Finski novinar Magnus Berglund ga je glede posla z oklepniki Patria obtožil korupcije, on pa je nemudoma napovedal tožbo proti finski javni televiziji YLE. V pogovoru pojasnjuje, zakaj je sistemsko odgovornost za integracijo oklepnikov kot izvajalec prevzelo podjetje Rotis in podrobno opisuje pogajanja, ki jih je vodil z omenjenim podjetjem. Zavrača vse namige, da bi se namerno pogajali v škodo države in da je nanj kdo vplival, kako naj se pogaja. Ni bil na informativnem pogovoru pri kriminalistih, jih pa pričakuje, saj se mu zdi povsem normalno, da ga kot pogajalca in vodjo projekta osemkolesnikov kdo kaj vpraša. Ponosen je na brata Igorja.
Zakaj Slovenska vojska potrebuje osemkolesnike?Skladno z dolgoročnimi in srednjeročnimi načrti v Slovenski vojski oblikujemo namensko bojno skupino bataljonske ravni. Temelj te zmogljivosti, ki jo moramo zagotoviti do leta 2012, je srednji motorizirani bataljon z oklepnimi vozili. Ta predstavljajo njegovo najpomembnejšo in najdražjo opremo. To je tudi ena od zavez Natu.
Tudi v času volilne kampanje se vrste zamisli, koliko denarja bi prihranili z manjšim številom oklepnikov.
Število 135 oklepnikov je določeno v že omenjenih dokumentih. Tako se je odločila vlada in nato poslanci državnega zbora. Spremembe načrtov bi morale biti izpeljane formalno po enaki poti: prek predloga strokovnih organov, ministrstva za obrambo, vlade in obravnave v državnem zboru.
Hrvaški zadošča že 84 oklepnikov 8x8 …
Ne bi rad ugibal, zakaj so se odločili za 84 oklepnikov s točno določeno konfiguracijo. Iz medijev sem seznanjen, da nameravajo prvotno pogodbo razširiti še z dodatnimi. Nimam potrebnih informacij, da bi lahko primerjal našo in njihovo odločitev.
Nekateri hrvaški mediji poudarjajo, da so pri njih ločili nakup vozila od opreme in oborožitve. S tem naj bi pridobili več časa za proučitev tržišča oborožitvenih postaj. Zakaj ste se odločili le za eno pogodbo?
Zahtevali smo odgovornost za celoten sistem; ne le za vozilo, temveč tudi za integracijo podsistemov: oborožitvenega, komandno-kontrolnega in komunikacijskega. Sistemsko odgovornost za integracijo je kot izvajalec prevzelo podjetje Rotis. Kolikor bi ločeno kupovali vozilo, oborožitvene in komandno-kontrolne sisteme, bo morali integraciji izvesti sami ali pa podpisati ustrezno pogodbo s inženiring podjetjem. Skleniti bi morali več pogodb in težko si predstavljam, da bi se bilo ministrstvo za obrambo, ki ni kvalificirano za izvajanje projektov takšne tehnološke zahtevnosti, tega sposobno lotiti samo.
Dobili bi še enega posrednika.
To ne bi bil posrednik, temveč sistemski integrator. Glede posrednikov je treba biti zelo natančen, saj se v zadnjem času ta termin zlorablja. Eno so posredniki, ko se je treba natančno dogovoriti, kaj kdo komu in zakaj posreduje, drugo pa so zastopniki. Patria je v dokumentu določila, da je bo v poslu zastopalo slovensko podjetje Rotis. Ne opravičujem in ne napadam nikogar, zakaj se je ponudnik tako odločil. To je njegova pravica. Ponudba Rotisa je kot glavnega podizvajalca določala podjetje Patria, pogajali pa smo se seveda s formalnim ponudnikom Rotisom. Pogajalsko skupino sta z njihove strani vodila Marija Badovinac Črnkovič, namestnica direktorja Ivana Črnkoviča in gospod Tapio Rummukainen. Moja odgovornost ni bila izbira med dvema ponudnikoma, ki sta se javila razpis. Zato je bila zadolžena posebna strokovna skupina pod vodstvom brigadirja Bojana Pograjca. Ko je že opravila izbor, sem oktobra 2006 prevzel odgovornost za izvedbo in zaključek pogajanj z nalogo priprave dokončne pogodbe o nakupu.
VEČ V TISKANI IZDAJI