Interesno, lobistično ozadje zamenjave Julijane Bizjak Mlakar

Kot kaže hiter razplet drame, ki se je pripravljala že v času prejšnje vlade, se Cerar ne kaže kot nepristranska instanca v vladi, ki bi bil pripravljen in sposoben razsojati o rudarskem poslu. Prek najožjih sodelavcev je globoko vpet v interesno, lobistično ozadje.

Ko smo ministrico pred dvema tednoma vprašali, ali so v ozadju posla z rudniki v likvidaciji bolj ali manj prikriti interesi posameznikov (omenili smo namestnico generalnega sekretarja vlade Mirando Groff Ferjančič in nekdanjega državnega sekretarja ministrice za kulturo iz stranke Zares Majde Širca Stojana Pelka (tudi predsednika sveta ZAAB, še prej kandidata Pozitivne Slovenije), je dejala, da je »videti, kot da bi si določeni akterji v sodelovanju s politiko zamislili posel s slovenskimi rudniki v likvidaciji, ki ga poganja pohlep po namišljenih sredstvih, ki naj bi se zlivala v Center za upravljanje kulturne dediščine živega srebra. /…/ Posel naj bi se skrilo pod plašč Unescove kulturne dediščine in se ga izpeljalo prek 'nepoučenega' kulturnega ministrstva.« Očitno gre torej res za to, da bi se na proračunski tok »kulturnega rudarjenja« lahko priklopili politično vplivni lobiji, koncesionarji oziroma zunanji izvajalci.

Njena kolegica v svetu zavoda Center za upravljanje kulturne dediščine živega srebra je namestnica generalnega sekretarja vlade Miranda Groff Ferjančič, nekdaj zaposlena v idrijskih rudnikih in idrijski komunali. (Je hči Marijana Groffa, po volitvah so se v javnosti razčiščevale povezave z ustanoviteljema SMC Erikom Kopačem in ekonomistom Sašem Kešeljevićem, svetovalcem predsednika vlade.) Obe, torej Spanžlova in Groff Ferjančičeva, sta tudi vplivali na sprejetje sklepa prejšnje vlade, zaradi katerega se je vnel spor.

Groff Ferjančičeva ga je kot namestnica generalnega sekretarja vlade tudi podpisala. Ker je Špela Spanžel partnerica Stojana Pelka, nas zgodba hitro zanese v središče strank, ki so nastale po LDS. Kot smo pisali v Reporterju, sta Kešeljević in Kopač poslovno povezana z družino Groff: bila sta nadzornika družbe Infond Holding 3, ki jo je Marijan Groff uporabljal za prevzem družbe Iskra Avtoelektrika (lani je bil tudi on oproščen na novogoriškem okrožnem sodišču), poleg tega pa sta s sinom Tomažem soustanovitelja več zavodov. Miranda je na volitvah 2000 kandidirala na listi LDS, Marijan pa leta 2008 za Zares. Med drugim je bila na finančnem ministrstvu direktorica direktorata za javna naročila. Trenutno je tudi predsednica sveta Kobilarne Lipica.

Res, zakaj ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar ni, če se vprašamo z besedami njenega predhodnika Uroša Grilca, uspela spremeniti »enega ubogega vladnega sklepa«?  

Da se kulturna ministrica in predsednik vlade Miro Cerar ne razumeta najbolje, je pokazal že sklep vlade sredi marca, s katerim so ministri potrdili odločitev prejšnje vlade (sprejeta je bila po volitvah na predlog takratnega ministra Uroša Grilca), da mora idrijski rudnik živega srebra prevzeti ministrstvo za kulturo (MK) prek Centra za upravljanje kulturne dediščine živega srebro.

Ministrstvo naj bi po sklepu vlade opravljalo rudarska dela kar v štirih rednikih v zapiranju – tudi v Zagorju, Senovem in Kanižarici. Julijana Bizjak Mlakar je prepričana, da to ogroža kulturo, bojijo se finančnih posledic. Ker vlada za vzdrževanje idrijskega rudnika, katerega premoženje je že prodano (čeprav se je vedelo, da bo treba še naprej skrbeti za rudarske naloge), že kar dve leti ni našla denarja, je bojazen upravičena. Denarja ni ne za opremo ne za plače rudarjev. Ti odhajajo v pokoj, država pa jim ni dovolila vzgoje naslednikov.

»Morebitno obešanje predvidenih stroškov na kulturo bi v sedanji proračunski suši pomenilo, da bo treba opustiti ali zmanjšati druge programe,« meni nekdanji direktor Cankarjeva doma Mitja Rotovnik, ki ga portal Pozareport omenja kot resnega kandidata za kulturnega ministra. Ali bi lahko postal minister nekdo, ki ima nespodoben sklep prejšnje in sedanje vlade za »posiljevanje … ministrstva«?