INTERVJU Gregor Pivec: Zdravnik, ki ne dela za svoje ljudi, ni vreden veliko

Kolikor sem lahko razbral iz javno dostopnih informacij, ste direktor z najdaljšim stažem v slovenskih zdravstvenih javnih zavodih?

Ne vem, ali je to res, kolikor vem, sta dr. Arko, direktor ptujske bolnišnice, in dr. Plešivčnik, dolgoletni direktor slovenjgraške bolnišnice, dlje direktorovala.

Zakaj nekdo, ki se je kot zdravnik specializiral za abdominalnega kirurga, sleče zdravniško haljo in se poda v menedžerske vode?

Ta odločitev, vsaj pri meni, ni bila hipna oziroma takojšnja. V prvem mandatu sem še vedno razmišljal, da se bom vrnil med kirurge. Okoliščine, projekti in razvoj bolnišnice Maribor, ki se je v tem času pospešil v smeri medicinske fakultete in kliničnega centra, človeka posrkajo. Odločitev je bila lažja, ker sem imel nekaj kvalitetnih sodelavcev. Kirurške prakse v operacijski dvorani ne opravljam več. Zdaj je že pet ali šest let, odkar sem bil nazadnje tam. Tudi zdravstveno stanje in leta prinesejo svoje, šestdeseta so drugačna ...

Saj res, dan po izidu Reporterja boste praznovali rojstni dan. Čestitke že vnaprej.

Hvala, res bo že enainšestdeset, tako da …

Prav gotovo je to tudi primeren trenutek, da se ozrete nazaj. Ko ste pred 21 leti prevzeli vodenje Splošne bolnišnice Maribor – v evropskih razsežnostih bi jo umestil med podeželske bolnišnice –, ste imeli vizijo, kaj boste storili iz nje? Danes je to univerzitetni klinični center, v neposredni soseščini medicinska fakulteta …

Pravzaprav sem imel ves čas v mislih prav te cilje. Takrat je bila mariborska bolnišnica kvalitetna zdravstvena ustanova, ki se po svojem programu in obsegu dela ni bistveno razlikovala od celjske, soboške ali drugih sosednjih bolnišnic. Morda le po velikosti, obseg strokovnega dela in kvaliteta dela z bolniki pa nista odstopala.

Jedro teh prizadevanj je bilo iz sicer kvalitetne splošne bolnišnice postati klinični center. Pri tem je moralo kvalitetno strokovno delo stopiti z roko v roki z raziskovalno in pedagoško dejavnostjo. Ustvarjanje medicinske fakultete, ki se je dogajalo kot vzporeden proces, v katerega je bila poleg naše bolnišnice vpeta tudi Univerza v Mariboru, je bilo le del tega razvojnega načrta. Razvoj bolnišnice v UKC je temeljil na strokovnorazvojnih kondenzacijskih jedrih. Prvi razvojni projekt je bila kardiokirurgija. Gre za zelo zahtevno dejavnost, ki potrebuje sočasen razvoj vseh drugih medicinskih strok – celotne kirurgije, intenzivne terapije, invazivne in interventne kardiologije, invazivne in interventne radiologije in drugih internističnih strok. Tako se je začel strokovni razvoj tudi drugih oddelkov bolnišnice. H kvalitetnemu kliničnemu delu je lahko pristopila tudi univerza, ki je prispevala predklinični del pouka medicine. Klinični del pouka smo začeli izvajati znotraj bolnišnice leta 2004/2005. Takrat je bila ustanovljena medicinska fakulteta. Tri leta pozneje je tudi naša bolnišnica dobila naziv univerzitetni klinični center, s čimer je bil po formalni plati ta proces zaključen.

Razvoj bolnišnice pa je nikoli končana zgodba. Potrebe bolnikov in z njimi medicina gredo svojo strokovno pot, zato je po tem uspehu zaživelo kar nekaj novih projektov; onkološki oddelek, forenzična psihiatrija, urgentni center, vrsta novitet na področju otorinolaringologije in okulistike in tudi znotraj same kirurgije in internističnih strok. Invazivna in interventna kardiologija je ena od zelo pomembnih in tudi kvalitetnih dejavnosti, dodati bo treba tudi akutno oskrbo možganske kapi. V prihodnje se bomo še bolj posvetili vsem internističnim strokam, predvsem zaradi starajočega se prebivalstva. Razviti bo treba gerontološki oddelek s poudarkom na kvalitetnem zdravljenju v intenzivnih terapijah. V mislih imam bolezni, povezane s staranjem.

