Igor Senčar: Evropejci smo si nekaj obljubili (INTERVJU)

Če se ne motim in moje informacije drže, naj bi bilo pred četrt stoletja urednik notranje politike novega dnevnika Slovenec?

Ko sem začel objavljati – tudi v Slovencu – sem imel nekaj pogovorov o morebitnem tesnejšem sodelovanju, a do tega ni prišlo. Takrat sem že bil član uredniškega odbora Celovškega Zvona, kmalu zatem pa tudi v Tretjem dnevu. Slednje je preraslo v bolj intenzivno uredniško izkušnjo.

Bliže vam je bila publicistika, teorija …

Esej kot forma pisanja mi je bil še najbližje zaradi svobodnejšega prehajanja med aktualnostjo in globljim premislekom. Tudi ko sem komentiral aktualno družbeno dogajanje, sem pri pisanju ohranjal esejistični pristop. Ne nazadnje ga je narekovalo tudi mesečno (pri Tretjem dnevu) ali četrtletno (pri Celovškem Zvonu) izdajanje revij.

Politika sama vas ni pritegnila?

Po diplomi poleti 1989 sem se konec avgusta naslednjega leta vrnil s služenja vojaškega roka, prve demokratične volitve sem torej preživel v Somborju. Vojaški rok sem služil z zadnjo generacijo vojaških obveznikov, ki je rok služila preden so nacionalni konflikti v Jugoslaviji eskalirali. Po vrnitvi domov sem se zaposlil na Telekomu in obenem pričel pisati. Za politiko sem se zanimal, seveda. Zanimanje zanjo je z mano tesno povezano v njenem izvornem pomenu. Človek se lahko polno udejani šele v družbi, zato nas mora okolje, družba, v kateri živimo, zanimati. Mislim, da je pri tem tista prava drža skrb za svet v katerem živimo. Državljan je osnovni nosilec suverenosti vsake oblasti, je pristojen za presojanje življenja v skupnosti in za to, da na različne načine sodeluje pri krojenju skupne usode, ki je tudi njegova usoda. Za to ni le pristojen, za to je tudi odgovoren. To je čudovita odgovornost. To je odgovornost svobodnega človeka! 

V razpravi ki ste jo leta 1994 objavili v zborniku, Slovenci, vrednote in prihodnost, ste izpostavili dialog med liberalizmom in krščanstvom. Od njega je odvisna prihodnost Zahoda in postkomunističnega Vzhoda, ste trdili. Se je vaš fokus na ti dve silnici v letih od takrat kaj spremenil?

Na razmerje med liberalizmom in krščanstvom sem gledal skozi evropsko duhovno in politično tradicijo. Po padcu komunizma so nas navdajala optimistična pričakovanja o združeni, svobodni Evropi, vrnitvi v Evropo, spoštovanju človekovega dostojanstva na celotnem kontinentu. Tedaj se je ravno končala huda preizkušnja za srednje in vzhodnoevropskega človeka. Kakšna spoznanja izhajajo iz tega? Kako se nam je mogla pripetiti tako težka tragedija? O tem bi se bilo potrebno spraševati z globljih temeljev. V osrčju tega dialoga, ki sem ga omenjal, bi moral biti človek, človek kot posameznik in družba, seveda v soočenju z vso zgodovinsko realnostjo in konkretnostjo totalitarizma. Lahko bi prišli do globljega razumevanja premikov in sprememb na ravni človekove zavesti o sebi in svetu, ki so pripomogle do evropske tragedije 20. stoletja. Do poglobljenega samospraševanja ob mišljenju izkušnje, iz katere smo izšli, pa ni prišlo.

