde. Spet so bili na delu slovenski hlapci, zdaj do agresorja na Slovenijo.

Ključna točka novinarjevega zavajanja je odlok zvezne vlade z dne 25. 6. 1991. Ga ne pozna, ali ga noče poznati? Je enako s poznavanjem Markovićevih spominov? Novinarjeva trditev: »JLA je s tem [odlokom] dobila odobritev posega [v Sloveniji] /.../« In kaj v resnici piše v odloku z zgovornim podnaslovom »o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije«? Njegovo bistvo je, da se slovenska meja sama brani s tam stacionirano policijo (in le v skrajni sili z vojsko z obmejnega zelenega pasu). Po četrti točki tega odloka je njegov izvrševalec zvezni sekretar za notranje zadeve (in ne za ljudsko obrambo). Odlok nedvoumno govori o zaščiti meje in nikjer o napadu JLA na Slovenijo. Kot je v Haagu pričal Marković, ni bil pristojen za armado, zato z odlokom ni mogel aktivirati JLA in je tudi ni aktiviral. Še enkrat: odlok govori o obmejni policiji! Bo to zadoščalo, ali je JLA »s tem dobila odobritev posega«? Je tu novinarjeva primarna volja za resnico? Ponovimo vprašanje: obmejna policija ali JLA? Bodo potrebna še opozorila in polemike? Ekstenzivna in relativizirajoča besedila? Izrabljanje potrpežljivosti bralcev?

In k temu še ena cvetka. Tista, ki jo je razširilo Kučanovo ministrstvo za resnico o dobrotniku Miloševiću, ki da ni nasprotoval slovenski osamosvojitvi (in zato ni odgovoren za agresijo na Slovenijo). Ta Miloševićeva verostojnost ni sporna niti za novinarja Blažiča, ki naivno in spet po šolsko verjame, da se je Srbija s tem odpovedala  Sloveniji in tako načrtovani Srboslaviji (»da bi Srbija utegnila 'izpustiti' Slovenijo iz jugoslovanskega [prav bi bilo vsaj: srbskega] okvira«). Prvo vprašanje za naivne je, kdo vendar je bil Miloševič, da je lahko nekaj »dovolil« (še na pogajanjih na Brionih so Srbi držali Slovenijo z zobmi in kremplji, so že vedeli zakaj)? Ali se nemara tudi tu ne kaže resnično razmerje sil, po katerem ni odločal malo pomembni Marković nasproti odločilnemu vodji srbskega imperializma?

In kot drugo, hvala Bogu niso bili naivni odločilni slovenski politiki, Janša, Drnovšek, Bučar, ki so predobro vedeli, da ko bi Srbija osvojila Hrvaško, bi hitro opravila s Slovenijo. Tudi za naivne dovolj drastična je izjava zadnjega imenovanega: »Ko bi [Srbi] potem enkrat s Hrvati obračunali, potem seveda mi pademo kot zrela hruška v naročje tem planerjem«.

In kako je z načelnostjo novinarja Demokracije pri identificiranju napadalca na Slovenijo? V decembrskem članku stoji pod mednaslovom »Omogočil napad JLA«, da je »JLA /.../ samo čakala še na Markovićev 'žegen' /.../« in da »je JLA [z odlokom 25. 6. 1991] dobila zeleno luč za napad na Slovenijo«. V novinarjevem zadnjem ekstenzivnem in relativizirajočem odgovoru slabo leto pozneje beremo, »da odgovornost za agresijo na Slovenijo nosijo tako predstavniki zvezne oblasti kot tudi Srbije /.../« Od kod nenadoma še odgovornost doslej nedolžne Srbije in nedolžnega Miloševića? Da en konstrukt zamenja dugega? Tako avtor Odmeva tiho, brez opravičila spreminja svoje stališče, kot da je vedno trdil o deljeni odgovornosti jugoslovanske federacije in Srbije. To naj bo novinarjeva morala? In resnica? Njegova verodostojnost?

Za konec: Ob vsej novinarjevi gostobesednosti in relativiziranju bi zadoščal zgolj odgovor na eno samo doslej neodgovorjeno preprosto in bistveno vprašanje. Zakaj je prišel pred haaško sodišče obtoženi Milošević in ne Marković ali morda tudi ne oba, in zakaj je bil obtožen, da je začel vojno proti Sloveniji? In s katero vojsko jo je napadel?

Kaže, da je novinar malce težji primer človeka s plašnicami, ki ne vidi ne levo ne desno in ne pozna ali predvsem noče poznati dejstev. To velja tako za primarna dejstva (začenši z zveznim odlokom) kot sekundarna. Kaže, da je ugledal resnico in da so se pri objektivni presoji motili vsi po vrsti, tudi ugledni in odločilni državniki, v veliki večini demokrati, mnogi neposredni akterji z ekipami svetovalcev in lahko pričevalci v objavljenih spominih: Janez Drnovšek, Janez Janša, Hans-Dietrich Genscher, Jacques Chirac, Václav Havel, Bill Clinton, Joschka Fischer, mednarodno sodišče v Haagu. Še precej je dejstev in po vseh je Milošević leta 1991 napadel Slovenijo. Za demokrate in objektivne presojevalce nedvomno, za to, kar uči dovzetne Kučanovo ministrstvo za resnico in za velikega Srba ter slovensklega dobrotnika ne. Bodi še enkrat rečeno: Sapient sat. Pametnemu resnično dovolj.