Je bila ob razvojnih snovanjih pred dvema desetletjema prisotna tudi štajerska trma? Ljubljana je imela monopol nad vsem, tudi nad kadri, zato je tudi z vsemi sredstvi zavirala ustanovitev medicinske fakultete v Mariboru, čeprav smo se že takrat soočali s problemom pomanjkanja zdravnikov specialistov.

Bilo je tudi nekaj trme, kar pa ni dovolj. Verjel sem v načrt. Ključni pri tem so bili tudi nekateri sodelavci, ki so prav tako verjeli v te načrte, vstopili vanje z vsem srcem in vložili vso energijo. Z njimi je bilo lažje podirati ovire. Res je, bile so v Ljubljani, hkrati pa mi Štajerci pozabimo, da je marsikatera ovira pri nas v naših glavah, ko enostavno ne upamo jasno in glasno povedati svojih želja in načrtov. Včasih je to dejstvo še večja ovira od tistih, ki so postavljene od zunaj. Kakor da se držimo neke sublimacije, češ saj je »staro« tudi dobro ali kaj se bom trudil, če je vendar toliko ovir. Ko se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem imel kar srečo.

V pripravi na najin pogovor sem opazil, da so se vselej, ko ste javno napovedali vnovično kandidaturo za direktorja UKC, v javnosti pojavile anonimke na vaš račun, tudi v medijih se o vas ni nič kaj lepega govorilo?

Res je bilo velikokrat tako. Te anonimke so po mojih informacijah večinoma prihajale iz domačega okolja. Nasploh velja, da so naglavni grehi, kot npr. nevoščljivost in privoščljivost, požrešnost, včasih tudi napuh, vrojeni v slovensko družbo. V njihovo odpravo bomo morali vložiti ogromno naporov. Drži pa tudi, da nobeden ni prerok v svoji domovini.

Sami ste dejali, da je tudi zaradi prispevka nekaterih izjemnih posameznikov v vašem okolju zgodba, ki se ji pravi oblikovanje kliničnega centra, meso postala. Kako bi sebe ocenili, ste v vodenju demokrat, avtokrat?

(Smeh) Nekateri moji sodelavci, predvsem tisti, ki pišejo anonimna pisma, velikokrat namigujejo na moje avtokratično odločanje. Menim, da sem vedno pripravljen poslušati dober nasvet ali drugo mnenje in iskati skupne rešitve. Zdi se mi tudi, da velikokrat podstavim svoj direktorski hrbet za napake svojih sodelavcev. Tisti, ki so to že doživeli, večinoma v osebnem pogovoru to tudi priznajo, tistim pa, ki tega ne morejo dojeti, ne znam pomagati, verjetno tudi ljubi Bog ne. Obsojeni bodo na pisanje anonimk tudi v bodoče.

Ko se pojavijo te anonimke oziroma pisma vaših nezadovoljnih sodelavcev v medijih, se v Ljubljani na ministrstvu za zdravje ali v zdravniški zbornici sproži neki mehanizem, in v Maribor pridejo revizorji?

To je razumljivo. Če se pojavijo govorice, jih je pač treba preveriti. Tudi sedaj smo v podobnem postopku. Gre za težave, ki jih imamo z anestezijo. Večkrat sem že omenil, da je problem strokovne narave. Na žalost ga sedaj rešujemo z menedžerskimi prijemi.

Že dlje časa smo opozarjali, da potrebujemo večje število anesteziologov. Njihovo izobraževanje ni potekalo povsem v skladu z našimi željami. Ob tem pa ni zanemarljivo, da se ob relativno nizkem številu specialistov anesteziologov, v hiši jih je ta trenutek devetnajst, in ob sedaj zadovoljivem številu na novo imenovanih specializantov pojavlja vprašanje izobraževanja in nadzora njihovega dela. Gre za strokovno vprašanje, ki smo ga v Sloveniji krepko zapletli. Uradno priznanih standardov na tem področju ni nikjer v Evropi, slovenska anesteziološka stroka pa jih postavlja zelo visoko in trmasto udejanja. Zaradi tega prihaja v UKC Maribor do velikih motenj v organizaciji dela in odpadanja programiranih operacij. Kakor da nam je vseeno, kaj se dogaja z bolniki.