Danes Evropo prežema močan občutek, da živimo v kriznem obdobju. Na primarni ravni ga doživljamo zaradi še vedno živih posledic ekonomske krize, pa ob mukotrpnem odgovarjanju na migracijsko krizo. Malo globlje ob tem, da si priznamo, kako smo ob teh konkretnih izzivih zbegani, kako vse težje razumemo, kaj se v resnici dogaja in zakaj. In kako imamo ob tem različne poglede, kako vse težje se med seboj pri tem razumemo. In zato, ko se sprašujemo, kako iz krize, neizbežno doživljamo nezadostnost odgovorov in razmislekov, ki so dani na tehnični, ali pa ozko strokovni, ekspertni ravni, čeprav je seveda res, da je potrebno najti odgovore tudi za vse konkretne krize. A kriza je globlja in zato nas misel, ki je poštena  do stvarnega stanja, samoumevno privede do globljih vprašanj identitete, konceptov o človeku in njegovem mestu v družbi, do vprašanj, ki zadevajo v srčiko naziranj temeljnih svetovnonazorskih, vrednostnih tokov. O tem pa je bolj malo razmisleka in govora. Dialoga o tem sploh ni; je pa vse več dezorientiranosti, puhlega in vedno bolj agresivnega moralizma. In v tem vidim zaskrbljujočo značilnost evropske krize, ki jo doživljamo.

Demokracija ne more nositi samega sebe, ste takrat zapisali. To zdaj postaja še očitnejše.

Demokracija lahko – v zgodovini poznamo primere – samo sebe tudi ukine. Da preidem v slovenski kontekst – demokratična ureditev, v katero smo prešli po padcu komunizma, za svoje delovanje predpostavlja zasidranost v demokratični politični kulturi. Mnogi kritični misleci, komentatorji pa tudi t. i. pisci slovenske ustave ugotavljajo, da ustava ne živi v polnosti in ne učinkuje tako kot bi pričakovali. Duh ustavne demokracije se nenehno in dokaj nemočno otepa zelo prepoznavnih, trdnih, vse bolj agresivnih in brezobzirnih interesov, ki ne izvirajo iz demokratičnih temeljev in še naprej v veliki meri krojijo naše vsakdanje življenje. V delu javnosti, ki ima odprte oči za resničnost, so to že kar obče sprejete ugotovitve. 

Še dobro, da živimo v Evropi, ki je najboljši možni kraj bivanja na svetu, kot se je izrazil ustavni sodnik Ernest Petrič. Toda nikjer v svetu ni toliko samokritike.

Kaj sploh je Evropa? Geografsko gledano ni niti kontinent, je le polotok evrazijske celine. Kaj naredi ta skupek držav, njihovo kulturo, za nekaj različnega in posebnega, da lahko govorimo o Evropi, če pa ni zamejena za naravnimi mejami – sploh proti vzhodu? Kar ji daje identiteto, ni stvaritev geografije, ampak zgodovine in človekovega duha. Evropa je v temelju rezultat kulture. V ožjem smislu lahko o njej govorimo prek konkretnih zgodovinskih izkušenj in spoznanj, do katerih nas je pripeljalo naše skupno življenje – do uvida odvisnosti drug od drugega. Nikjer drugje niso bile države tako odvisne od medsebojnega sožitja. Prek tragičnih izkušenj se je Evropa dokopala do novih spoznanj o tem, da je skupno, civilizirano življenje, ki vodi v blagostanje, možno samo v okvirih nekega reda, ki se mu vsi svobodno podvržemo, ga utemeljimo v ustreznem institucionalnem okviru  in ga vsi spoštujemo. Tisti Evropejci, ki so po drugi svetovni vojni živeli v okviru dejanske svobode, so iz teh spoznanj leta 1950 začeli graditi svobodno, združeno Evropo. Na teh temeljih počiva notranji evropski mir, iz teh temeljev je vzniknil povojni razmah svobodnih evropskih narodov in držav, tej Evropi smo se leta 1990 pridružili. Rad poudarjam pomen gesla »vrnitev v Evropo«, v njegovem okviru smo vstopali v EU in pred tem vnovič vzpostavljali demokracijo. Voditelji demokratičnih procesov v državah srednje in vzhodne Evrope so svoj moralni prav utemeljevali tudi z absolutno točno in upravičeno sintagmo »vrnitve v Evropo«.   

Duh kritike, ki vedno, kolikor je to prava kritika, vključuje tudi samokritiko, je temeljni sestavni del Evrope, evropskega duha, že njegovih grško-rimskih in judovsko-krščanskih izvorov. Je izraz svobode razuma in pojmovanja sveta kot umno ustvarjenega, je izraz moralnih razsežnosti človeka. Je eno od temeljnih gibal napredka. Izrazov tega kritičnega duha danes ne vidim dovolj. Tisto, kar dojemamo kot kritiko ali samokritiko je dandanašnji žal premnogokrat kritizerstvo, pritoževanje in jadikovanje, ne pa pravo, temeljito kritično motrenje dejanskosti.       

