Revija Reporter
Slovenija

Intervju: Orlando Figes

4. okt. 2009 17:01 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa, avtorja več izjemno uspešnih monografij o zgodovini Rusije, pri nas poznamo predvsem po veličastnem kulturnozgodovinskem delu Natašin ples, tokrat pa se je v Sloveniji mudil ob predstavitvi svoje zadnje knjige Šepetalci. Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. V njej razkriva zasebnost milijonov Rusov pod Stalinovo tiranijo, v družbi, v kateri so vsi šepetali – bodisi da so hoteli zaščititi svoje bližnje, bodisi da so ovajali sodržavljane. Delo se opira na obsežno raziskavo ustne zgodovine, ki je zajela stotine družin iz nekdanje Sovjetske zveze, ter na množico listin, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov. Vodi nas skozi moralni blodnjak, v katerem je človeka lahko pogubila ena sama neprevidna beseda, ko je režim postavil izven zakona celotne družbene sloje in narode, ko so ljudje plačevali strahotno ceno za gospodarsko in politično veličino Stalinovega imperija.

Britanskega zgodovinarja Orlanda Figesa, avtorja več izjemno uspešnih monografij o zgodovini Rusije, pri nas poznamo predvsem po veličastnem kulturnozgodovinskem delu Natašin ples, tokrat pa se je v Sloveniji mudil ob predstavitvi svoje zadnje knjige Šepetalci. Zasebno življenje v Stalinovi Rusiji. V njej razkriva zasebnost milijonov Rusov pod Stalinovo tiranijo, v družbi, v kateri so vsi šepetali – bodisi da so hoteli zaščititi svoje bližnje, bodisi da so ovajali sodržavljane. Delo se opira na obsežno raziskavo ustne zgodovine, ki je zajela stotine družin iz nekdanje Sovjetske zveze, ter na množico listin, fotografij in predmetov iz družinskih arhivov. Vodi nas skozi moralni blodnjak, v katerem je človeka lahko pogubila ena sama neprevidna beseda, ko je režim postavil izven zakona celotne družbene sloje in narode, ko so ljudje plačevali strahotno ceno za gospodarsko in politično veličino Stalinovega imperija.

V Sloveniji vas poznamo že po nekaj knjigah, in vse imajo veliko opraviti z Rusijo. Vem, da je to vaša profesija, pa vendar, zakaj ste kot zgodovinar za predmet raziskovanja izbrali prav Rusijo?

To se je zgodilo povsem naključno. Nisem izbral Rusije. Mogoče je ona izbrala mene. Me je pa v to smer izbire pred davnimi leti nekako potisnil moj profesor na univerzi v Cambridgeu. Sprva sem se zanimal predvsem za nemško židovsko intelektualno zgodovino, potem mi je ta profesor, ki je med drugim kar precej pil, dejal: »Oh, pa saj se vendar nočeš vsako jutro, ko se zbudiš z mačkom, pogovarjati s Heglom. Počni kaj pomembnejšega.« In predlagal mi je, da bi se lotil teme o ruskem podeželju, ruskih kmetih. Že kot najstnik sem oboževal rusko literaturo, tako da sem se kar hitro določil za to. Navsezadnje je bila Sovjetska zveza velikanska država, tema pa fascinantna in obetala je dovolj dela do konca življenja.

Znano je, da so v nekaterih komunističnih državah zgodovinske knjige pisali kot pravljice, da je bilo veliko zgodovinskih dejstev ponarejenih. Kakšna pa je bila percepcija komunističnih držav na zahodu oziroma ali se je tudi ta zaradi indoktrinacije, denimo v času hladne vojne, odmikala od resnice?

O ja, seveda. Rusija je bila recimo predstavljana kot velik zlobnež. In vsa ta rusofobija, ki izvira še iz 19. stoletja, je z leti postala del kulturne politike na zahodu. Pravzaprav ima vsaka država svoje zgodovinske zgodbe, ki so zelo odvisne od politike. Toda pomembno je, da je, ne glede na uradno zgodovino, kolektivni spomin prilagodljiv in odprt za spremembe in vedno omogočena svoboda izražanja. Zgodovinski miti bodo vedno obstajali, naloga zgodovinarjev pa je, da proučijo zgodovinska dejstva in jih ljudem predstavijo tako, da jih bodo lahko pravilno razumeli.

So zgodovinarji pomembni za posamezne države, ne le za Rusijo? So resnično tisti, ki bistveno krojijo ideologijo določenega naroda?

Mislim, da so zelo pomembni. Še posebno v državah, kot je Rusija oziroma Sovjetska zveza. Pomembni so za spomin ljudi. Vemo pa, da je spomin lahko podrejen številnim manipulacijam, tudi s politične strani. Naloga zgodovinarjev je, da se sprašujejo o določenih stvareh in pojavih, da raziskujejo. Za države, kot je Rusija, je pomembno, da sedanji zgodovinarji svoje delo opravljajo profesionalno in da imajo v njej zagotovljeno svobodo izražanja. Ne le da lahko pišejo o določenih stvareh, ampak da lahko o tem tudi učijo v šolah. Veliko je bilo različnih interpretacij zgodovine Sovjetske zveze. Zato je delo zgodovinarjev še toliko pomembnejše. Ne samo zato da bi ljudje razumeli, kaj vse so pretrpeli njihovi sorodniki, družine, ampak tudi zato, da se lahko pravilno spoprimejo z miti, ki jim jih servira vlada.

Vseeno se včasih dogaja, da zgodovinarji določene države neradi sodelujejo s tujimi zgodovinarji, ki raziskujejo zgodovino njihovega naroda, še posebeno če gre za občutljive teme. Ste tudi vi imeli kdaj podobne težave?

Takih težav v Rusiji nisem nikoli imel. Ruski zgodovinarji veliko sodelujejo s tujimi raziskovalci. Delajo pri  skupnih nalogah, skupaj objavljajo dokumente, pišejo uvodnike v knjigah in podobno. Proučevati rusko zgodovino skupaj z ruskimi zgodovinarji ni noben problem. Problem je bolj trenutna vlada Putin-Medvedjev, ki uvaja prirejeno uradno verzijo sovjetske zgodovine ter s pravnimi sredstvi grozi zgodovinarjem, ki so do tega kritični.

VEČ V TISKANI IZDAJI