V povojnih kazenskih procesih proti slovenskim duhovnikom je bila kar devetkrat izrečena smrtna kazen. V štirih primerih je bila tudi izvršena. Edini še živeči na smrt obsojeni duhovnik, ki mu je bila kazen kasneje spremenjena na dvajset in še kasneje na petnajst let zapora, odsedel pa je sedem let in pol, je danes 91-letni primorski duhovnik Jožko Kragelj; ki priklenjen na invalidski voziček preživlja svoje, kot sam pravi, vse preveč samotne dneve v domu za ostarele duhovnike v Gorici.
Gospod Kragelj, ste med tistimi slovenskimi duhovniki, ki so poleg duhovniške službe spretno vrteli tudi pero. Svoje preizkušenj polno življenje ste popisali v knjigah Leta dozorevanja, Moje celice in Od postaje do postaje, izdali ste knjigo črtic Moja Tolminska, uredili spise župnika Abrama pod naslovom Moja Trenta, napisali monografije o Vinku Vodopivcu, Simonu Rutarju, Ivanu Trinku … in še veliko tega bi se našlo. Pa tako rekoč niste nikoli hodili v slovenske šole.Res je. V prvem razredu sem imel še slovensko učiteljico, Marijo Uršič. Ko smo prišli v drugi razred, pa so nas tam pričakali tuji obrazi, mlade italijanske učiteljice, prepričane, da so prišle v italijanske kraje, ki so jih Italijani osvobodili, srečale pa so se z otroki, ki nismo znali niti besede italijansko. Zanje, pa tudi za nas je bilo to veliko razočaranje. Nič več nismo radi hodili v šolo. Veseli smo bili edino, ko je tu in tam prišla v razred prejšnja učiteljica in novi pomagala razvozlati to ali ono zadrego. Italijanska učiteljica je čutila in razumela, koga imamo radi. Ni bila njena krivda, da so jo iz srednje Italije poslali v naše kraje, med otroke, ki smo bili ob njenem prihodu žalostni in razočarani. Kdo ve, ali ne bi pozabili, kako se pišejo slovenske črke č, š, ž in tudi k, če ne bi bilo verouka, kjer sta nas trentarski župnik Jože Abram, ki mu je pomagala učiteljica Anka Gerželj, poučevala v slovenskem jeziku. Skoraj kot anekdota je slišati, da smo po koncu večernic imeli spraševanje in smo na ves glas ponavljali: Zadnjič sem bil pri spovedi pred enim tednom, pred dvema tednoma, pred tremi tedni … Takrat še nismo vedeli, da nas je tako učil sklanjati. Kasneje, ko sem obiskoval škofijsko gimnazijo v Gorici, ki je bila zasebna šola, pa smo se učili slovenščino tri ure na teden kot tujega jezika. Ker so v škofiji večinoma živeli Slovenci, je nadškof Sedej zahteval od Vatikana, da se dijaki naučijo tudi slovensko.
Zasluge za to, da ste šli v semenišče, ima prav župnik Jože Abram.
Pa ne le zame. Abram je odbral štiri fante iz četrtega razreda; poleg mene še Lucijana Krajnika, Bogomila Skrta in Ludvika Slugo, da smo odšli v Gorico v alojzijevišče, to je bila slovenska pripravnica na gimnazijo, kjer je bil tedaj za ravnatelja Jožko Bratuž. Po letu dni priprav smo potem vstopili v malo semenišče.
Prvo leto vašega študija je goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej skrbel za to, da so duhovniki v njegovi škofiji otroke učili slovenščino, čeprav je fašistična uprava to prepovedovala.
Prav zato in še zaradi česa je bil nadškof Sedej italijanskim fašističnim oblastem trn v peti, pritiskali so nanj, in oktobra 1931 se je po 25 letih škofovanja umaknil, dober mesec kasneje pa je umrl. Po njegovi smrti je prišel v Gorico za administratorja Giovanni Sirotti, ki je bil ubogljiv hlapec fašizma. Septembra 1934 je bil za goriškega nadškofa imenovan Karel Margotti, ki je bil poprej vatikanski odposlanec v Turčiji. Mnogi so pričakovali, da bo znal razumeti razmere na Goriškem. Toda odločil se je urediti semenišče po vzoru italijanskih semenišč, kjer so morali semeniščniki obvezno nositi talarje. S tem Slovenci nismo bili preveč zadovoljni. Še zlasti nemogoče se nam je zdelo, da bi med počitnicami prišli tako oblečeni v domači kraj. In mi štirje od Svete Lucije (danes Most na Soči) smo se odločili, da izstopimo z vlaka postajo prej, se preoblečemo in potem peš nadaljujemo pot domov. Čeprav je lilo kot iz škafa, smo res storili tako. Tudi kasneje smo na počitniških potepanjih še kdaj ravnali po svoje. Tudi zadnje poletje pred vstopom v bogoslovje. Ko pa smo jeseni prišli v Gorico, smo izvedeli, da smo vsi Slovenci iz prvega letnika izključeni. No, kasneje se je nadškof omehčal in z enomesečno zamudo smo se vrnili v lemenat.
VEČ V TISKANI IZDAJI