Evropa je postarana in utrujena, je v Evropskem parlamentu pred časom dejal papež Frančišek. Je kot babica, ki ni več plodna, se je izrazil, zaradi česar ga je, kot je nekem pogovoru razkril papež, klicala nemška kanclerka. Je papež, zaznamovan z okoljem iz katerega prihaja, premalo »evropski«?

Gotovo ga je zaznamovalo okolje, v katerem je živel in pastiroval. Če primerjamo zadnje tri papeže, bi lahko rekli, da je Janez Pavel II. poosebljal tragedijo Evrope, natančneje Srednje Evrope, kjer se je odvijala drama sodobne evropske zgodovine. Izkusil je vse njene plati, rastel pa je tudi iz plemenitega in globokega humanističnega duha srednje Evrope, ki še kako močno izhaja iz zavesti enakega dostojanstva slehernega človeka. Papež Benedikt XVI. je nepresegljiv z izjemnim intelektom, neznansko kulturno razgledanostjo (predpostavljam svetost in zelo globoko vero vse treh) in poznavanjem kulturne zgodovine Zahoda. Znani so njegovi dialogi z Jürgenom Habermasom o Evropi, njeni duhovni zgodovini in na sploh kondiciji sveta, ki ga je oblikoval projekt moderne. Papež Frančišek je kajpada drugačen, prihaja iz kontinenta, ki je od vedno veljal za obrobje zahodnega sveta. Ima svoje posebnosti, občutljivosti in svoj pogled. V globaliziranem svetu je to eden od pogledov, ki niso le obrobni. Prihaja iz kontinenta, ki je izredno vitalen v primerjavi z Evropo, kjer je krščanstvo in katolištvo živo na drugačen način. Res pa je, da ni osebno izkusil sodobne povojne evropske zgodovine, kot sta jo lahko njegova predhodnika. Poznavalci niso mogli spregledati, da se to pozna v njegovem pristopu do izzivov, s katerimi se sooča zahodni svet in še posebej Evropa. Zdi se mi, da je njegova prepoznavna duhovna gesta, notranja drža, s katero želi pričevati, služenje, dotik konkretnosti, dotik konkretne preizkušanosti sodobnega človeka, ki želi biti dotik, ki posreduje dejanskost Božjega usmiljenja.           

Da je Evropa vendarle še vitalna, je s predstavitvijo predloga nove evropske ustave pokazal profesor Peter Jambrek z Evropske pravne fakultete. Gre res za dokument, ki mu na evropski ravni ni para?

Poskusov oblikovanj podobnih dokumentov je bilo v zgodovini že kar nekaj, že pred drugo svetovno vojno v nekoliko drugačnih oblikah, pa tudi že pred stoletji, v zadnjih letih po ustavni konvenciji za prihodnost pa je prispevek prof. Jambreka eden od zelo redkih tovrstnih naporov. Nekaj podobnega, sicer nekoliko drugače in malo manj ambiciozno zastavljenega, je pred dvema mesecema objavil nekdanji liberalni britanski poslanec v evropskem parlamentu Andrew Duff – Frankfurtski protokol. Osredotoča se na najbolj nevralgično točko, na nujnost zagotoviti trdnejši okvir ekonomske in monetarne unije. Gre za pogodbo med državami članicami EU, ki so prevzele evro. Uvaja jasnejšo delitev oblasti med izvršilno in zakonodajno, močno okrepi demokratični nadzor nad izvršno oblastjo, ki jo skoncentrira v Evropski komisiji. Protokol naj bi bil sestavni del Pogodb o EU. Profesor Jambrek je napisal ustavo za celotno EU, za tesno povezano Evropo, urejeno po federalnih načelih, s temeljito udejanjenim načelom delitve oblasti, kot federacijo evropskih držav z močno skupno, nadnacionalno izvršilno oblastjo in dvodomno parlamentarno strukturo. Zelo pomemben je vsak tovrsten intelektualen prispevek. Kaže na nujnost razvoja Evrope v smeri tesnejše povezanosti in vabi k razpravi o ponujenih rešitvah. V Ljubljani je zahvaljujoč njemu dva dneva potekala intenzivna razprava evropskega formata. Podobnih debat pri nas že dolgo ni bilo. Jambrekov dokument odraža na zavest Slovenca kot državljana Evrope, ki čuti skrb ne le za Slovenijo, ampak tudi za naš skupni dom, Evropo.     

