Zadnja leta ste pravzaprav odsotni na slovenskem arhitekturnem prizorišču, delujete predvsem v tujini. Je to načrtno ali ste arhitekti danes prisiljeni iskati priložnosti na tujem?
To vprašanje se pogosto pojavlja, a na to gledam iz drugega zornega kota. Izhajam iz stališča, da biti arhitekt ni poklic, temveč poslanstvo. V življenju si vsak sam začrtuje in načrtuje lastno življenjsko pot, vanjo vlaga energijo in znanje, šele potem pridejo zgodbe o usodah, o uspehih in neuspehih. Arhitektovo poslanstvo, njegova težnja in dolžnost je nenehno iskanje novega, boljšega, je vedno odnos in komunikacija tako do sebe kot do sveta. Nenehna hrepenenja in predanost poklicu so verjetno tiste gonilne energije, za katere F. L. Wright pravi, da je arhitektura božji poklic. Lahko projektiraš v udobnem nedrju lokalnega despotizma ali pa sprejmeš izziv in dolžnost in poskušaš s svojim ustvarjalnim delovanjem civilizaciji vrniti več in boljše, kot ti je dajala med odraščanjem. Vsaka pot ima svoj vzrok, namen ter dobre in slabe strani.
Ampak vedno, sploh v totalitarnih sistemih, so obstajali tudi arhitekti, ki so delali z roko v roki z vladajočo garnituro. Kako je s tem danes, se to še dogaja?
Arhitektura je in bo vedno spremljevalna umetnost vladajočega sloja, včasih je od njega odvisna nič manj kot slepi služabnik. To velja za primere, v katerih so arhitekturne stvaritve služile, in mnoge še služijo, le kot primerno polje politične manifestacije ter kot topos indoktrinacije represivnih ideologij.
Arhitektura in arhitekti so bili, so in bodo vedno prisotni tam, kjer se ustvarjajo ali artikulirajo novi prostori, ne samo fizični, tudi take vrste prostori, ki se imenujejo države ali pa novi družbeni redi. Arhitekti po svoje soustvarjajo realnost vizije in ji postavljajo, gledano skozi prizmo časa, spomenike. Vsi pomembni svetovni objekti so odsev moči, razumevanja in vizij pomembnih vladavin, čeprav so se nekatere od teh vizij skozi čas izkazale za ideološko napačne. V 20. stoletju je najbolj znana naveza med Hitlerjem in Speerom, kubanskega Fidela Castra je na vsakem koraku vedno spremljalo nekaj arhitektov.
Pri prenovi ljubljanskega Kozolca sem naletel na zanimivo branje dialogov med Leninom in arhitektom Mojseijem Ginzburgom o novem družbenem redu in z njim povezano arhitekturo. Arhitekt Ginzburg je avtor znamenitega moskovskega objekta Narkomfin, ki predstavlja izvorno idejo za Le Corbusierov marsejski blok in tudi Mihevčev ljubljanski Kozolec, a le z oblikovnega aspekta. Kot rečeno, arhitektura in vladavina gresta z roko v roki, kakšen pa je izkoristek, je odvisno od intelekta vladajočega sloja.
Kakšen intelekt ima slovenski vladajoči sloj?
Slovenija je imela srečo ali ta privilegij, da si je sama izbirala svojo pot. Ob osamosvojitvi so govorili, da bi kot spomenik temu zgodovinskemu dejanju postavili Plečnikov parlament oziroma Katedralo svobode, kot ga je on imenoval. Plečnik si je zamislil postavitev parlamenta na dveh lokacijah. Prva je bila na Ljubljanskem gradu, kjer je želel porušiti grad, kar pa ni bilo uresničljivo. Drugo mesto, ki bi bilo vsekakor sprejemljivo, je bilo v Tivoliju. Vsekakor bi bilo več kot primerno to pomembno dejanje osamosvojitve ovekovečili s tem izrednim spomenikom, z brezčasno arhitekturo. Tudi namen objekta, se pravi parlament, je več kot primeren kontekstu. Da bi to naredili v današnjem času, pa se mi ne zdi več smiselno. Predvsem zaradi tega ne, ker se je nacionalni naboj samozavesti nekako razblinil. Mislim, da je to odgovor na vaše vprašanje.
