bikoborbe Svet24.si

Biki v Kolumbiji si lahko oddahnejo, konec je ...

duši Svet24.si

Jasni znaki, da je nekdo iz vaše dušne skupnosti

823603_092-strancar Necenzurirano

Znani slovenski podjetnik na avstrijski zatožni ...

mitja kunstelj-pl Reporter.si

Tako je sodišče sesulo Mitjo Kunstlja, ki je ...

bauer Ekipa24.si

Kakšna svinjarija! Slovenski športni as žrtev ...

Skrito v raju Njena.si

Kako so Hrvati sprejeli serijo Skrito v raju?

doncic Ekipa24.si

Uf, kakšne brutalne besede Luke Dončića po ...

Slovenija

Intervju: Pedro Opeka

Deli na:

Za otroke, ki so pretrpeli toliko gorja in so prišli v kruto revščino, za žene, ki močno delajo, da preživijo, grem iskati pravičnost na konec sveta, je v pogovoru za STA dejal slovenski misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka. Finančna kriza v razvitih državah pa je bila po njegovem pričakovana. "Egoistična ekonomija je zadela v zid," meni Opeka.

Za otroke, ki so pretrpeli toliko gorja in so prišli v kruto revščino, za žene, ki močno delajo, da preživijo, grem iskati pravičnost na konec sveta, je v pogovoru za STA dejal slovenski misijonar na Madagaskarju Pedro Opeka. Finančna kriza v razvitih državah pa je bila po njegovem pričakovana. "Egoistična ekonomija je zadela v zid," meni Opeka.

Kako lahko opišete vaše poslanstvo in od kod vam moč za delo z najbolj revnimi?

Moje poslanstvo je služenje najbolj ubogim ljudem - v tem sem našel smisel življenja. Pomagali so mi, da sem postal, kar sem, da sem srečen in vesel. Moja moč za to delo prihaja iz evangelija, iz božje besede, ki jo berem vsak dan in jo skušam živeti po zgledu Jezusa, ki je bil že pred 2000 leti vzgled ljubezni do najbolj ubogih in izrinjenih iz družbe.

Ko vidite revščino na smetišču, tako krivico, se vprašate, zakaj bi otroci, ki so lepi kot rože, morali trpeti. Pravkar smo praznovali 60-letnico izjave človekovih pravic - kako je mogoča taka razlika med otroci na severni polobli in med otroci na južni polobli? Otroci naše zemlje so samo otroci in niso otroci severa ali juga, zato bi morali imeti vsi dostojno življenje. Za otroke, ki so pretrpeli toliko gorja in so prišli v kruto revščino, za žene, ki močno delajo, da preživijo, grem iskati pravičnost na konec sveta. Sam ne prosjačim, ampak zgolj pričujem o njihovem pogumu in delu - nujno je, da se jim pomaga.

Kako so vas zaznamovale različne kulture, v katerih ste živeli?

Vsaka kultura ima svojo znamenitost. Slovenska kultura, tisto, kar sem dobil od svojih staršev, so vera, poštenost in doslednost v delu. v Argentini sem spoznal, da smo vsi bratje med seboj, na Madagaskarju pa sem dobil veselje do življenja. Sicer se vse kulture v eni točki srečujejo. Vse narode na svetu si predstavljam kot božjo družino, ki mora poiskati, kje bi se lahko razumeli, spoštovali in skupaj živeli. Iskanje tega je naša dolžnost, ko pridemo v drug narod - da se jim lahko približamo in nas lahko sprejmejo kot svoje prijatelje.

Vaših maš na Madagaskarju se vsakič udeleži okoli 6000 vernikov, od tega do okoli 100 turistov. Kako to občutite?

Pri nas je edina cerkev, ki sprejema turiste. V Franciji turistične agencije delajo promocijo za moje maše ob obisku Madagaskarja. To bi morda koga motilo, mene pa ne. Ne predstavljamo si, da smo zanimivost, hočemo pa živeti resnično življenje. Turiste prevzame resnica, ki jo hočemo živeti, in povezanost, ki jo širimo. Če pridejo k maši - kljub temu, da pridejo včasih le opazovati, vem, da imajo srce in vem, da jih bo to, kar bodo pri maši doživeli, ganilo. Kar je dobro, resnično in lepo, ima prostor v srcu vsakega človeka iz kakršne koli kulture.

Kako so začele nastajati vasi, ki ste jih zgradili in koliko članov šteje vaše združenje?