Kažejo akterji slovenske zunanje politike zanimanje za besedilo nove evropske ustave?

O tem ne dvomim, saj je na konferenci svoj prispevek predstavil predsednik republike, prisoten je bil predsednik državnega zbora. Ni neznana vizija predsednika republike, ki gre prav tako v smeri tesnejše povezanosti držav EU, pri čemer jasno poudarja nujnost trdne vsidranosti Slovenije v jedro te povezave. Mislim, da smo Slovenci sicer dokaj močno privrženi ideji evropske integracije. Med srednje- in vzhodnoevropskimi članicami se Slovenija nahaja med največjimi podpornicami evropskega povezovanja. Pri tem smo zelo blizu državam kot sta Luxembourg in Belgija. Razprava se mora nadaljevati, zavzeta in tudi kritična seveda. Tudi prof. Jambrek izhaja iz kritične analiza stanja, v kateri se nahaja EU.

Kako ocenjujete njegov predlog uvedbe instituta predsednika Evropske unije, ki bi ga ljudje volili neposredno, predsednik pa bi sam izbral člane svoje vlade?

Predlog je zelo ambiciozen. Mislim, da predpostavlja obstoj skupnega evropskega prostora javnosti. Zdi se mi, da je konsekventno sledil temeljnim ugotovitvam nezadostnosti sedanje ureditve, načelom jasne razmejitve med tremi vejami oblasti, nujnosti, da evropska povezava razpolaga z zadostno politično, izvršilno oblastjo in pristojnostjo na skupni, nadnacionalni ravni in tako je prišel do modela, ki po temeljnih obrisih spominja na konstitucijo ZDA. Ta model omogoča potrebno koncentracijo izvršilne politične moči na skupni ravni glede na različne notranje in zunanje izzive, ki smo jim priča. Zmanjša pa participacijo nacionalnih izvršilnih oblasti pri izvršni oblasti na nadnacionalni ravni. Glede na značilnosti sedanje krize, ki se kaže z naraščujočo fragmentacijo v EU, se mi zdi, da je med nami ta hip premalo zaupanja, da bi si upali sprejeti takšno ureditev. Vendar se pa globoko strinjam z osnovnim duhom, iz katere je zrasel ta osnutek, namreč da je edina smiselna nadaljnja pot Evrope v smeri trdnejše povezave, z večjimi izvršilnimi pristojnostmi na nadnacionalni ravni, z močno okrepljenimi mehanizmi demokratičnega nadzora in politične odgovornosti. Ob tem pa je potrebna zelo jasna analiza in prepoznavanje kriznih razmer. Menim, da je kriza zelo huda in globoka. Zavedajo se je vsi politični akterji, ne le politični, tudi komentatorji, intelektualci iz akademskih krogov, obenem pa so akterji, tisti, ki oblikujejo življenje EU in so odgovorni za sprejemanje odločitev, nekako ujeti, ne zmorejo koraka naprej. To je specifičnost te krize.

Tega Evropejci niso spregledali.

Soočeni s kriznim kontekstom doživljajo tudi razočaranje nad projektom. To sicer ne pomeni, da ga ne podpirajo več. Prav te dni sem prebiral akademsko študijo narejeno na temelju analiz Eurobarometra. Izkaže se, da je privrženost in podpora tako EU kot evru tako med državami članicami »posojilodajalkami« kot med »posojilojemalkami«, še vedno visoka. Padlo pa je zaupanje pri obojih v institucije – tako evropske kot nacionalne: pri posojilodajalkah rahlo, pri dolžnicah pa izjemno močno. Še vedno pa v teh zadnjih državah vztraja podpora evru in sami evropski ideji na visoki ravni. To kaže na problem političnih elit in načina, s katerim smo se in se še vedno soočamo s krizo, pa tudi zaupanja nasploh v ustanove in elite. Vera v smiselnost in potrebnost evropskega povezovanja še vztraja, izkazalo pa se je, da obljubo, ki je izhajala iz projekta, mnogi ljudje danes doživljajo kot prelomljeno. Še pred nekaj leti je evropski projekt deloval kot plima, ki dviguje vse čolne. Sedaj pa se v družbeni strukturi kažejo frakture, ko lahko govorimo o tistih (slojih, regijah) ki so v stanju tistih, ki imajo vedno koristi od projekta in onih, ki so postali tisti, ki vselej zgubljajo. In res je tudi, da Evropsko unijo presojamo vse bolj transakcijsko: kaj v ekonomskem smislu dobimo od nje, koliko pa nas participacija pri tem projektu stane. Ta presoja postaja vedno bolj kratkoročna: kakšna bosta korist in cena jutri. Ali bi ne mara morali projekt presojati v širšem, ne zgolj ekonomističnem kontekstu, že ni več vprašanje.

