In memoriam: Alojz Rebula

»Pisatelj Rebula je dal enkratni prispevek v zakladnico duhovnega ustvarjanja primorskih ljudi in Slovencev nasploh ter se s tem zapisal med naše velikane duha…V svojem literarnem, publicističnem in družbenokritičnem delu se je spopadal z usodo malega naroda ter problemi njegovega bivanja, ustvarjanja in obstanka skozi celotno zgodovino. Pri tem pa je njegov duh hkrati suvereno zaplaval globoko nazaj v srednji vek, antiko in biblijske čase, ter je bolj kot kdo drug spoznal in oznanjal veličino, do katere se je povzpel človeški duh v antiki na področju estetike, etike in politike. Od tod je potem vzklilo krščanstvo.

Tako se v njegovih delih antika, krščanstvo in slovenstvo stalno medsebojno prepletajo in oplajajo. Podoben je očaku, ki se je povzpel na goro sveta in z nje motri utripanje človeštva skozi čas, s posebno pozornostjo na usodo lastnega naroda. Njegova proza je vseskozi prepojena z etično občutljivostjo in krščansko mislijo ter prinaša močna duhovna sporočila, ki odsevajo pisateljevo bivanjsko stisko in njegovo neutrudno zavzemanje za resnico, pravico, solidarnost in smisel bivanja.

Pri tem je ves zatopljen v skrivnosti življenja, z nezadržnim klicem v sebi po preseženem in vznemirjen od hrepenenja, da bi prestopil obzorje in spoznal resnico svetlobe in njen vir ter hkrati neutrudno stremeč za smislom bivanja, kljub zmedi časa in občasni izgubljenosti, zavedajoč se, da človek ne more biti plen kaosa, temveč je predestiniran za smisel. V svoji človeški drži je neprestano plaval proti življenjskim tokovom današnjega časa, predvsem proti brezvrednotju, nihilizmu, materializmu in potrošništvu, ki preplavljajo zahodno zavest in kulturo ter usodno načenjajo današnjo družbo.

S svojimi sporočili na temo ekzistenčnih vprašanj in drugih pomembnih družbenih problemov nam je širil obzorje in nas bogatil z novimi spoznanji, tudi v primeru, ko se kdo s kakim njegovim pogledom ni strinjal. S svojim javnim izpostavljanjem pa nam dajal zgled civilnega poguma in pokončnosti. Seme, ki ga je s svojim delom sejal, je  rodilo bogate sadove.

Čeprav ga je v mladosti privlačil Nietzsche, se je kasneje popolnoma oddaljil od njegovega nadčloveka, ki je sam sebi zadosten, in ki ne potrebuje ne ljudi ne vrednot ne Boga. To je od filozofije, ki je ubila Boga in na njegovo mesto postavila človeka in tako rodila Staline, Hitlerje, gulage in koncentracijska taborišča. O Bogu, partiji in revoluciji se glavni junaki romana Nokturno za Primorsko takole pogovarjajo:  Ali je mogoče, da je ob vseh strahotah sveta Bog še ljubezen?... In ali ni bila tudi partija v svojem boju za svobodo, pravico in enakost svojevrsten zalet v bolj človeško prihodnost, čeprav brez Boga?... Ob tem pa so si odgovarjali, da zgodovino šofira le Bog in da je tudi partija njegova.

V človeško zgodovino je pač vdrla mogočna sila brez Boga, a z božjimi prvinami v sebi…Saj je pri preoravanju družbe spravljala na plan plast človeštva, ki je bila doslej zapostavljena... Izravnavala je, kar je izštrlelo iz družbe po volji nenasitnega kapitala in uresničevala tretje geslo francoske revolucije egalite (enakost), to je krščansko geslo. Žal pa se je  ta sila izkazala za zatiralsko, zabredla v močvirje nasilja in  prizadela človeštvu nesluteno gorje.

O cerkvi, za katero se je avtor v trenutkih dvoma spraševal, ali je še božja, če se je tako spečala s svetom in v zgodovini pustila za seboj vpijoče sramote, pa nam je v romanu Jutranjice za Slovenijo hkrati sporočal, da postaja vanjo zaljubljen. Ne v Vatikan, hierarhijo, ne v institucijo, ampak v neviden oblak, ki je za njo, v tisto mistično Cerkev, ki je neskončna čistost, resnica, nedolžnost, ki je Kristus sam.

Ob žalostni ugotovitvi, da se je slovenska cerkev po vojni spet znašla v katakombah, se je tolažil z mislijo, da evangelijsko seme nikjer tako ne klije, kakor v temi katakomb, in da bo svoboda, ki prihaja, morda težja in nevarnejša od katakomnb. O razdvojenosti kristjana–partizana v NOB pa je spregovoril eden izmed junakov zbirke novel Arhipel, ki se je spraševal, kam bi se dal. Če bi prestopil k domobranski postojanki, bi ga verjetno obravnavali kot tolovaja. Zato mu ni ostalo drugega kot vztrajati tam, kjer je bil, z rdečo zvezdo na kapi in s Kristusovim križem v srcu, tujek v importirani stalinski strukturi, a v širšem smislu borec za svobodo Evrope.

Kajti, kako naj bi sicer kristjani upali imeti kakšen delež v svobodi, če zanjo ne bi ničesar žrtvovali, ampak samo gledali. V zvezi z domobranstvom pa je isti junak ugotavljal, da se je v njem slovenska krščanska duša uprla Antikristu, vendar z nepravim orožjem, z orožjem, kakršnega si je Antikrist samo želel. To naj bi bil največji dosežek partije, da je namreč nasprotniku vsilila v roke okupatorsko orožje.

O demokraciji pa je glavni junak Jutranjic za Slovenijo dejal, da je brez dvoma višja vrednota od zablode, imenovane diktatura proletariata, da pa še daleč ni družbeni ideal, vreden človeka. To ni sistem velikodušnosti in veličine. Še zdaleč ni ureditev, v kateri bi se človek počutil potešenega v svoji sli po pravici, svobodi, bratstvu.

V zvezi z nastankom slovenske države pa je opozarjal, da so se sanje o tem že pred več desetletji začele na listu emigriranih Erlichovih stražarjev v Kanadi, v listu Smer v slovensko državo v Buenos Airesu, zanje je izgoreval krščanski socialist Franc Jeza, emigrant v Trstu, ki je izdajal revije, tiskal letake, jih pošiljal čez mejo, zatikal pod brisalce avtomobilov s slovensko registracijo itn. Potem naj bi z Bavčarjevim odborom, Janšo, Bučarjem in drugimi planili na ta sad, ko je že odpadal od jugoslovanskega drevesa.

Zaključno misel si bomo izposodili iz romana Zeleno izgnanstvo, ko glavni junak zavida ljudem, v življenju katerih prevladuje pol razkošja, to so trenutki, ko se ti zazdeva, da koplješ s peresom v samo srce in ožilje stvarstva…In takrat ne pišeš. Takrat boguješ. Takrat držiš v roki zvezdo svojega rojstva. Takrat si jadro, pijano od sinjine biti. Blagor izvoljenim, ki to doživijo.«