In Memoriam: Ivan Korošec

Za Slovenijo si živel že kot mlad fant, ko si v družbi svojih prijateljev v Šentjerneju na Dolenjskem tako s srcem prepeval domoljubne pesmi. Že takrat si kot mlad vojak branil družine, ki so jim v nočnih urah neljubi obiskovalci oropali njihove domačije ter marsikomu od njih vzeli tudi življenje. Že takrat si se zavedal, da se ljudem godi krivica in čeprav sem štela le nekaj nad deset let, sem čutila, da je pot, ki si jo izbral,s tista prava, zavezana neizprosni resnici in zaščiti ljudi, ki se jim godi krivica.

Veliko časa je minilo od tedaj, ko se je po nesrečnih dogodkih na naši domači zemlji nenadoma izgubila vsaka sled za Tabo. Vojne je bilo konec, ljudje so počasi začeli šepetati o Rogu in Teharjih, a niti slutili nismo, da si bil med tistimi, ki so doživeli najhuje, tudi Ti. Ko sva se potem nekega dne srečala, si mi pripovedoval svojo življenjsko zgodbo, ki Te je zaznamovala za vse življenje, a Te kljub vsemu hudemu obvarovala pri življenju. Kot po čudežu si se rešil iz teharskih smrtonosnih celic in takrat sem znova dojela, kako velik človek se skriva v drobni majhni postavi. Vselej tih in skromen, a bogat z notranjim sijem plemenitih dejanj si se zapisal v zgodovino te žalostne zgodbe slovenskega naroda. V čast si štejem, da sem imela priložnost spoznati tudi Tvojo družino, Tvoje mlade, ki so po svojih dejanjih živa podoba Tebe samega. Žalostna sem, ker si odšel, a v nas, ki verujemo, ostaja upanje, da Tvoj odhod ne pomeni dokončnega slovesa. Kadar me bo ob nedeljah pot zanesla v majhno Plečnikovo cerkvico v Šiški, bom ob pogledu na zadnjo klop, kjer si vselej sedel, tiho pomolila zate. Počivaj v miru, dragi Ivan, z vsemi Tvojimi pa delim bolečino, ki jih je prizadela.