Prvotna zamisel je bila bistveno globlja?

Da, zorni kot Evropejcev je bil širši, tudi v marsikakšni krizni situaciji je omogočal poiskati rešitve, ki so srednjeročno in dolgoročno koristile vsem. Politične elite so danes ujete v ta zožan transakcijski zorni kot. Soočene s kratkoročnimi pričakovanji, z vse ožjim manevrskim prostorom, vse težje sprejemajo potrebne odločitve in med njimi ni več voditeljev, kakršne bi ta hip rabili.

Želite reči, da niso krivi, ker niso tisti pravi voditelji, kot smo jih poznali nekoč?

Povojni voditelji, če se nekoliko posvetimo njihovim biografijam, so bile zelo velike osebnosti, res velike osebnosti, zlasti De Gasperi, Adenauer in Schuman. V izjemno polnem, drznem, a odgovornem življenju so črpali iz izjemne kulturne razgledanosti, duhovnih globin, iz občutka odgovornosti do preteklih rodov, ki so zgradili evropsko civilizacijo, kakršno poznamo in z odgovornostjo pred rodovi, ki še prihajajo.

Robert Badinter, ki je snoval osnutek evropske ustave, je evropske državnike v Ljubljani spomnil, da je njihova dolžnost Evropo popeljati naprej. Več Evrope, torej, ali pa bi veljalo narediti kak korak nazaj, da bi naredili več korakov naprej?

Kaj bi bil korak nazaj? Ozriva se k ustanovnim očetom in ustanovnemu dokumentu t. i. Schumanovi deklaraciji, ki jo je Robert Schuman prebral 9. maja 1950: jasno poudarja spoznanje naravnega, organskega toka zgodovine. Evropa ne bo zgrajena kar naenkrat, gradnja bo mogoča na temelju medsebojne solidarnosti, ki bo počasi zbližala različne interese, nas vodila naprej v skupnost. Potrebna je torej gradnja zavesti, ki bo omogočala nadaljnje korake. Skupnost je pojmoval v smislu federacije evropskih držav, ne pa združenih držav Evrope, nikakor ni imel vizije, da bi moralo priti do zlitja kultur, narodov in držav. Morda smo se v poznejših desetletjih res osredotočili zgolj na ekonomističen, tehnokratski pristop: ko smo začrtali neko naslednjo fazo skozi točno določeno časovnico naslednjih korakov. Tako so, denimo, bili vnaprej določeni časovni koraki pri sprejemanju in uvajanju skupne volute, čeprav v resnici vse države niso ob določenem roku izpolnjevale vseh meril. A prevladal je voluntaristični pristop in kršil svoja lastna pravila. 

Razgradnja oziroma korak nazaj bi bila nekaj izjemno tveganega.

Kaj torej storiti?

Smo sredi plovbe na razburkanem oceanu, ladja je zgrajena, nujno jo je treba učvrstiti, popraviti, kar je potrebno, nemogoče pa se je vrniti nazaj v pristanišče in znova začeti načrtovati plovbo. Strinjam se s poudarkom Badinterja: državniki so odgovorni popeljati narode, države in našo skupno Evropsko unijo naprej. Pri tem se je treba ozreti nazaj, kako so se takšni projekti začeli. Pravzaprav se vsako skupno življenje v družbi prične z neko obljubo. S tem, da se je držimo, postane življenje bolj predvidljivo. Tako so nastale tudi družbene pogodbe oziroma ustave. Evropejci smo si nekaj obljubili. Obljuba je bila tako realistična in samoumevno nujna – nikakor pa ne neodgovorno utopična – , da je ta projekt lahko usmerjala in ga vodila – vse do danes. Potrebno se je vrniti nazaj, k temeljem in ugotoviti, kako odgovoriti na vsa ta krizna vprašanja – ampak v luči prvotne obljube: naprej gremo lahko le skupaj. Kakršnakoli cepitev tega konvoja bi bila nevarna. Schumanova deklaracija temelji na vrednoti solidarnosti, pravzaprav na praktični solidarnosti, solidarnosti, ki jo dejansko izkušamo. Mora pa biti ta solidarnost vzdržna, ugotavljamo danes. Njena druga plat je odgovornost.

