Prvi se je na listi Nove Slovenije prijavil k volilni tekmi za v evropski parlament. Pravi, da se je pripravljen z vsakim pomeriti v tej ali oni evropski disciplini. Ima vtis, da je v NSI zaželen sodelavec, pred stranko pa je po njegovih besedah še veliko dela, saj je duh, ki je pripeljal v poraz, deloval več kot le en mandat. Z nosilcem liste NSI smo se pogovarjali tudi o odnosih s Hrvaško in o prvih stotih dneh Pahorjeve vlade. Na pustni torek, že po tridesetdnevnem januarskem postu, nam je dejal: »Počutim se lahko, telo me kar samo kliče h gibanju, ne poznam utrujenosti. Živim z veseljem.«
Kako z nekoliko evropskega perspektive gledate na rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško in nadaljevanje poti Hrvaške v EU?Čas za končno rešitev je zelo primeren. Homogenizirani poziciji obeh strani lahko vidimo v pozitivni luči, če bosta dobili pogajalski mandat. Sporočila iz Bruslja so jasna. Danes tam razumejo, da Slovenija ni želela nagajati, ampak je branila nacionalne interese. Tudi na hrvaški strani je nastalo razumevanje, da se bo treba s Slovenijo usesti za zeleno mizo. Po mesecih, ko ni delovala niti telefonska zveza med predsednikoma vlad, so se le začeli pogovori na najvišji ravni. Ne računam na spektakularne rešitve, saj je manjkalo tihe diplomacije, lahko pa bi prišlo do dogovora o proceduri napredovanja. Hrvaška lahko napreduje le, če se odstranijo razlogi za slovenski ne.
Janša predlaga deblokiranje pogajanja tako, da bi Hrvaška pri Evropski komisiji deponirala izjavo vlade, da predloženi dokumenti ne prejudicirajo meje ter da bo do konca poglavij umaknila sporne dokumente. Medtem bi se lahko dogovorili, kateri dokumenti so sporni in kako jih umakniti iz pogajalskega procesa.
Začeti je treba razpravo o tem, kar moti Slovenijo. Tehnične rešitve so lahko različne. Zanima me predvsem, ali bosta obe strani ob mediaciji sposobni določiti postopek, s katerim bi lahko prišli do konca in zaprli to že kar frustrirajočo situacijo. Najprej pa je treba postaviti cilje.
Nekateri menijo, da je pogajalski prostor za mediacijo z izjavo državnega zbora, kako Slovenija razume stanje na dan 25. junija 1991, zaprt. Se s tem strinjate?
Ne. Izjava državnega zbora le delno precizira stanje. V njej je tudi beseda »predvsem«. Je novo dejstvo, ni pa drugačno. S tem torej ne spreminjamo izhodišča. Če drži, kar sta se Janša in Sanader dogovorila na Brionih, potem je treba mirno ugotoviti, kaj se je od takrat spremenilo, da takšnega stanja ni več. Enostranska dejanja ne smejo določiti meje. Pogovoriti se je treba, kako odpraviti možnost prejudicev meje. Večkrat sem že omenil, da Slovenija na dan 25. Junij ni nadzirala le Piranskega zaliva, temveč je po Muri vozil tudi brod. Danes je na suhem. Kot je opozoril župan Ormoža Alojz Sok, se Hrvaška pri Ormoškem jezeru, čeprav se je odpovedala sporazumu med Drnovškom in Račanom, vede tako, kot da sporazum drži in je jezero njeno. Treba je preprosto definirati izhodišče in cilj.
Bi naj bil cilj ta, da vodja mediatorjev, finski diplomat Martti Ahtissari, predlaga konkretno rešitev mejnega spora?
Nisem za »obkoljevanje« Ahtissarija z različnimi zemljevidi z obeh strani. Da bi bila mediacija uspešna – boljšega predloga ta čas ne najdem – se morata Slovenija in Hrvaška dogovoriti o njenem mandatu. Tega mediator oziroma predlagatelj mediacije ne more določiti. Prav je, da se problem umakne z mize še pred vstopom Hrvaške v EU, saj bo potem to večna tema, ki ima lahko konfliktno nadaljevanje. Čas ne dela za rešitev tega vprašanja.
Večina vaših kolegov poslancev v Evropskem parlamentu še vedno omenja sodišče v Haagu.
Ne vidim potrebe, da bi tekmovala Evropska komisija in Evropski parlament. Poslanci ne morejo nalagati državama, kako naj rešujeta spor. Trudim se prepričati poročevalca za Hrvaško Hansa Swobodo, da ob mediacijski pobudi Evropski parlament ne vztraja pri sodišču v Haagu. Mešana komisija pravnikov ni našla skupnega jezika, zato je tudi zame dogovor med Janšo in Sanaderjem mrtev. Poslušal sem predsednika komisije Barrosa, ki je – bili smo skupaj s Sanaderjem – dejal: »Državi imata resen problem, in mi smo pri tem pripravljeni pomagati.« Nič ni moraliziral in obtoževal. Preglasuje se lahko samo v Evropskem parlamentu in nikjer drugje. Rezultat šestindvajset proti ena je enak rezultatu ena proti šestindvajset. Sanader mora prinesti »zmago« iz Ljubljane.
Kako v Evropskem parlamentu čutite hrvaško lobiranje?
Seveda sem ga čutil. Ko je bil Sanader pri predsedniku Evropskega parlamenta Pötteringu, mu je govoril, da se lahko spor reši le na sodišču. Pöttering ni bil seznanjen s tem, kako je propadel sporazum Drnovšek - Račan. Ni vedel, da je Slovenija zaradi tega sporazuma dobila pozitivno oceno v mnenju o našem napredku. Šele nekaj mesecev pozneje se je Hrvaška sporazumu dokončno odpovedala. Sporazum Drnovšek - Račan je politično dejstvo.
Bi takšno rešitev, kot sta jo pripravila Drnovšek in Račan, zdaj podprli?
Je nepravična, ker je naselja na levi strani Dragonje prepustila Hrvaški. Bil sem naklonjen rešitvi, po kateri bi bilo nekaj tega ozemlja slovenskega in nekaj hrvaškega. Čeprav je tudi to odvisno od tega, ali je temeljno merilo razmejitve katastrska ali pa naravna meja.
VEČ V TISKANI IZDAJI