Nekdanji voditelj na Radiu Študent, kasneje inštruktor »pecanja« na TV Slovenija, je danes eden najbolj zdržljivih medijskih zvezdnikov pri nas. Z vodenjem kviza Lepo je biti milijonar je v začetku desetletja prišel še v zadnje slovenske domove s televizijo. Vsakih nekaj let ponikne v ilegalo in se nato vrne v ospredje. Nedavno je sodeloval pri prvi slovenski telenoveli Strasti, katere prezgodnjega konca še ni pozabil, in krivcem tudi ni odpustil, da so jo prehitro pokopali. Zadnji dve leti je kreativni direktor in obraz spletne portala Vest.si, v prihodnosti pa bo vodil kviz Trenutek resnice na TV3.
Je vaša palica za biljard res iz smreke, zrasle na domobranskih grobovih?Res. Absolutno res.To je resnica, večja od resnice same.
In kje je ta grob?
Tega pa ne vem, ob palici sem dobil samo potrdilo o avtentičnosti lesa. Mislim, da je to potrjeno tudi na ministrstvu za kulturo s takim lepim žigom. Natančno pa ne vem. Morda bi bilo prav, da se pozanimam.
Kdo je izdelal palico?
V Ameriki jo je izdelal neki mojster po načrtu Kostje Gatnika. Ampak to je pa res res.
Na svoji spletni strani ste se opisali kot komedijant, tv voditelj in ljubitelj digitalne tehnologije. Kot igralec se niste opisali?
Nič več. Nimam veliko materiala kot igralec, na katerega bi lahko bil ponosen. Prej sem koga spravil v smeh, kot pa sem odigral res dobro vlogo. Mislim, da nisem ... Ne bi rad sam sebi v usta sral, ampak ... igralski poklic me je že zelo zgodaj razočaral, to ni bilo tisto, kar sem si predstavljal, ko sem se podajal v ta svet. Kot mlad mulc sem si predstavljal avtograme, rože, pozornosti, ki je je igralec v slovenskem gledališču težko deležen. Zmanjkalo mi je veselja do igre, in to sem malo opustil. Zato nimam prave prakse in ne morem se pohvaliti z dejstvom, da sem dober igralec. Sem bolj faca, zanimiv obraz, ki lahko v kakšnem filmu manjšo vlogo zelo dobro naredi, a da bi kak režiser stopil do mene in rekel Poskusi to, spremeni se, pri tem, priznam, nisem prav spreten. Ne več.
Ste pa bili?
Domišljal sem si včasih, da sem bil.
Ne igrate običajnih ljudi – v Vampirju z Gorjancev, Strasteh, pred leti Varuhu meje ste vselej ali negativec ali v najboljšem primeru malce čudaški.
Mislim, da so bile to dobre odločitve režiserjev. Najbrž so bili dovolj lucidni in pametni, da so čutili, za kakšne vloge sem dober.
Bi se upali lotiti vloge junaka ali vsaj slehernika?
Zelo bi me prestrašilo. Če bi dobil tako ponudbo, bi se ji verjetno odpovedal. Mislim, da je pri nas veliko boljših igralcev od mene. Ne pa tudi zanimivejših, hehe.
Če bi vztrajali v igralstvu, se zaposlili v gledališču, kakšne vloge bi vam režiserji zaupali?
Najbrž stranske, saj zato sem ušel. Veliko gneče je v gledališču. Hamlet je eden, ob njem pa je še štirideset ljudi, ki mečejo replike. Življenje v gledališču je za igralce, razen za najuspešnejše, bolj breme, bolj pekel kot pa ne.
Bolj kot gledališče vas danes privlači film. V gledališču, kot pravite, pogrešate avtoriteto. Jo slovenski režiserji imajo?
Premalo sem z njimi delal. Naredil sem peščico filmov, po njih bi jih težko ocenjeval, a rekel bi, da so približno na istem kot gledališki režiserji. Slovenski film je že dolgo ubog in najbrž je tudi to razlog.
Se bo z menjavami pri Filmskem skladu RS kaj spremenilo?
Mislim, da to nima zveze s skladom, s politiko in vodilnimi ljudmi. Odvisno je od ustvarjalcev, ali jih imamo ali ne. Imamo pametne, ustvarjalne filmarje, a jih imamo premalo. Kakršnokoli avtoriteto težko sprejmem, naj gre za režiserja ali mamo. Če me že vprašaš, ali so filmski režiserji avtoriteta, zame niso.
Kdo med njimi pa bi lahko bil?
Kaj pa vem. Med mlajšimi Matevž Luzar, Marko Naberšnik ... Nerad se postavljam v položaj, da moram naštevati imena.
Kao bi ocenili projekt Strasti sedaj, ko je končan?
Pogumen korak v nekaj novega, velik produkcijski zalogaj. Temu projektu je treba priznati korak naprej in ambicijo, ki smo jo doslej na televiziji pogrešali. Všeč mi je, da smo se tega lotili, je pa kot prvi tovrstni projekt imel zelo hude otroške bolezni. Recimo okorna igra, premalo ostri dialogi, premalo poguma dotakniti se pravih tem, ki nas zanimajo. Kot da smo se v Strasteh držali varnega površja, namesto da bi se upali zakopati malo bolj globoko, tudi v humor in družbeno kritiko.
VEČ V TISKANI IZDAJI