Če želi Evropa biti globalni igralec, jo mora skupaj držati vezivo kulture, pobude in izvedbe, je na konferenci ob predstavitvi nove ustave Evrope dejal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. Zadnjič sem nekje prebral, da je glavna prednost Evrope v tem, da nima identitete – v smislu, da ni nikoli dokončan projekt. Drugi globalni igralci predstavljajo že dokončan projekt?

Drugi globalni igralci so nacionalne države. Vsaka s svojimi težavami, izzivi in ambicijami.  Glede EU kot nedokončanega projekta – primerjajmo oblikovanje Združenih držav Amerike in Evropske unije. Od leta 1950 do danes je minilo 66 let. Prvih sedem desetletij obstoja ameriških držav ZDA še zdaleč niso bile tako integrirane, kot so danes ali kot je integrirana EU danes na večini njenih področij. Centralno bančni sistem so Američani dokončno oblikovali šele kot odgovor na krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. ZDA z močno centralno vlado so se utrdile šele v času New Deala in med drugo svetovno vojno. Tudi ZDA so bile projekt v nenehnem razvijanju.

EU ima identiteto, mnoge skupne značilnosti, artikulirane so v preambulah, prvih členih pogodbe o EU, tudi v temeljni listini človekovih pravic v EU. Zelo jasno so izražene vrednote svobode, demokracije, vladavine prava, človekovo dostojanstvo … Res pa je, da pri snovanju evropske ustave, ki ni bila sprejeta, nismo zmogli dovolj enotnosti in jasno izrazili izvore naših vrednot in identitete. Ko bi bilo treba jasno zapisati dediščino krščanstva in krščanstvo kot še vedno živi vir vrednot in identitete, se je zataknilo. In sledila je …

Kazen?

Morda je to bila kazen. Če bi radi resno in utemeljeno razmišljali o nelagodju v Evropi danes, si moramo zastaviti temeljna vprašanja, kako danes pojmujemo človeka, kaj je evropska kultura in katere so njene vrednote. Kmalu po padcu poskusa sprejemanja evropske ustave je eden najznamenitejših evropskih pravnikov Američan Joseph Weiler, veren Jud, napisal razpravo o krščanski Evropi. V njej se je čudil, ker Evropejci ob vsej toleranci nismo zmogli toliko resnicoljubnosti in zvestobe identiteti, da bi v tem ustavnem dokumentu nedvoumno artikulirali krščanstvo. V tem smislu pa je res, da smo identitetno izvotljeni. Gre za učinke avtoimune bolezni, če si smem izposoditi posrečeno metaforo za projekt moderne (modernity), ki sem jo zasledil pri neki profesorici iz Oxforda v neki razpravi o deficitu pravičnosti v evropski integraciji. Projekt moderne, katerega otrok je naš čas,  nosi v sebi samodestruktivne prvine. Izkušala jih je Evropa ne le v preteklem stoletju, ampak vse od začetka tega projekta. Izkušamo jih tudi danes. 

Vrniva s globalnim igralcem. Zdi se, da tudi Putinova Rusija ni dokončan projekt?

Timothy Snyder, eden največjih sodobnih zgodovinarjev in poznavalcev srednje in vzhodne Evrope, je nedavno v nekem predavanju opozoril na enega največjih izzivov Rusije – nasledstvo: kako in kdaj priti do naslednjega predsednika Ruske federacije? Formalna pravila obstajajo, a dejansko je situacija popolnoma nepredvidljiva in nestabilna. Za Snyderja je odprto vprašanje sukcesija izvor njenih problemov, ki jih izvaža izven svojih meja.

Vidite v obisku Putina v Sloveniji konec julija priložnost za obnovitev stikov med Rusijo in Zahodom?