Kakšni so bil razlogi, da ta Plečnikov parlament ni bil realiziran? Ugotovitve, da ne bi bil funkcionalen, ni bilo denarja?
Če je interes, se denar vedno najde. Zelo lep primer je gradnja sydneyjske opere v Avstraliji. Za njeno dokončanje je primanjkovalo denarja in država je sredstva brez težav zbrala s pomočjo loterije. Tako je objekt približala prebivalstvu, hkrati je arhitekturno zaznamoval Avstralijo. Podoben rezultat bi najbrž dosegla Plečnikova Katedrala svobode, ki bi posledično nadgradila tudi vse druge Plečnikove objekte, in vse skupaj bi lahko dejansko resnično predstavljalo slovenske Atene.
Ob osamosvojitvi Slovenije je bilo na splošno prisotnega veliko upanja in pričakovanj. Tudi glede arhitekture je bil marsikdo prepričan, da se bodo stvari preprosto dogajale. Kakšna je realnost, kam smo krenili?
Mislim, da še sami ne vemo, kam plovemo oziroma kakšna bo naša usoda. Imam občutek, da smo določanje lastne usode dali na stranski tir. Slovenija tako kot vsaka država za svoj obstoj in razvoj potrebuje vlagatelje. Ti vlagatelji so lahko domači ali tuji. Če imajo vlagatelji vizijo, program in dolgoročne cilje, je to koristno zanje in državo. Samo od države je odvisno, kakšne vlagatelje pritegne. Pri tem je pomembno tudi to, kakšne vlagatelje država že ima. Resni vlagatelji iz zahodnih držav, ki so vajeni urejenih trgov z jasnimi pravili, se Slovenije izogibajo.
Kako, zakaj? Je Slovenija res taka črna luknja, nezanimiva za resne naložbe?
Tuji vlagatelji vedno gledajo tudi reference prejšnjih vlagateljev. Te so eden od kazalcev razmer v državi. Seveda so še drugi dejavniki, birokracija, pravosodje, davki ... Ugotavljam, da smo Slovenci po osamosvojitvi očitno izgubili nacionalni ponos. Nekako smo ga obdržali, ko smo bili del druge države, potem ko naj bi se razcvetel v vsem sijaju, pa smo ga začeli zanemarjati in posledično izgubljati, zato smo se namesto »v svet« obrnili k bolj poznanemu in žal tudi pokvarjenemu Balkanu. Državo smo prilagodili balkanskim pravilom, zavitim v birokratsko impotentnost, ki seveda za večino niso sprejemljiva. Zato nam preostanejo samo še takšni vlagatelji, kot jih imamo. Namesto da bi se samozavestno odprli navzven, smo se zaprli bolj hermetično, po svoje celo bolj, kot smo bili zaprti v socializmu. Na žalost so pri takih investicijah, kot jih trenutno imamo, arhitekti zgolj služabniki vladajoče klike za potešitev njenih trenutnih ciljev. Žalostno je, da so nas na tej poti države oz. mesta s primerljivo potjo zelo prehitela, npr. Praga ali Varšava.
Ob vračanju v Ljubljano vas pozdravi tudi pogled na novi islamski verski in kulturni center. Kako vaše kritično oko arhitekta zaznava to arhitekturo?
Kot arhitekt gledam na ta projekt z dveh stališč. Prva je vsekakor arhitekturna podoba. Moram priznati, da se pri svojem delu nikoli nisem poglobljeno ukvarjal z objekti islama. Obstajata dva taka objekta, ki v mojih očeh, očeh arhitekta, pomenita verjetno nedosegljiv absolut arhitekturne kreacije, ki jo zasnuje arhitekt, ki pripada zahodni civilizaciji s krščanskimi vrednotami, in ustvari objekt drugačne kulture in vere. Eden od teh objektov je verski in kulturni islamski center v Rimu, delo arhitekta Paola Portoghesija iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, drugi je pariški Arabski svetovni center, delo arhitekta Jeana Nouvela.
Kar pa se tiče smotrnosti namena te in take gradnje, bo verjetno njena usoda neločljivo povezana z usodo celotne Evrope.
