Igre brez kruha 2011

Ekonomske krize so sovražnice demokracije, saj v krizah proti demokraciji ne rovarijo zgolj politiki, ampak se ji zlahka odpove tudi ljudstvo v zameno za obet kruha in iger. Kruh in igre so praviloma utvara, saj nas vodilni politiki večinoma – nekoč in danes – pitajo zgolj z besedami in nam za to izdajo masten račun. Ko pride do kratkega stika med vladajočimi in ljudstvom, pa se prilizljive besede sprevržejo v blatenje.

Po porazu vladnega predloga zakona o RTV so napadi na demokracijo in ljudstvo presegli vse meje. Namesto da bi bili vladni politiki zakopali glavo v pesek in se zamislili nad sabo, so njihovi podporniki in podrepniki časopisne stolpce napolnili z zmerljivkami brez konca in kraja. Ljudstvo, nestrokovno in butasto, kaj pa se siliš v politiko, katere prefinjenosti ne moreš razumeti? To prepusti finim pripadnikom elite ter njihovim proktostrokovnjakom in proktointelektualcem. Oni ti bodo povedali, kaj naj misliš, delaš, bereš in gledaš. Kot edina rešitev se je začela kazati ideja, da bodo morali ljudstvo naprej odpustiti, zamenjati, izgnati ali pa si preprosto uvoziti kakšno drugo.

Na srečo nam ne manjka nekdanjih in sedanjih voditeljev, ki vedo, kako ljudstvo pripeti na verigo in mu dati nagobčnik. Mednje zagotovo sodi Janez Stanovnik, ki je vstal od mrtvih, se svaljkal po partizanskih procesijah in v svojem značilno zoprnem slogu vsiljeval Zorana Jankovića. Piskajoče je nakladal in samopotrjujoče vihal z brki, da se Slovenci bojimo (njega?), in trosil ideje za na Žale. Samega sebe je prekosil, ko je Milana Kučana predlagal za premierja, ki naj reši Slovenijo (a pred Kučanom?). No, potem nam res ostanejo samo še Žale: ekonomska smrt in smrt demokracije v službi Kučanovega omrežja, saj pod njim ne bomo dobili ne kruha ne iger.      

Številne ideje z Žal nam je serviral tudi predsednik Türk, po vseh lestvicah najbolj priljubljeni slovenski politik. Večina medijev ga hvali, nikoli ne podvomi o njegovih zelo kočljivih izjavah in dejanjih. Je vedno v prvih vrstah, razen ko zagusti, takrat se potuhne in se kot tako priljubljeni politik ne vrne takoj domov v podporo ljudstvu (spomnimo se samo katastrofalnih septembrskih poplav, ko je raje ostal v tujini). Türka ne imenujejo rešitelj, saj si je to vlogo že sam prigrabil, ko trosi nasvete. Pri tem zastopa samo eno politično opcijo, in tako kot Kučan ni in nikoli ne bo predsednik vseh. Zelo sporen je njegov predlog o obvezni kvoti pozitivnih novic v medijih. Pozitivna novica je verjetno on sam? V resnici gre za težnjo po (avto)cenzuri slabih novic, s katero želi kratiti svobodo govora in svobodo medijev, ljudem pa pravico do informiranosti. Pozitivnih novic o politikih nihče ne potrebuje. V nekdanji Jugoslaviji so nas nenehno pitali s pozitivnimi novicami, potem pa je država bankrotirala. Da o bankrotu človekovih pravic sploh ne govorimo.

Tudi s svojo dvojno moralo predsednik spominja na nekdanje totalitarne čase. Čeprav živimo v demokraciji in sami volimo svoje voditelje – dobre, predvsem pa slabe in še slabše – nam želi predsednik vsiliti svoja sporna moralna načela. Ne, o politikih se ne sme dvomiti, no, razen o nekaterih, o teh se lahko vedno dvomi. Nekatere bi bilo bolje izgnati, slike njemu všečnih pa nalepiti na skodelico vsakdanje kave, a ne? Türk nas ima tako rad, da nam bo velikodušno priskrbel seznam primernih politikov, pred katerimi naj poližemo tla. Objavil ga bo na prvi strani Dela ob svoji polstranski sliki. In da vsega pridiganja ne bi bilo preveč, bo ustanovil svoj svet modrecev, ki bodo nam budalam solili pamet. Vse je zmedel s poplavo besed, s katerimi nas je spretno pital vse leto, tako da smo spregledali, da smo od njegovega pitanja kvečjemu shujšali.

Še dobro, da imamo Zorana Jankovića, politika dejanj, ne zgolj besed. Udejanjil je ideje z Žal in nam spet dal Tita. Bravo, zaploskajmo, tako se dela. V duhu starih slabih časov se je s kazenskimi tožbami spravil na novinarje in na karikaturista, njegov sin pa jim je zažugal celo s smrtjo. A komu je mar za to? Prav jim bodi! Poglejmo Stožice, a niso lepe?! Govoriči, kako da ga še nihče ni povabil za premierja. Halo?! Najprej moraš iti na volitve in zmagati. V demokraciji te nihče ne povabi za premierja, ampak postaneš mandatar, ko zmagaš. Sodeč po anketah pa mu glede zmage slabo kaže.

Ko se aplavz poleže, ugotovimo, da je Janković najslabša izbira. Slabo obvladovanje jezikov je že mnogokrat potrdil, pokazal pa je tudi, da ne govori jezika reform. Reforma, kaj pa to pomeni? A je to kakšno gradbeno podjetje, ki mu niso plačali za Stožice? Ne, ne, kakšne reforme, to ni zabavno. Raje pojdite v Stožice, tako lepe so, niste jih pohvalili, pojdite jih napolnit. Njegove igre brez kruha so katastrofalne, saj mora ljudstvo plačati za igre in potem še prinesti s sabo kruh.

V primerjavi z njim je Pahor car, čeprav nas bo pogubil. Zaradi njegove mlahavosti predlogi o rešiteljih poganjajo kot gobe po dežju, medtem ko on čaka, da trupla teh rešiteljev priplavajo mimo. Namesto naprej se pomikamo nazaj. Zmedel nas je s svojim blebetanjem. Dobro nas je pretental! Zaradi smejanja njegovim neumnostim izhoda ne vidimo več. Pot proti rešitvi bi se začela, če bi se rešili vseh teh rešiteljev, morda celo Pahorja. Ker je to upanje utopično, nas namesto leta blaginje čaka nadaljevanje leta iger brez kruha in inflacija žaljivk na račun ljudstva in demokracije.