Stiki med Zahodom in Rusijo (in tu je Slovenija del Zahoda in ne neki vmesni člen) obstajajo ne glede na to, kaj se bo dogajalo pod Vršičem ali pa kje drugje. Ne gre za vprašanje stikov med Rusijo in Zahodom, ampak zato, da glede na stvarnost ti odnosi niso več takšni in ne morejo biti takšni, kot bi morali biti in kot so bili. Nedvoumna krivda tiči na ruski strani. Glede tega ne smemo imeti nobenih iluzij. Ko je tedanji ukrajinski predsednik Janukovič odklonil podpis sporazuma z EU, so državljani, ki so želeli normalizacijo Ukrajine in njeno evropsko pot, začeli z množičnimi protesti v Ukrajini. Zgodila se je revolucija dostojanstva z osrednjim dogajanjem na Majdanu. Ukrajinske oblasti so jo skušale zatreti v krvi. Neuspešno. Predsednik je pobegnil, vlada je padla in v parlamentu je bila izvoljena nova vlada. Sledila je okupacija Krima s strani ruske vojske in kasneje njegova aneksija ter spodbujanje in podpora separatizmu na vzhodu Ukrajine. Naredimo tu piko in premislimo, kaj vse to pomeni: kršenje  temeljnih mednarodnopravnih načel, Ustanovne listine OZN itd. EU je zaradi vsega tega povsem upravičeno uvedla sankcije. Situacija je še vedno nespremenjena. EU oziroma Zahod mora nujno ohraniti svojo enotnost v razumevanju situacije, v svojih stališčih in v ravnanju.

Prejšnji mesec ste bili imenovani za novega predsednika civilnodružbenega odbora za Nato. Pravzaprav javnost ni vedela, ali še deluje.

Organiziral je nekaj dogodkov, koliko so odmevali, je drugo vprašanje. V vodstvu odbora nas še čaka priprava načrta dela. Imam ga za pomembno civilnodružbeno organizacijo, tudi glede na to, da so vse bolj v ospredju varnostna vprašanja. Treba je okrepiti zavest pripadnosti severnoatlantskemu zavezništvu. Pogrešam več razprav o izzivih evroatlantskih integracij, našega članstva oziroma poslanstva v EU in Natu. Dela nam ne bo zmanjkalo, odvisni pa smo od prostovoljnega angažmaja, zaradi česar je naše delovanje (tudi finančno) omejeno.

Pričakujete, da vas bo sprejel vrhovni poveljnik predsednik republike Borut Pahor?

Vsekakor mislim zaprositi za sprejem. 

Kot vem, v SMC niso navdušeni nad dvigom BDP za vojsko. Raje bi omejenemu denarju za vojsko prilagajali kadre in opremo.

Naš problem tu je dvojen. Absoluten znesek namenjen Slovenski vojski je majhen, resda nismo edini, večina zaveznic ne dosega želenega deleža financiranja. Vemo sicer, da je potrebno za varnost nameniti več. Najprej je nujna močna, jasna, nedvoumna politična podpora. Tri plebiscitarne odločitve, to je za samostojnost, članstvo v EU in Natu, predstavljajo konstitutivni ukaz, ki ga je politikom naložil slovenski narod. Treba ga je le spoštovati in izvajati. To je temeljna podlaga. Moramo tudi pogledati, kam ta denar gre. Vemo, da ga, v logiki krčenja sredstev, večinoma namenjamo samo za plače, vse manj pa za usposabljanje vojske in posodabljanje opreme. Iz tega stanja je izšla zelo kritična ocena, ki jo je potrdil vrhovni poveljnik. Nezadostna ocena pripravljenosti Slovenske vojske v primeru resne varnostne grožnje je res škandalozno dejstvo. Slovenska javnost bi morala zaskrbljena zahtevati, da se razmere takoj sanirajo.

Potem je prav, da je predsednik razgalil stanje v Slovenski vojski? Nekaterim – tudi v diplomatskih krogih – je šlo v nos, ker je urbi et orbi oznanil, da Slovenije lastna vojska ni sposobna (u)braniti.

Gotovo je začutil, da je stanje tako pereče in da je v interesu javnosti, da za to stanje izve. 

Ste ustanovni član Nove Slovenije, Bajukove NSI ...

