Pogovor s Svetlano Makarovič, slovensko pesnico, pripovednico, glasbenico in kaj vse bi lahko še našteli, pa dobitnico zlatega reda Slovenije in Prešernovo nagrajenko, ki je nagrado zavrnila, je za novinarja izziv, kajti Svetlana velja za brezkompromisno bojevnico svojega prepričanja. Čeprav sva vrstnika, sem tokrat prvič govoril z njo in pri vsem svojem »slovesu« me je temeljito presenetila. Je uglajena dama, po obnašanju bolj sodi v stare dobre čase, ko še niso vladali dandanašnji »ful-kul« odnosi. Vseeno ima svoje prepričanje in ga ne spreminja. Hkrati sogovorniku dopušča njegovo mnenje in mu ne vsiljuje svojega. Tako sva se čisto dobro razumela, čeprav nisva z istega brega. In zato boste v tem tekstu zaman pričakovali kakšno klofuto.
Imate zanimiv datum rojstva, 1. januar 1939. Ali že ta datum napoveduje kaj izrednega?Jaz nimam nič pri tem. Če bi jaz imela kaj pri svojem rojstvu, bi rekla ne.
Kaj pa je pravzaprav narobe s tem, da se človek rodi. Morda to, da mora na koncu umreti?
To je še najmanj grozno. So stvari, ki so še hujše od smrti in celo bolezni, recimo masakriranje, mučenje. So situacije, ko človek hrepeni po smrti, da bi ga odrešila trpljenja.
Pa verjamete v horoskope?
Jaz v horoskope in astrologijo verjamem približno toliko kot v evangelij, Koran, judovsko toro in pravljico o volku in sedmih kozličkih. Se pravi nič!
Po našem horoskopu ste trmasti kozorog, po kitajskem pa tiger, ki je tudi mačka, velika, ampak mačka …Vi pa imate radi mačke, ali ne?
V muce sem zaljubljena. Ni pa to v neposredni zvezi z mojim zavzemanjem za pravice živali, in sicer za pravice živali do varnosti pred ljudmi.
Vseh živali?
Tudi tistih živali, ki so mi antipatične ali ki me ne zanimajo, ki pa imajo iste pravice kot vsa živa bitja. Zato se v zadnjem času intenzivno zavzemam za to, da bi Slovenija dobila živalsko policijo, in upam, da se bo to zgodilo najmanj v enem letu.
Za to bo treba dobiti veliko ljudi. Od kod?
Zelo veliko prostovoljcev me kliče in se prijavlja za ekipo živalske policije, ki pa bo morala biti kombinirana z običajno policijo. Ker sami ne moramo doseči ničesar. Predvsem bomo proti masakriranju živali, proti namernemu masakriranju z zlobnim namenom, kajti mučenje živali ni navaden zločin, ampak je grozovit zločin.
Vrniva se k vašim ljubljenčkom, mačkam. Zakaj ta posebna ljubezen?
Ker sem tudi jaz mačka.
A tista pramačka iz Kiplingove zgodbe o tem, kako je pračlovek udomačeval živali.
Ja. Torej, tudi jaz sem mačka, ki vedno hodi svoja pota, in vsi kraji so zame enaki. To pomeni, da se mačke lahko udomačijo povsod, ampak ne za zmeraj. Pri tem je nekako podobna Ciganom, ki so doma povsod in nikjer.
Mački imajo menda tudi to lastnost, da se ne navežejo na človeka, ampak na hišo.
Kolikor poznam mačke, čeprav jih nihče zares ne poznam, imam vtis, da imajo neko posebno inteligenco, intuicijo. Ni pa res, da se maček ne naveže na osebo. Jaz sem se morala v življenju neštetokrat seliti in vedno so šle moje mačke z menoj. In nikdar se niso vrnile tja nazaj, kjer je bil prej moj dom. Res pa je, da sem z njimi vselej imela poseben stik.
Torej so tudi one vedele, da ste vi mačka?
Nisem vedela, da me imajo za mačko. Sicer pa sem se naučila tudi nekaj mačjega jezika, ne z vsemi, ampak tistimi, s katerimi sem navezala poseben odnos.
Pa mi lahko zaupate kakšno mačjo besedo?
Ja, potem bi morala mijavkati. To je posebna intonacija, poseben način mijavkanja, ki ga nekatere mačke razumejo in se z menoj tudi pogovarjajo. Za nekoga, ki me obišče, je to nenavaden prizor. Ampak recimo neki maček, ki mi hoče nekaj povedati, me gleda naravnost v oči in mi pripoveduje.
Kaj?
Jesti. Pustiti ven, noter. Pustiti pri miru. Božati. Pogovarjati se.
Ali poznate še koga, ki ima ta vaš posebni dar?
Ne vem za nikogar, kajti ljudje imajo mačke za svoje hišne ljubljenčke. Moji mački pa to niso, pač pa so moji sostanovalci, moja družba. Vem pa, da tudi psi govorijo.
VEČ V TISKANI IZDAJI