V Ljubljani, ki je vendarle prestolnica Slovenije, je trenutno v teku precej arhitekturnih projektov. So ti preveč prepuščeni lokalnim strukturam, bi moral biti pri tem nekoliko večji nadzor s strani države?
Ljubljana je mesto in prestolnica slovenske države, zato ji pritičejo tudi objekti nacionalnega pomena, ki razvojno, s pomočjo in manifestacijsko vlogo arhitekture, simbolno in funkcijsko povezujejo zgodovino in prihodnost glavnega mesta in države. Eden takšnih objektov je seveda NUK II. Vprašanje pa je, ali bo, kot sem že večkrat omenil, realizirana arhitektura postala to, kar je Plečnikov objekt Narodne in univerzitetne knjižnice že – brezčasovna večnost arhitekturnega izraza, in bosta oba hkrati s ponosom predstavljala to, kar je njun namen – moč, poslanstvo in vpliv arhitekture na bivanjsko bit nacionalne in osebne zavesti.
Vsekakor gre pristojnim pohvala za realizacijo Fabianijevega mostu; ni mi jasno, zakaj je bilo treba za ta poseg čakati toliko let oziroma desetletij. Neverjetno je, kakšno pozitivno spremembo lahko povzroči gradnja mostu, ne samo v prometni ureditvi, temveč v kontekstu celotne vsebinske prostorske artikulacije. Zanimiva, vsekakor pogumna je tudi sprememba karakterja južnega dela Slovenske ceste, ki ji je prenova vdihnila novo dimenzijo, tudi prostorsko sproščenost.
Kaj pa negativni primeri?
Daleč najbolj mi je žal, ker se verjetnost, da bi bila realizirana prenova bežigrajskega stadiona vse bolj oddaljuje. Menim, da sta bila tako mednarodni arhitekturni natečaj in izbrani zmagovalni projekt več kot dostojna nadgradnja obstoječega Plečnikovega dela.
Osebno me skrbi realizacija natečaja za spomenik žrtvam vseh vojn v mestnem centru. V poročilu izbranega projekta je omenjen zid, ki ograjuje obravnavano zemljišče. Z ohranitvijo zidu posvečeni prostor izgubi pri vsebinskem pomenu. Tak ograjeni prostor je lahko namenjen le plombni stavbni zazidavi ali gradnji otroškega igrišča. Vsekakor je nujno potrebno izvesti odprto parkovno ureditev do Knafljevega prehoda, kot to nekako tudi omenja poročilo; le tako, na tak način lahko obravnavani prostor nekako dobi svoj namen in poslanstvo.
Glede predlaganega spomenika pa se strinjam z mislijo velikega arhitekta Alda Rossija, ki je kreiral spomenik italijanskemu predsedniku Sandru Pertiniju v Milanu in ob njegovem odprtju dejal, da v urbanem prostoru, v strnjeni zazidavi ni mogoče doseči »tišine arhitekture«, kot jo zahteva monumentalna spoštljivost, zgolj z arhitekturno formo, rezultatom razlike med bivanjsko in simbolno arhitekturo.
Bi lahko po vsem tem dejali, da je slovenska arhitekturna scena v krizi ali vsaj v krču?
To, da je v krizi, je mogoče malo pretežka ali presplošna beseda. Gotovo imamo projekte, ki so zelo kvalitetni, na katere smo lahko ponosni. Arhitekti se trudijo. Kot pa opažam, je veliko stvari, ki jih moramo arhitekti urediti sami med seboj.
Vsekakor slovenski šolski sistem izšola veliko več arhitektov, kot jih Slovenija potrebuje.
Velik problem so arhitekti, ki so zaposleni v javnem sektorju, pa naj gre za zaposlene arhitekte v visokem šolstvu, javni upravi ali na ministrstvih, in kot lastniki birojev ali samostojno opravljajo poleg redne zaposlitve še dodatno projektivno dejavnost. S tem so na trgu nelojalna konkurenca birojem in arhitektom, katerih preživetje je odvisno le od delovanja na trgu.
Prav tako opažam, da ni več javne strokovne kritike med arhitekti, to zbuja veliko skrb za razvoj stroke. Celo Plečnik je imel močno opozicijo v tako imenovanih petkovcih, katerih član je bil tudi uveljavljeni arhitekt in rotarijanec Josip Costaperaria.
