Borut Šuklje je prepričan, da je arbitražni sporazum za določitev meje s Hrvaško na morju in na kopnem sprejemljiv kompromis, Slovenija bi na njegovi podlagi ohranila teritorialni dostop do odprtega morja. Naša država pa si, če ne bo zadovoljna z rešitvijo arbitrov, zaradi tega ne more privoščiti nove blokade vstopanja Hrvaške v Evropsko unijo, pravi. Še vedno ni jasno, ali bodo države zahodnega Balkana v EU vstopile posamično ali v paketu, to je med drugim odvisno od sodelovanja Srbije s haaškim sodiščem. Opozarja na spremembo percepcije v svetu po napadu na newyorška dvojčka leta 2001: bolj pomembno je postalo, ali so posamezne države sposobne odpravljati svoje probleme ali ne.
Poudarjate, da je za Slovenijo nesprejemljiv sklep arbitraže o meji šele po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo. Toda premier Borut Pahor je podpisal arbitražni sporazum, po katerem se bo skoraj zagotovo zgodilo prav to, saj bodo vsi roki za postopek določanja meje z arbitražo začeli teči šele po sklenjeni pogodbi za vstop Hrvaške v Evropsko unijo. Bi moral slovenski parlament ratifikacijo takega arbitražnega sporazuma zavrniti?Ne. V principu se je treba prizadevati, da bi arbitražo končali še pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo, ni pa še nič izgubljeno. Natančno je treba pogledati časovnice obeh procesov; na eni strani slovenskega arbitražnega sporazuma s Hrvaško in na drugi strani Hrvaškega pristopanja k EU. Povsem načelno stališče: danes glede na vedenje Evropske komisije o Balkanu ni povsem jasno, ali bodo države zahodnega Balkana vstopale v EU posamezno ali v kompletu. To je odvisno od niza podrobnosti. Prva je poročilo generalnega tožilca haaškega sodišča Sergea Brammertza o Srbiji. Prejšnji teden je bil na obisku v tej državi. Če bo Srbija izpolnila svoje obveznosti do sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu in izročila Ratka Mladića ter Gorana Hadžića haaškemu tribunalu pred koncem leta, to pomeni novo dinamiko odnosa EU z Balkanom. Na drugi strani: prejšnji teden je bila na obisku v Bosni in Hercegovini hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor. Zanimivo, ena od glavnih tem tega obiska je bil podpis arbitražnega sporazuma med Hrvaško in Slovenijo. Vsi se zavedajo, da je vprašanje urejenih meja pravzaprav pogoj vstopanja v EU.
Mar ni zdaj že povsem jasno, da bo prva od držav zahodnega Balkana v Unijo vstopila Hrvaška?
Ne, daleč od tega. Hrvaška je najbolj razvita od teh držav, kar pa ni edini kriterij. Z arbitražnim sporazumom je naredila korak pri dokazovanju, da je sposobna reševati svoje probleme. Leto morebitnega sprejema Hrvaške v EU je leto 2013, morda 2014 ali celo 2015. Glede na roke, ki začnejo teči po ratifikaciji arbitražnega sporazuma v obeh parlamentih, bi lahko arbitri l končali določanje meje v letu 2013. Da bi EU sprejela novo članico pred letom 2013, je malo verjetno zaradi procesov znotraj Unije. Obenem je Slovenija suverena in samostojna država in se lahko pred ratifikacijo pogodbe o polnopravnem članstvu Hrvaške v EU še vedno odloči, da z ratifikacijo počaka, dokler ne bo končano delo arbitrov. To je pravica vsakega suverenega parlamenta. Irski parlament je dve leti zavlačeval z ratifikacijo lizbonske pogodbe, češki predsednik Vaclav Havel pa si je vzel zelo veliko časa za premislek o tem, ali je pogodba za ratificiranje. Seveda bi bilo najboljše, če bi bila časovnica v arbitražnem sporazumu s Hrvaško krajša, toda to je bil verjetno eden od kompromisov.
Rešitev arbitražnega sodišča bo zavezujoča za obe strani, ne glede na to, kje bodo arbitri zarisali mejo. Zakaj je potem sploh pomembno, da za njihovo rešitev izvemo še pred ratifikacijo pogodbe o vstopu Hrvaške v EU. Si Slovenija lahko privošči ponovno blokado, ker ji odločitev arbitrov ne bi bila všeč?
Mislim, da ne. Ko je naš predsednik vlade skupaj s hrvaško premierko podpisal sporazum, se je v diplomaciji začelo obdobje, v katerem morata obe vladi delati vse, da bo sporazum uspel. S podpisom sporazuma smo se odločili, da po 18 letih, ko se je pokazalo, da problema ne moremo odpraviti medsebojno, izročimo odločitev v roke tretjemu. Bili sta dve možnosti; pri prvi se je bivši premier Janez Janša pogovarjal z nekdanjim hrvaškim premierjem dr. Ivom Sanaderjem na Bledu o reševanju mejnega spora na meddržavnem sodišču v Haagu. Druga možnost je bila arbitraža. Med obema možnostma so velike razlike, toda tudi na meddržavnem sodišču se noben spor ne more rešiti prej kot v petih do desetih let. Če bi bil blejski dogovor sklenjen avgusta lani, rešitve nikakor ne bi moglo biti pred letom 2015.
Podobno kot za vas je bila časovnica očitno pomembna tudi za hrvaško stran, ki je v zadnjih tednih dosegla, da se bo s sklenitvijo arbitražnega sporazuma vprašanje njenega vstopanja v EU dokončno ločilo od slovensko-hrvaškega mejnega spora. Je Pahor s tem naredil napako?
Slovenija ima s Hrvaško še kar precej nerešenih zadev, od avtohtonosti kranjske čebele do sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju in veliko drugih zadev, ki jih Slovenija omenja v pripombah v pogajalskih poglavjih. Tudi vprašanje meje še vedno ne bo povsem ločeno od vstopanja Hrvaške v EU. Ko sta Francija in Nemčija predlagali, da je vprašanje urejenih meja eden od ključnih kriterijev za vstop v EU, to vprašanje ni nikoli povsem ločeno. Mislim, da bi bilo bolje, če bi bil proces določanja meje krajši, toda mi nismo nikoli, razen pri sporazumu Drnovšek-Račan, prišli do tega, da bi ga skrajšali.
VEČ V TISKANI IZDAJI