Specialisti z Reke, ki so prišli na pomoč v Maribor, po mnenju pooblaščenih ne smejo nadzirati naših specializantov, kar so dodatne ovire pri organizaciji dela. Sicer specialisti iz Hrvaške v svojih bolnišnicah nadzorujejo delo dveh specializantov. To so pripravljeni početi tudi pri nas in je to tudi njihova pogodbena obveza. Upam, da bomo v dogovoru z zdravniško zbornico to uspešno rešili. Reški anesteziologi so le prva, najbolj nujna faza reševanja problemov. Sledi naslednja faza z zaposlovanjem anesteziologov iz držav EU. Na naš razpis se je prijavilo šest anesteziologov, pri čemer bosta dva vsak čas začela delati. Razpisali smo potrebe po dodatnem številu specialistov, tudi v državah, ki niso članice EU. Izbranih jih je bilo deset in te dni že prihajajo na razgovore.

V razpravah ima javnost veliko povedati o jezikovnih ovirah, v medijih pa so se pojavili očitki, da delo domačih in hrvaških anesteziologov merite z različnimi vatli?

To enostavno ni res! Vatel je tak, kot ga dopušča zakonodaja. Vsi naši domači anesteziologi specialisti imajo zaradi deficitarnosti 20 oziroma 25 odstotkov dodatka pri osnovni plači.

Pravilnik, ki ga je ministrstvo za zdravje sprejelo že leta 2012 za dodatno delo naših specialistov, je omejujoč in ne dopušča plačila, kot so si ga nekateri od njih želeli ali predstavljali. Naj še dodam, da so pogodbe z reškimi anesteziologi zakonite, torej v skladu z zakonom o javnem naročanju. Pogodbe so bile odprte, projektu bi se lahko pridružili tudi slovenski anesteziologi. Vseeno nam je bilo, kdo bo sodeloval.

Glede jezika oziroma sporazumevanja pa delo poteka v skladu s pravilnikom, ki velja v UKC Maribor, in pozitivno zakonodajo o rabi slovenskega jezika. Res pa je, da posamezniki skušajo problematizirati znanje jezika zaradi osebnih interesov po čim večjem zaslužku na račun stiske bolnikov. Večkrat sem že svoje sodelavce spomnil, da jim poleti, ko odhajajo na dopust na otok Krk, Pag, Hvar, Brač ali pa še nekam južneje, hrvaščina kar sama teče z jezika in v sporazumevanju z domačini ni nobenih jezikovnih ovir. Prepričan sem, da bo delo anestezije v zelo kratkem času normalno potekalo.

Travmatologi so bili lani tisti, ki so zagnali vik in krik, češ da zaradi pomanjkanja anesteziologov odpadajo načrtovani operacijski posegi?

Res je, da so zaradi teh dogodkov novembra 2015 na nekaterih oddelkih, npr. na travmatološkem, abdominalni kirurgiji, ortopediji in še drugih, programske operacije skoraj povsem zastale. Mislim, da je prava beseda za takratno stanje »bela stavka anesteziologov«, pri čemer se na koristi bolnikov ni oziral nihče. Če ne bi ukrepali, bi se število programskih operacij prepolovilo.

Treba je razumeti frustracije kirurgov, ki delajo v ambulantah, pa svojega dela ne morejo opraviti, po drugi strani pa gre še za večji problem pri bolnikih, ki se jim dogovorjeni termini operacij le podaljšujejo. Ocena je bila, da na letni ravni pet do šest tisoč bolnikov ne bi bilo operiranih, iskali bi pomoč v drugih bolnišnicah, ki se prav tako soočajo s kadrovskimi težavami. Sedaj napetost z zaposlovanjem novih anesteziologov iz tujine, torej z drugo fazo reševanja problema, počasi popušča. Tretja faza je dolgoročna. Pomeni dodatno zaposlovanje doma izšolanega kadra.

V tej anesteziološki zgodbi je bilo kar nekaj »igralcev«, ki so ribarili v kalnem, od zdravniške zbornice, zdravstvene zavarovalnice do ministrstva za zdravje?