Vsekakor je večina realiziranih projektov v Sloveniji izrazno podobnih večini drugje po svetu, projektiranih v enakozvočnem globalizacijskem arhitekturnem jeziku, kot odsev ali izraz hipnosti časa ali modnih zapovedi. Hkrati je opaziti vedno več zametkov drznih, včasih res še deviško sramežljivih potez, ki nakazujejo, zavedno ali nezavedno, že dolgo pričakovano razvojno revolucionarno arhitekturno pot, kot dokončni potop sedanje miselnosti globalnega ustroja in razvoja.
Kako je gospodarska kriza v svetu vplivala na arhitekturo? Vemo, da v tem obdobju nekateri projekti v Evropi niso bili realizirani ali so obstali na pol poti.
Zdaj je od tega že približno deset let. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, kako različne poti so ubirale države za izhod iz krize. Takrat, leta 2008 sem bil v Avstraliji. Avstralska vlada se je npr. odločila, da se bo krizi zoperstavila z državnimi intervencijami. Tako je veliko investirala v infrastrukturo in s tem poganjala pretočnost kapitala. Tudi jaz sem projektiral arhitekturne koncepte treh novih mest, ki so bili del tega programa. Evropa, pa tudi Slovenija sta se takrat na krizo odzvali prepočasi, to se še vedno občuti tudi kot zmanjšano število gradbenih naročil in njihov obseg. Vsekakor to ne sme pomeniti slabše ali okrnjene arhitekture.
Ste iz Slovenije, majhne dežele, zmagali ste na precej mednarodnih natečajih, projektirate po celotnem svetu, v ZDA, v Azerbajdžanu ste projektirali predsedniško zasebno rezidenco, v Avstraliji nova mesta, v Afriki bolnišnico … Kako se pride do takih projektov?
Tujina pozna dve vsebinski vrsti natečajev. Eni so tisti, na katerih razpisovalci iščejo rešitve za gradnjo konkretnih projektov, drugi so bolj strateško usmerjeni, pri teh iščejo ideje za potencialni razvoj. Med prvimi je nastala pomembna prelomnica pred približno desetimi leti na natečaju za poslovno stolpnico v predmestju malezijskega Kuala Lumpurja. Naš projekt je bil uvrščen v zmagovalno deseterico. Dober projekt, nagrajen z drugo nagrado na mednarodnem natečaju, je bil tudi načrt prvega turističnega resorta v Azerbajdžanu ob Kaspijskem morju. Tam sem projektiral tudi predsedniško rezidenco, na Havajih smo bili med zmagovalci natečaja za gradnjo turističnega naselja, prav tako smo bili zmagovalci natečaja za turistično naselje na otoku Borneo. Strateški projekti pa so tisti, ki me posebno zanimajo in so celo vizionarski. Pridobiti oziroma sodelovati pri razvoju teh je seveda težje, vendar je to z ustreznimi referencami in stalnim strokovnim izpopolnjevanjem možno. Nenazadnje pa je potrebno veliko sodelovanja z drugimi biroji, predvsem pri vzajemnem sodelovanju, izmenjavi mnenj in stališč.
V Sloveniji je tudi zaradi vedno aktualnih problemov glede reševanja meje s sosednjo Hrvaško veliko pozornosti vzbudil vaš projekt umetnega otoka Adria. Kolikšne so realne možnosti za njegovo uresničitev?
Načrt za otok Adria je bil zasnovan zelo ambiciozno, zelo realno. Namen projekta je bil rešitev mejnih vprašanj na morju med Slovenijo in Hrvaško. Z izgradnjo umetnega otoka v mednarodnih vodah, ki je v lasti sosedskih držav, Slovenije, Hrvaške in Italije, postanejo meddržavne vodne meje teh držav na tem območju nepomembne. Ideja zaradi političnega razleta dogodkov kasneje ni bila več aktualna, je pa še vedno in čedalje bolj kot ideja sožitja in sodelovanja treh sosedskih narodov, kot vsebinski kontekst današnje evropske skupnosti.
Pred leti je bil projekt predstavljen v okviru svetovnega londonskega festivala arhitekture v eni najbolj znamenitih arhitekturnih šol Bartlett School of Architecture, hkrati je projekt vključen v razstavo Arhitektura in voda, s katero je prepotoval že skoraj ves svet.