Ko so ljudje revni in izgubijo vse, ko jih gospodar vrže na cesto in ko družina živi že v nečloveških pogojih, lahko pride k nam. Pove nam svoj položaj, in če vidimo, da govori resnico ter da res hoče iz revščine, družino takoj sprejmemo. Naše združenje sedaj šteje 17.000 članov, ki živijo z nami, skozi sprejemni center združenja pa je šlo že več kot 300.000 ljudi. V 20 letih smo zgradili že več kot 3000 hiš.

V združenje se sicer lahko vsak ključi pod tremi pogoji: morajo delati, obvezna je vzgoja in šolanje otrok, sprejeti pa morajo tudi našo disciplino.

Delate v eni najrevnejših držav na svetu, danes pa tudi razvite države zajema finančna kriza. Kakšno je ob tem vaše priporočilo Evropi in Sloveniji?

Kriza je bila pričakovana. Kdor je lahko daljnoročno gledal, je vedel, da gremo z egoistično ekonomijo v zid. Nismo znali deliti, v nenormalnem udobju smo živeli nadstandard. Izkoriščali smo zemljo, trošili in umetno živeli, vse smo jemali na posojila in živeli nerealno življenje. Ko se je to nekje ustavilo, se je vse podrlo, ker ekonomija mora biti zgrajena na delu, v resničnosti in poštenosti. Podlaga sedanje ekonomije je bila umetna, zato ni zdržala. V velikih podjetjih ne gre za ustvarjanje dela temveč za hiter zaslužek in bogatenje s čim manj napora. Bolj kot so bila podjetja bogata, bolj so delavce odpuščali, s tem pa se veča tudi revščina.

Če bi vsi živeli standard Amerike, bi bilo treba šest zemelj. In zakaj ne bi vsi živeli enakega standarda, zakaj bi Američani imeli boljšega kot mi in zakaj bi morale vse ekonomije služiti ameriški ekonomiji? Dokler bo pomanjkanje zaupanja v ekonomiji, zanjo ni bodočnosti.

Egoistična ekonomija je zadela v zid in danes bo treba poiskati nekaj novega. Nekaj bomo tudi našli. Rešitev iz krize je v vrednotah kot so solidarnost, enakopravnost in pravičnost, ljudem pa je treba dati delo. Taka ekonomija je mogoča. Zanimati se moramo za vsakega človeka in vsako državo.

Kakšno vlogo po vašem mnenju zavzema katoliška Cerkev v Evropi?

Cerkev je preroška in kristjani moramo probleme videti vnaprej. Zemeljskih dobrin se lahko poslužimo, ne smemo pa biti nanje navezani kot na idole. Denar je sredstvo, ne cilj življenja, dobrota pa je v vsakemu človeku. Cerkev mora to oznanjati in jasno povedati, kadar gremo v nasprotno smer, potegovati pa se mora za ljudi, ki so pozabljeni. V visoko tehnološko razviti družbi bo spet veliko ljudi ostalo ob robu družbe, saj ne bodo morali vsemu slediti. Kako vzpostaviti enakopravnost, da ne bi v napredku pozabili na milijone ljudi, je tako tudi naloga Cerkve, oblast pa mora poskrbeti za ljudi, ki so bili izločeni.

Cerkev pa bo vedno preživela vse režime. Noben režim, ki se ga voli za določen čas, ne more prezreti Cerkve, ki je v narodu zakoreninjena več kot tisoč let in je prestala toliko preizkušenj. Če ima oblast zdravo pamet, mora priznati vpliv in zakoreninjenost vere v slovenski kulturi in slovenskih srcih. Tega ni zmogel izkoreniniti noben režim, niti komunizem, kljub temu, da je podcenjeval Cerkev in kristjane.

Konflikt med vlado in Cerkvijo bo vedno obstajal, biti pa moramo toliko pametni in narodni patrioti, da gledamo za skupno dobro za Slovenijo. Vlada in Cerkev naj se med seboj spoštujejo, vsak pa naj naredi to, kar mora: Cerkev naj prenavlja vero, država pa efektivno pomaga vsaki slovenski družini dostojno živeti.

V Sloveniji poteka mnogo polemik glede gradnje džamije v Ljubljani. Kaj menite o tem in o širitvi islama v Evropi?

Islam moramo spoštovati - in mi ga, Islam pa mora spoštovati druge vere. Če je Slovenija pokazala strpnost, da je dovolila gradnjo džamije v Ljubljani, bi morali tudi muslimani dovoliti, da v njihovih državah lahko katoličani zgradijo cerkve. Spoštovanje mora iti v obe smeri.