Cvetka Selšek je na vrhu SKB banke zadnjih deset let. Položaj predsednice uprave je ohranila tudi po letu 2001, ko je večinska lastnica banke postala francoska skupina Société Générale. Pravi, da je tuji lastnik nedvomno in bistveno pripomogel k večji konkurenčnosti SKB banke na slovenskem trgu. S Selškovo smo se pogovarjali o vplivih svetovne finančne krize na bančništvo. Pravi, da je kriza vse presenetila in da je v bančništvu prišlo do krize zaupanja, ki še vedno ni presežena. Selškova je tudi zanikala, da bi SKB banka financirala razvpite menedžerske odkupe.
Vas kot predsednico uprave SKB banke, ki je v francoski lasti, prepričajo argumenti, da mora država obdržati večinsko lastništvo naše največje banke NLB?NLB je drugačna od drugih bank, ki delujejo v Sloveniji. Podobna je naši banki mami, ki ima sedež v Franciji in posluje po vsem svetu. NLB je naredila lepo poslovno mrežo na Balkanu, na ozemlju bivše države, ambicije pa ima tudi širše. Zato je prav, da je v slovenskih rokah, saj kaže potencial slovenskega gospodarstva in je tudi servis za slovenska podjetja v regijah, v katerih posluje. Razumno je, da ima država v takšni bančni skupini, kot je NLB, večino. Poleg tega čutijo države odgovornost in obveznost do bančnega sistema, kar se je še posebej izkazalo v zadnjem času finančne krize. Seveda obstajajo tudi druge možnosti lastništva. Toda Slovenija se je tako odločila, in to je treba spoštovati.
SKB je že precej let sestavni del francoske skupine Société Générale. Je tuji lastnik pripomogel k rasti banke in njeni večji konkurenčnosti na slovenskem trgu?
Tuji lastnik je nedvomno in bistveno pripomogel k večji konkurenčnosti na slovenskem trgu. Tuji lastnik je iz SKB, ki je imela veliko mrežo podjetij, napravil kakovostno univerzalno banko, katere jedro dejavnosti je klasično bančništvo za potrebe prebivalcev in podjetij. Klasično bančništvo v smislu sprejemanja depozitov, zagotavljanja njihove popolne varnosti v okviru celotne matične skupine, dajanja posojil in ustvarjanja novih bančnih produktov za potrebe vseh segmentov strank: prebivalcev, majhnih in srednje velikih ter velikih podjetij. SKB banka v prejšnjem in v sedanjem obdobju ni primerljiva. S tega vidika tudi ne moremo primerjati bilančne vsote ali obsega rasti. Če pogledamo čas od 2001 do danes – denimo rast posojil, pa vidimo, da je ta rast stalna.
Toda tržni delež banke še vedno ni presegel desetih odstotkov.
To pa zaradi tega, ker smo banko prečistili. SKB je imela velik del svojega poslovanja povezanega s svojimi podjetji. Skoraj 20 odstotkov je bilo kreditiranja svojih podjetij, kar za banko ni v redu. Banke niso ustanovljene za to, da kreditirajo lastna podjetja, ampak da zbirajo depozite, jih hranijo in vlagajo v posojila drugim podjetjem in prebivalcem.
Je v finančni krizi prednost ali slabost, da je SKB banka del neke velike tuje bančne skupine?
Za nas je to velika prednost.
Société Générale je lani pretresel finančni škandal. So te zadeve kaj vplivale tudi na SKB banko?
Ne, ni bilo nobenih vplivov. Pa tudi v samem Société Générale jih je bilo malo. Čeprav teh zadev ne podcenjujem. Toda bile so majhne v primerjavi s tem, kar se je dogajalo v ameriškem bančništvu. V Société Générale so sami odkrili sporni primer in ga hitro sankcionirali: razčistili vse do konca, okrepili nadzor, povečali kapital … Tu sploh ne moremo narediti primerjave z milijardnimi izgubami švicarskih bank ali s primerom Madoff v ZDA. Če pogledate našo matično banko, boste ugotovili tudi, da je lani kljub že zelo veliki gospodarski krizi vendarle dosegla soliden pozitivni rezultat. V svetu so redke banke, ki jim je lani to uspelo. To je rezultat zelo konservativne politike v sistemu Société Générale.
Kako gledate na svetovno finančno krizo? Zakaj je sploh nastala?
Ta kriza je očitno posledica velikega napihnjenega balona na raznih segmentih poslov. Ko je balon počil, so se vse zadeve začele spuščati navzdol. Del krize je bil vezan na subordinirane hipotekarne obveznice. V ZDA so velik razvoj gradbeništva in odprte možnosti, tako so posamezniki pri bankah zlahka dobili posojila, povzročili začetek balona. Banke, ki so dodeljevale stanovanjska posojila za nakup hiš in stanovanj, so kasneje ta posojila prodale drugim investicijskim bančnikom, in ti so jih prodajali naprej. Banka, ki je dala prvotno posojilo, ni čutila nobene odgovornosti več do posojilojemalca v smislu, da ga mora terjati za plačilo. Ker so banke s prodajo posojil dobile svojo likvidnost, so lahko spet nemoteno naprej dajale nova posojila. Dokler so bile prodaje posojil mogoče, se je ustvarjal tudi nekontrolirani razvoj gradbeništva, ko pa to ni bilo več možno, se je sistem začel rušiti. V primerjavi z ZDA v Evropi ni prišlo do takšnih dimenzij teh poslov, ker obstaja drugačna kultura. Pri nas stanovanjsko posojilo čuvaš »kot punčico svojega očesa«. Posojilojemalci se zavedajo, da bodo v primeru, če ga ne bodo odplačali, izgubili svoje stanovanje. V Evropi se stanovanjska posojila redkokdaj ne odplačujejo. Američanom pa je to vseeno, saj so že v njihovem načinu življenja večja mobilnost in pogoste selitve.
VEČ V TISKANI IZDAJI