In s takšno popotnico še vedno čaka na realizacijo.
Eden od vaših zanimivih projektov so tudi samozadostni plavajoči objekti mesta, Krilo Miamija. Kaj vas je pri tem inspiriralo, dejstvo, da pride človek v položaj, ko je selitev na drugam nujna?
Projekt Krilo Miamija ima izhodišče v plavajočem hotelu, ki sem ga s sodelavci zasnoval kot odgovor na ekspanzijo turizma v zadnjih desetletjih, kjer je dobiček edino merilo. Tak razvoj je usmerjen kratkoročno in neizogibno vodi v opustošenje civilizacijskih temeljev.
Nenadzorovane in nenačrtovane gradnje, velikopotezni posegi visokih investicij, a hkrati hipnega učinka, pretežno v lasti tujih vlagateljev, sprva postavljajo okolje in domačine v vlogo talcev, nato pa, ko destinacija izgubi svojo privlačnost, v vlogo žrtev z izgubo lastne identitete, to pa pomeni vse hujše zaostajanje in razvrednotenje ter propad celotne regije. Rešitev takšnih usod so lahko plavajoči hoteli, ki se iz ene destinacije lahko preselijo na drugo, kar je v današnjem času, vsaj v Sredozemlju, posebno aktualno.
Projekt Krilo Miamija predstavlja nadgradnjo plavajočega hotela. Vodni objekt s podvodnim in nadvodnim delom je zasnovan kot vertikalno mesto, energetsko in bivanjsko samozadostno.
Hkrati ne gre zanemariti simbolne note Krila Miamija. Florida je bila v prvem in drugem desetletju prejšnjega stoletja priča največjemu nepremičninskemu izbruhu v celotnem stoletju. Na začetku velike gospodarske krize pa največjemu nepremičninskemu zlomu.
Kakšno vlogo ima danes Miami na svetovnem arhitekturnem zemljevidu?
Miami postaja eno največjih središč ali torišč svetovne arhitekture. Trenutno se v Miamiju ustanavljajo močni biroji, tam lahko srečaš agente skoraj vseh svetovnih birojev. Florida še vedno doživlja razcvet, vabi tuje arhitekte, da si ustvarjajo pisarne na Floridi. Vse to pa zato, ker hoče Miami postati finančna in kulturna prestolnica Srednje Amerike, ki zdaj postaja, seveda poleg Kitajske in še nekaterih držav, tudi največje gradbišče na svetu. Odpira se Kuba. Panama odpira nov, večji prekop med Atlantikom in Pacifikom. Tudi vse druge države v regiji težijo h gradnji lastnih prekopov. Takoj ko je je odprt prekop, se ob njem začnejo ustvarjati mesta in s tem civilizacijski razvoj. Nenazadnje je bil pred časom tudi potres v Ekvadorju, posledično to pomeni novo veliko gradbišče. Vedno bolj postaja agresiven interes močnejših o enotnem otoku Hispanjola, o združitvi Haitija in Dominikanske republik.
Miami hoče imeti moč vizije in s tem prednost pred drugimi konkurenti v Latinski Ameriki. Od tam vse stvari lažje funkcionirajo, ker poznajo to območje. To bi lahko primerjal z Dunajem v času propada vzhodnega bloka. Vsi akterji so si v tistem času postavljali izhodiščne baze na Dunaju, samo Dunaj je imel zgodovinske in kulturne izkušnje z državami, kot so Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska pa tudi Slovenija.
Kot arhitekt seveda iščeš prilike, jih ne čakaš. Če imaš podlage in reference, lažje prideš do investitorjev, ki ideje v glavnem ocenjujejo skozi rentabilnost. Kot arhitekt moraš prodreti s svojimi idejami in biti idejno močnejši, drznejši in korak pred investitorji. Noben dober investitor ni tisti, ki ti poda končno rešitev.
Precej vizionarski je tudi vaš projekt Virus, gradnja nove celine.
Študijski projekt Virus je v obdelovalni fazi že dobro desetletje, izhodišče ima v mitološki celini, imenovani Mu, ki je nastala in izginila daleč v človeški zgodovini, na območju Tihega ocena.