Drži, blizu mi je krščansko demokratski politični nazor.

Kot volivec čakate na novo ponudbo na desnici?

Mnogo se govori in piše o novih političnih ponudbah. Kar je potrebno – k temu morda lahko doprinesejo tudi novi politični igralci – je velika prisebnost izvorno demokratičnih političnih sil.       

Bili ste med podpisniki podpore Alešu Hojsu, ki se je neuspešno potegoval za predsednika NSI. V njem ste videli zagotovilo vrnitve stranke h koreninam. Kako je s koreninami stranke danes?

V aktualnih razmerah bi pričakoval zelo izostreno zavest, politično zrelost in strateškost razmišljanja. Nobena posamična stranka, zlasti ne izvorno demokratična stranka, se ne more s političnimi nalogami, s katerimi smo soočeni, smiselno spoprijeti sama. Nujno je potrebno tvorno sodelovanje. Želim si tega duha v čim večji meri videti v stranki, katere ustanovni član sem. Podporo Hojsu sem podpisal v tem duhu.

Lahko šele generacijska zamenjava zagotovi bolj konstruktivno politično ozračje v državi?

Ne verjamem, da je to potrebni pogoj. Vzorci in interesi, ki ne izvirajo iz demokratičnih hotenj, se lahko reciklirajo z novimi generacijami. Pravo zagotovilo je zvestoba duhu in črki demokratične ustave, »v mislih, besedah in dejanjih«, pa razumna, zdravorazumska, trezna politična drža, ki ima strateški razgled.

Zadnjič sem vas srečal na pesniškem večeru. Zaradi koga ste prišli? Gorazda Kocijančiča, Braneta Senegačnika ali Toneta Rodeta?  

Zaradi vseh treh. Malokrat si lahko vzamem čas za finejše in predvsem globlje zadeve duha, za poezijo in klasično glasbo, ki ju imam sicer zelo rad. Iz prve roke sem želel slišati nekaj dobrih pesmi. Gorazda Kocijančiča kot pesnika nisem dobro poznal, Braneta Senegačnika seveda poznam kot izjemnega pesnika in ne le kot pesnika, prav tako tudi Toneta Rodeta. Zelo prijeten večer sem moral žal predčasno zapustiti zaradi drugih obveznosti.   

Senegačnik mi je nedavno v intervjuju dejal, da »naloga« poezije ni sekundirati politiki pri spreminjanju sveta, temveč da prepoznava in varuje dostojanstvo slehernega človeka, da mu posodi svoj glas. Kako kot diplomat in politik občutite nalogo spreminjanja sveta?

Vsakdo, ne glede na mesto na katerem se je znašel in ne glede na izobrazbo, soustvarja svet, ga spreminja, skuša narediti boljšega. Odgovornost diplomatov je toliko večja, na voljo imamo kar dober vpogled v početje »vladarjev sveta«. Dostikrat imamo priložnost, da jim svetujemo. S polno etično zavestjo je treba ravnati ne le v luči ožjih, strokovnih pogledov, ampak tudi iz uvida, kam vsaka odločitev lahko vodi. K temu nismo zavezani le poklicno. Klicu k odgovornemu življenju se ne more nihče izogniti in mu ubežati. Na koncu bo vsak dajal odgovor.     

 

Biografija

Rodil se je leta 1965 v Ljubljani. Leta 1993 je magistriral iz ekonomije na Univerzi v Ljubljani, pred tem pa je leta 1989 na isti univerzi pridobil naziv diplomirani inženir elektrotehnike. Po zaposlitvi na Telekomu se je leta 1993 pridružil zunanjemu ministrstvu. Med letoma 2005 in 2010, torej tudi med predsedovanjem Svetu EU, je bil stalni predstavnik Slovenije pri Evropski uniji, po vrnitvi v Ljubljano pa je prevzel naloge generalne direktorja direktorata za evropske zadeve in politično bilateralo. V začetku leta 2012 je bila imenovan za državnega sekretarja za evropske in bilateralne zadeve. Na Fakulteti za državne in evropske študije pripravlja doktorat iz mednarodnih odnosov. Je ustanovni član Nove Slovenije, leta 2000 je vodil kabinet predsednik vlade Andreja Bajuka. Francoska republike mu lani je podelila najvišje francosko civilno odlikovanje vitez reda legije časti.