Vsak ima pri tem svoja javna pooblastila. Zbornica je odgovorna za izobraževanje in spremljanje napredka specializacije pri posameznih specializantih. Glavo je dvignila tudi zavarovalnica. Število obravnavanih bolnikov bi bilo manjše in temu primerno nižji bi bil tudi znesek financiranja UKC Maribor. Naj spomnim, da je v pogodbi določilo, po katerem nam pripada 100-odstotno plačilo za 100 ali več odstotkov izpolnjenega programa. Če programa ne bi realizirali, bi nam zavarovalnica odrekla temu primeren znesek, kar bi nas pahnilo v resne težave, ki bi jih na koncu občutili prav bolniki. Podaljšale bi se čakalne dobe, s čimer bi se ukvarjalo tudi ministrstvo za zdravje. Bolnike bi morali po mojem mnenju imeti pred očmi mi vsi (ministrstvo, zdravniške organizacije, ZZZS in izvajalci zdravstvenih storitev), da bi čim prej razrešili problem. Tukaj ni prostora za amaterizem.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je ob svojem nastopu napovedala korenito zdravstveno reformo. Od nje je ostala le napoved in nekaj majhnih kozmetičnih popravkov. Kaj to pomeni za UKC Maribor?

Za nas je ključno, da začnemo normalno delati. Še tako korenita zdravstvena reforma nam ne bo prinesla niti enega evra, dokler ne rešimo svojega problema. Ni samo naš, je problem celotnega zdravstva, javnih pooblastil in še česa drugega. Nisem pristaš reform, po katerih bi najprej vse podrli in šele nato začeli razmišljati, kaj bo iz tega nastalo. To ni reforma, to je nespamet, podobna butalskemu kovaču. Treba je preprosto ločiti seme od plev. Temeljno vprašanje je, koliko je zdravstveni sistem sposoben absorbirati vse zahteve zavarovancev in stroke, kar pomeni, da bo treba prevetriti demografske in zdravstvene potrebe prebivalstva, določiti obseg zdravstvenih storitev, opredeliti finančne zmožnosti, določiti delitev dela v javnem sistemu, vključno z opredelitvijo ravni zdravstvene oskrbe pri posameznih izvajalcih, mejo zasebništva v javnem sistemu, opredeliti razdelitev javnih pooblastil itd. Reformo namreč razumem kot večplastni proces, iz katerega nas, ki o zdravstvu nekaj vemo, pripravljavci ne bi smeli izključiti. Lahko namreč pride do hudih pretresov v sistemu, kratko pa bo potegnil bolnik. Vse bližnjice, ki se v javnosti predstavljajo kot univerzalna rešitev (npr. modra knjižica) so zgolj katekizem, v katerem so očenaš, zdrava Marija in 10 božjih zapovedi. Za izvedbo reforme pa je treba poznati celotno Sveto pismo.

Triletno vedejevstvo v vodenju zdravstvene zavarovalnice ni dovolj tehten indic, da v sistemu nekaj hudo škripa? Tudi zadnji poskus dr. Fakina se bo verjetno končal z vedejevstvom?

To ni dobro niti z vidika državne in zdravstvene politike, nas izvajalcev, niti z vidika uporabnikov. Naš sogovornik, ki nam reže denarno pogačo, ni pravi sogovornik, ker v politiki nima podpore. Zdravstvena zavarovalnica je bila stabilen poslovni subjekt, izvajalci smo se lahko na dogovorjeno vedno zanesli. Poslovanje izvajalcev zdravstvenih storitev je bilo lahko stabilno, če so vodstva posameznih zdravstvenih ustanov obvladovala situacijo. Tako so tudi bolniki vedeli, pri čem so. Ne želim si amaterizma z zdravstvenim sistemom.

Ste kot dolgoletni član Slovenske demokratske stranke morda doživeli kakšne neprijetnosti, ko ste se potegovali za mesto direktorja UKC? Je članska izkaznica vplivala na vaše odločanje?

Zelo odkrito, članska izkaznica SDS ni nikoli vplivala na moje odločitve kot direktorja UKC Maribor. Ne kadrovske, ne finančne in ne kakršnekoli druge poslovne odločitve. Pri mojem delu je ključna skrb za bolnike. Dvomim, da bi mi lahko kdo očital, da sem zaradi političnega prepričanja kogarkoli v kliničnem centru odrival pri strokovnem razvoju oziroma vplival na njegovo delo. Nekateri ljudje s političnega polja so do mene pristopali z rahlo zategnjeno zavoro ali predsodkom, kar je bilo, iskreno priznam, precej moteče. Ob takšnih aferah, kot je sedaj ta z anesteziologijo, se pojavijo tudi negativne misli, ko sem si rekel, da se mi to dogaja le zato, ker sem član napačne stranke.

