Zavod 25. junij bo pozval k bojkotu vladnega posvetovalnega referenduma o arbitražnem sporazumu, ker naj bi bil zavajajoč, poleg tega pa volivcem argumenti za sporazum in proti njemu ne bodo predstavljeni enakopravno. Zato njegov direktor Marjan Podobnik dopušča možnost še naknadnega zakonodajnega referenduma, ki pa bo za državni zbor zavezujoč. Prav tako je verjeten še tretji referendum o vstopu Hrvaške v EU. Temu bi se izognili le pod pogojem, če bomo na referendumu glasovali tudi o dodatnem vprašanju: Ali naj Slovenija podpre vstop Hrvaške v EU pod pogojem, da se umakne z našega ozemlja in da Slovenija ohrani teritorialni stik z odprtim morjem.
Referendumsko vprašanje o arbitražnem sporazumu je za opozicijo zavajajoče, zato ni izključena možnost še enega referenduma o arbitražnem sporazumu. Zakaj vaš zavod poziva k bojkotu referenduma?Ker se strinjamo s stališčem dr. Franceta Bučarja, da gre za politično diverzijo, in s stališčem nekdanjega predsednika ustavnega sodnika dr. Janeza Čebulja, ki je prav tako opozoril na nesmiselnost takega posvetovalnega referenduma, če omenim le dva najuglednejša kritika. In ker gre za obliko manipulacije in prenašanje odgovornosti za že storjeno vladno napako na ljudi, pri legitimaciji tega vladnega namena Zavod 25. junij ne namerava sodelovati. Če bi vlada hotela dejansko slišati in upoštevati voljo ljudi, bi jih morala to vprašati že pred podpisom sporazuma v Stockholmu. Hkrati bi jih morala vprašati, ali naj Slovenija podpre vstop Hrvaške v EU pod pogojem, da se ta umakne s slovenskega ozemlja in z morja, ter z zahtevo, da Slovenija ohrani teritorialni stik z odprtim morjem. Vlada se bolestno boji slišati odgovor na to vprašanje, saj ve, ker opravlja interne javnomnenjske raziskave, da bi večina odgovorila pritrdilno. In ve, da nam tega arbitražni sporazum zaradi kapitulantske mentalitete ustvarjalcev in piscev izhodišč za arbitražo ne bo prinesel, čeprav javno govorijo drugače. Če iščejo zavezujoče stališče, kaj narediti z arbitražnim sporazumom, pa je prava rešitev naknadni zakonodajni referendum.
Posvetovalni referendum bi torej v Zavodu 25. junij podprli samo, če bi bilo vključeno tudi to dodatno vprašanje ter če bodo argumenti za in proti imeli popolnoma enako možnost predstavitve v javnosti. Tudi za ta referendum morajo veljati enaka pravila, kakršna veljajo za predstavitve strank v predvolilnih kampanjah. Dogaja pa se, da nekaj izpostavljenih strokovnjakov, kot sta dr. Bučar in dr. Pavliha, provladni komentatorji diskreditirajo; nekateri drugi so bili izločeni, da niso mogli niti predstaviti stališč, na drugi strani pa nekateri izpostavljeni pravni strokovnjaki, pogodbeni sodelavci zunanjega ministrstva, nastopajo kot cvet slovenske neodvisne stroke. V tem primeru pač ne potrebujemo zapravljanja denarja za posvetovalni referendum, da bi vlada slišala javno mnenje, ki zanjo ni zavezujoče, hkrati pa ga je sama ustvarila.
Če bo tako manipulativno vprašanje vendarle postavljeno v referendumu, čeprav se v vladni koaliciji že odmikajo od tega in iščejo možnost dogovora za korektno vprašanje, ali potem ne izključujete naknadnega referenduma, ki bi ga predlagala opozicija?
Naknadni zakonodajni referendum bo skoraj zanesljivo v vsakem primeru, ne glede na to, ali ga bodo podprli vsi opozicijski poslanci. Nekateri zelo nihajo, očitno gre tudi za dogovore predsednikov dveh največjih slovenskih strank. Toda v tem primeru bomo zbrali 40 tisoč podpisov občanov za referendum.
Precej časa je trajalo zbiranje in deponiranje poslanskih podpisov v SLS in SDS. Je opozicija preveč zavlačevala in jo je koalicija prehitela? Je bila morda SLS premalo diskretna oziroma ali je SDS taktizirala?
Mislim, da nič od tega. Gre za različne stvari. Predhodni posvetovalni referendum lahko skliče samo tisti, ki ima večino v državnem zboru, naknadnega pa lahko zahteva 30 poslancev, državni svet in 40.000 volivcev. Opozicijske stranke so se korektno dogovorile in deponirale podpise, ki čakajo, da bodo po ratifikaciji sporazuma, če ta bo, zahtevale naknadni zakonodajni referendum. Predhodni posvetovalni referendum, ne da bi ljudi vprašali o temeljnih vsebinskih vprašanjih, ni smiseln; je nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja in odkrita manipulacija, zato je v interesu vseh, ki nas skrbi ta sporazum, da posvetovalni referendum bojkotiramo in se pripravimo na zakonodajnega. Naj si sami »posvetovalno« izglasujejo 95-odstotno podporo arbitražnemu sporazumu in si rezultat pripišejo, kamor želijo.
Če sem vas prav razumel, bi lahko naknadnemu zakonodajnemu referendumu o arbitraži sledil še referendum o pridružitvi Hrvaške EU, kar bo že tretji referendum.
Lahko. Morda pa ne bo potreben noben referendum, če bomo prišli do pravične rešitve brez tega. Tudi to je vsaj teoretično mogoče. Žal je v tem trenutku arbitražni sporazum tako »servisiran« s slovenske strani, da očitno tudi pozitivnih strani in možnosti, ki jih daje, Slovenija ne bo izkoristila. Naj omenim samo dve zelo sporni točki, ki bi ju z več državniške modrosti in poguma Slovenija lahko izkoristila v svoj prid. Samo na videz kaže, da je nemogoče, da bi bila arbitraža končana pred vstopom Hrvaške v EU. Dejansko se bo po določilih sporazuma arbitraža začela po hrvaškem podpisu pridružitvenega sporazuma, med podpisom takega sporazuma in ratifikacijo v vseh državah članicah pa je doslej povprečno minilo več kot leto dni. Slovenija ima povsem legitimno možnost, da sprejme stališče, da bo ratificirala hrvaški vstop EU šele po koncu arbitraže. Če bi tako stališče sprejel državni zbor z dvotretjinsko večino in če bi Slovenija v memorandumu zapisala prava stališča, vezana na mednarodno pravo, potem morda tudi naknadni referendum ne bi bil potreben.
VEČ V TISKANI IZDAJI