Projekt je nastal kot odgovor na evolucijski čas, ki ga živimo, je, kot se zdi, nasičen sam s seboj, kot da tava v lastni brezizhodnosti, brez svoje notranje gonilne energije in bistva. In to torpidno stanje, stanje nezavedanja o lastni usodi in blodnih poteh, na katerih postaja dobiček edina zveličavna moralna kategorija, potrebuje rešitev, ne v smislu kataklizme ali absolutne odrešitve, temveč v nas samih. Nemogoče je rešiti problem lastne usode z enakim načinom mišljenja, s katerim smo si ga naredili. Postavitev oziroma gradnja nove celine, uporaba naprednih tehnologij, ki omogočajo samozadostnost preživetja, s pravilno družbeno ureditvijo in katarzično očiščenostjo naseljene človeške populacije, bo ta novi zametek postal kot virus, ki naj bi se nezadržno širil in ga ni moč niti ustaviti ali uničiti.
Vemo, da se človeštvo ukvarja s problemi prenaseljenosti, veliko je naravnih in družbeno-političnih dejavnikov, ki nenehno spreminjajo bivanjske razmere. Bodo taki projekti morda ne tako daleč v prihodnosti postali celo nuja, ne zgolj vizija?
Pri teh projektih nikoli ne gre samo za atrakcijo samo po sebi. Vedno ponujajo neko rešitev. Pri projektu Adrie se izpostavlja nemoč politike proti moči umetnosti oziroma arhitekture, kjer delovanje politike ostaja v varnem zavetju lastnega despotizma, amputiranost njenih idej in vizij pa sili umetnost k ustvarjanju časa po njeni lastni biti in le njej znani poti. Tudi Krilo Miamija obravnava realne probleme, najbolj kompleksno pa na ta vprašanja opozarja projekt Virus. Vsi ti projekti so vezani na odgovornost arhitekture do civilizacije. Pregled zgodovine pokaže, da arhitektura od nekdaj pomaga ustvarjati civilizacije. Nosi pa zaradi tega tudi veliko breme in odgovornost za njen civilizacijski razvoj.
V svoji ustvarjalnosti se vedno znova vračate k vodi. Kako to? Od kod takšna fascinacija z vodo?
Odgovor je lahko zelo preprost, deluje že kot oguljena fraza. Naš planet Zemlja je skoraj s tremi četrtinami površine prekrit z vodo, in kar logično bi bilo, da bi ga imenovali po vodi, ne po zemlji. Vse ali skoraj vse poznane človeške civilizacije so nastale in se razvijale ob vodi ali so bile povezane z njo. Vse, kar se bistvenega dogaja, se dogaja na tej »božji« črti, meji med kopnim in vodo. Človek si je prilastil in dodobra opustošil kopno, za kar sedaj nosimo posledice; voda nam spet sama po sebi ponuja rešitev, kot da bi bila za nas odgovorna, saj nenazadnje evolucijsko izhajamo iz nje; ponuja nam možnost bivanja na njenih površinah, ponuja nam svojo energijo in hrano. Voda je lahko rešitev človeštva.
Biografija
Arhitekturna ustvarjalnost Aleša Šeliga se je začela že med študijem na ljubljanski šoli za arhitekturo, kjer je leta 1990 diplomiral. Do danes je avtor več kot 300 projektov v Sloveniji in tujini. Deluje pod okriljem mednarodnega družbe Tekton, je ustanovitelj fundacije, s katero omogoča tistim študentom, katerim pomeni arhitektura več kot le laično projektiranje v varnem nedrju oblastne strukture, strokovno in finančno pomoč za študij v tujini. Je med nagrajenci več mednarodnih arhitekturnih natečajev. Njegova avtorska razstava Arhitektura in voda, ki je bila prvič predstavljena leta 2011 in do sedaj na skoraj vseh kontinentih, nekatera posamična dela s te razstave pa tudi v nekaterih znanih svetovnih galerijah, kot so Pacific Design Center (Hollywood), Documenta (Kassel) in Forum Haus der Architekten (Stuttgart), in arhitekturnih šolah, kot je Bartlett School of Architecture London v sklopu londonskega festivala arhitekture leta 2013.