Prijatelji znanci iz tujine ga v zadnji tednih sprašujejo, kaj se dogaja med Slovenijo in Hrvaško. Na dan ima tudi dvajset ali celo trideset telefonskih klicev. Govoril je tudi o tem, kako je njegov oče v Beogradu spravil iz zapora Borisa Kidriča, po vojni pa je bil šest let zaprt prav takrat, ko je bil Kidrič predsednik vlade. Mladi Božo Dimnik se je obrnil na Zdenko Kidrič, a ga ni hotela sprejeti. Nima dvojnega državljanstva. Pravi, da bi lahko dobil italijansko in švicarsko državljanstvo, vendar je bil tudi v najtežjih časih toliko zaveden Slovenec, da tega ne bil nikoli naredil.
Od leta 1992 že vodite Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva. Imate naslednika?Ta mandat nameravam še skleniti, društvo voditi še kakšni dve leti in ga nato predati mlajšim. Vedno so me prepričali, da ostanem. Dela pa je veliko, včasih tudi nehvaležnega.
Vendar nikoli niste obupali?
Vedno mislim, da je prav, kar delam, ker koristi moji domovini. Po naravi sem entuziast.
Pisali ste hrvaškim in slovenskim politikom. Denimo Janši in Sanaderju pred slabimi tremi leti. Ste tudi ob novi zaostritvi napisali kakšno pismo?
Ne, zelo pa smo dejavni v stikih s politiki in drugimi osebnostmi, ki jih poznamo. Delujemo s tiho diplomacijo, kolikor pač imamo možnosti, in jih skušamo prepričati, da to, kar se dogaja, ni v redu. Prisotni smo na obeh straneh.
Pred dnevi je Pahor dejal, da kanali diplomacije še vedno niso odprti.
Škoda. Tudi če bi naše kanale želel zapreti, jih ne morem, saj me nenehno bombardirajo. Takoj ko se zaostri, imam na dan dvajset ali celo trideset telefonskih klicev.
Vas kličejo gospodarstveniki?
Seveda. Teh pritiskov sicer ne čutijo, so pa zaskrbljeni. Bolj neupravičeno, saj do zdaj pri utečenih poslih še ni opaznih posledic. Veliko pa je zavor pri novih projektih, ki bi se jih lahko lotili. Do pritiskov ne prihaja toliko zaradi visoke politike, temveč zaradi lokalnih ali povsem zasebnih interesov. Želijo preprečiti naše zamisli. Sunčani Hvar, denimo. Dovolj je pridobiti novinarja, ki v zgodbo vplete Ljubljansko banko. Politiki takoj izgubijo pogum in se umaknejo. Tega torej ne inscenira politika. Ta je bolj talec odnosov, ko jih posamezniki tako ali drugače zlahka izrabljajo.
Nemalokrat ste izjavili, da sta za poslabšanje odnosov krivi obe državi.
Absolutno, krivda je porazdeljena. Bila so obdobja, ko smo mi bili bolj krivi, pa tudi obdobja, ko je več krivde nosila naša soseda. Kdorkoli je povzročal incidente, je bolj kriv.
Ste se po izjavi Blaža Kavčiča, predsednika državnega sveta, na proslavi slišali z njim?
No, prav po njegovi izjavi so zabrneli telefoni. Sicer se poznava, a o tej temi se še nisva pogovarjala. Ne vtikam sem v visoko politiko. To ni moja pristojnost.
Ali je še »častno« biti častni konzul Hrvaške v Sloveniji?
Kjerkoli, ne le v Sloveniji je biti častno častni konzul. To se ne more spremeniti.
Kaj menite o stališču slovenske zunanje politike, da je treba mejni spor rešiti še pred vstopom Hrvaške v EU?
Gotovo bi bilo to dobro in pričakovano, ni pa nujno. Veliko držav v svetu nima urejenih mej. Spori med Izraelom in Egiptom so trajali trideset let. Temu vprašanju odmerjamo preveč pozornosti. Politika ga je naredila za svoje dnevnopolitične in ne za realne potrebe.
VEČ V TISKANI IZDAJI