Če pa pogledam na rezultate dela, si moram priznati, da smo skupaj s sodelavci dosegli kvaliteten razvoj, kar me navdaja z zadovoljstvom, ponosom in notranjo trdnostjo.

Vseeno pa ste aktivni tudi v politiki; leta 2006 ste kot kandidat SDS kandidirali za župana Mestne občine Maribor, lahko bi zasedli klop v državnem zboru (DZ), pa ste se temu odrekli, ponujeno pa vam je bilo tudi vodenje ministrstva za zdravje. Je ta pripadnost UKC tako močna, da ste raje ostali direktor?

Rahel popravek, zmanjkalo je le nekaj glasov, da nisem bil izvoljen v DZ. Če bi se to zgodilo, bi se moral posloviti od UKC. Zaradi tega nisem bil preveč nesrečen, kajti iskreno rečeno je moje temeljno delovišče, čemur sem zavezan kot zdravnik, Klinični center Maribor, v katerem se je praktično začela moja kariera. Razen prvega obdobja v ZD Maribor, kjer sem delal kot splošni zdravnik, sem v njem preživel vse uspehe in slabe strani kirurgije, vse plati vodenja in razvoja ustanove, tako da z dušo in srcem pripadam tej inštituciji. V njej bi rad čez nekaj let dočakal tudi upokojitev.

Ste tudi zaradi tega prijazno odklonili povabilo Janeza Janše, da prevzamete zdravstveni resor v njegovi vladi?

Ta informacija ni povsem točna. Res je, da je takratni predsednik Janez Janša želel moje sodelovanje pri obvladovanju nekaterih problemov v zdravstvu, kar sem z veseljem obljubil. Prav v tem času so nastali vsi ti projekti, zapisani v programskem dokumentu razvoja Republike Slovenije do leta 2023. Med njimi so bili medicinska fakulteta v Mariboru, urgentni center, onkološki oddelek. Projekti so uresničeni, deloma z evropskimi sredstvi, deloma s pomočjo sredstev švicarskega mehanizma, deloma pa tudi iz državnega proračuna in z lastnimi sredstvi UKC Maribor.

Kot mestni svetnik pa ste aktivni?

Popolnoma razumljivo, organsko sem povezan z okoljem, v katerem bivam. Znotraj mestnega sveta skušam delovati pozitivno. Tudi tukaj želim biti kar se da konstruktiven in razvojno naravnan. To pričakujem tudi od vodstva mestne občine. Na žalost sem velikokrat nezadovoljen, ko opazujem, kako nerealni so v načrtovanju, kako malo energije vlagajo in kako nam dobri projekti polzijo med prsti.

Ko boste na koncu šestega mandata odšli v pokoj, kaj bo ostalo za vami?

Upam, da bo klinični center, ki smo ga zgradili, dobro deloval, da bodo bolniki zadovoljni z našimi zdravstvenimi storitvami, da bodo sodelavci dobro opravili svoje delo in bodo zadovoljni z rezultati, da jih ne bo zamikal odhod v tujino, da bo pouk mladih zdravnikov in medicinskih sester tekel v pravo smer, brez napuha, ki vodi v požrešnost in vzvišenost. Zdravnik, ki ne dela za svoje ljudi (narod), ni vreden veliko.

 

Biografija

Primarij dr. Gregor Pivec se je rodil 19. 4. 1955 v Mariboru. Po končani II. mariborski gimnaziji je nadaljeval študij na Medicinski fakulteti v Ljubljani, na kateri je diplomiral 1980. leta. Devet let pozneje je opravil specializacijo na področju abdominalne kirurgije, dodatna znanja pa si je pridobil v medicinskih centrih v Clevelandu, Hannovru, na Dunaju, v Gradcu. Leta 1995 je postal direktor Splošne bolnišnice Maribor in to delo opravlja še danes. Leta 2011 je pridobil naziv doktorja medicinskih znanosti. Je docent na Medicinski fakulteti v Mariboru, član zdravniških društev Maribora in Slovenije, Zdravstvene zbornice Slovenije in vrste mednarodnih strokovnih združenj. Je član mestnega sveta Maribor, pred desetimi leti je na lokalnih volitvah na listi SDS kandidiral za župana Maribora, je velik ljubitelj in podpornik športa in predsednik Rotary kluba Maribor.