Tako je v Delu izšel članek novinarja Igorja Bratoža »Dokumenti Udbe, taki in drugačni« oziroma »Nepreverjena sestavljanka lahko izriše zgrešeno sliko«, v kateri avtor stopi v bran zgodovinarju Pirjevcu ter izpodbija verodostojnost Omerzovega raziskovanja in dokumentov nekdanje SDV, ki jih objavlja v svojih knjigah, zlasti dokumente, ki zadevajo Jožeta Pirjevca.
Med Pirjevčevimi branilci je tudi njegov zgodovinarski kolega Božo Repe, ki v izjavi sam prizna, da je z zadevo seznanjen zaradi njegovega odziva, sam pa dokumenta ni videl. A kljub temu ga javno komentira in izpodbija njegovo verodostojnost: »Menim, da na podlagi tovrstnih dokumentov ni mogoče obtoževati nikogar, žal pa sodna praksa v Sloveniji v imenu 'svobode govora' ne omogoča ustrezne zaščite napadenim, kar je doslej pokazalo več tožb. Niti ponarejanje ali prikrajanje dokumentov, ki se je loti celo politična stranka, v Sloveniji ni nobena posebnost.«
Repe nadaljuje, da je »slovenska posebnost samooklicanje ali medijsko oklicanje nekoga za raziskovalca in možnost, da v arhiv pride kdorkoli dobesedno z ulice, dobi in skopira na tisoče strani gradiva in si tako rekoč ustvari paralelni državni arhiv in nato brez preverjanja verodostojnosti, brez postavljanja v zgodovinski kontekst in brez posledic objavlja. Če se v razvitih državah morda tudi nenamerno objavijo podatki, kaj šele da bi jih zlorabili (tudi če gre za oddaljena obdobja), ta del arhiva običajno zaprejo, tisti, ki je to storil, pa nima več dostopa v arhiv.«
Z drugimi besedami, Repe zahteva, da arhiv nekdanje Udbe zaprejo, Omerzi pa prepovedo vstop vanj.
In to pravi ravno on, ki ga v Arhivu skorajda ni videti in se pri pisanju svojih zgodovinskih knjig raje opira na ustne vire partijcev in udbovcev kot pa na njihove dokumente. Denimo, ko je leta 2011 v Mladini pisal o aretaciji JBTZ leta 1988, je navedel, da je o zaupnem vojaškem dokumentu, ki ga je Udba našla med tajno preiskavo v Mikro Adi (Repe piše Mikroada), član predsedstva SFRJ Stane Dolanc »naključno« obvestil Jela Grubišića, šefa Kosa v JLA (tajne vojaške službe). Toda, ne samo, da je napačno zapisal Grubišićevo ime (ni Jelo, ampak Jero!), temveč ta takrat sploh ni bil več šef Kosa, ker ga je že leta 1986 nasledil Ilija Čeranić.
V knjigi o Milanu Kučanu je nato Repe odkril svoj vir – Ivana Eržena, takratnega šefa slovenske Udbe – in povzel isto kot v Mladini, brez da bi kritično obdelal to pričo in nekonsistentnosti v njeni izjavi. Seveda se ni hotel posuti s pepelom, saj bi kot zgodovinar moral vedeti, da so ustni viri precej manj zanesljivi kot pisni, poleg tega pa pisnih virov očitno niti ni iskal v Arhivu, kjer jih je pozneje našel Omerza. Tisti Omerza, ki bi mu zdaj prepovedal vstop v Arhiv, ker opravlja delo, ki bi ga sicer v »razvitih državah« opravljali zgodovinarji, kot je Repe.
Za komentar članka v Delu smo zaprosili tudi Igorja Omerzo in ga v nadaljevanju v celoti objavljamo:
Prvič, jaz ne brskam po arhivskih dokumentih, ampak sistematično proučujem delovanje propadlega socialističnega režima v Jugoslaviji/Sloveniji (Jugosloveniji). To je razvidno iz mojih številnih knjig, tudi iz zadnje o Pahorju in Udbi, kjer kronološko predstavljam, skoraj štiridesetletno zalezovanje Pahorja s strani slovenske tajne politične policije, bolje rečeno zasebne politične policije našega komunističnega vrha, poimensko predvsem naslednjih bivših komunističnih voditeljev: Edvarda Kardelja, Staneta Dolanca, Mitje Ribičiča, Franca Šetinca, Staneta Kavčiča, Sergeja Kraigherja, Janeza Vipotnika, Milana Kučana in Andreja Marinca.
Drugič, ne trdim ali dokumentiram, da je bil Jože Pirjevec sodelavec Udbe. Nasprotno, v knjigi Karla - Udba o Dragi z udbovskim dokumentom dokazujem, da so skušali Jožeta Pirjevca naši tajni politični policaji vrbovati alias pridobiti alias angažirati. Ta poskus vrbovanja tudi dokaj natančno dandanes, v odzivu na mojo knjigo o Pahorju, potrjuje Pirjevec sam. S tem potrjuje tudi avtentičnost dokumenta, ki sem ga objavil pred dvemi leti.
Tretjič, v knjigi Boris Pahor - V žrelu Udbe citiram iz dveh dokumentov, da je Jože Pirjevec poročal DIGOSU - političnemu oddelku tržaške kvesture, med drugim tudi o Borisu Pahorju. Kaj je DIGOS, v knjigi tudi razložim. Jože Pirjevec to poročanje demantira in jaz sem to vzel na znanje, čeprav mu ne verjamem. Jože Pirjevec je Udbo sicer precej zanimal in to bom podrobneje obelodanil v knjigi Slovenija - dežela Udbe.
Četrtič, v svojem odprtem pismu prof. Borisu Pahorju prof. Jože Pirjevec tudi navaja tri besede iz moje knjige o Pahorju in Udbi oz. pravilneje iz poročanja udbovskega konfidenta Arhivarja o njem. Jože Pirjevec tako v pismu Borisu Pahorju zapiše: “Menil sem namreč, da Slovenci v zamejstvu jugoslovansko zaščito potrebujemo, če hočemo obraniti svoje gospodarske in kulturne institucije.
To moje stališče je dobro razumel Žarko Race, ki je o meni rekel, kot je zapisano v Omerzovi knjigi, ‘tudi takšne rabimo’.” S tem Pirjevec zopet potrjuje verodostojnost udbovskega poročanja o njem, čeprav ne pove, da so to, te tri besede, zgolj moj prepis iz udbovskega dokumenta. Ker pa so te tri besede izvzete iz zelo sramotilnega konfidentskega poročanja Arhivarja o Pirjevcu, se mi zdi čudno, da jih je prof. Pirjevec uporabil kot pomemben argument v svoj prid v pismu Pahorju.
V dokaz te nenavadnosti navajam celotni odstavek udbovskega konfidenta Arhivarja o Pirjevcu, ki proti koncu vsebuje že omenjene tri besede “tudi takšne rabimo”: “V zvezi honorarnega (incaricato) profesorja zgodovine južno slovanskih ljudstev Pirjevca (Pieracci)” je Arhivar udbovcem “povedal, da si je leta v preteklosti neaktiven, vsled donosnosti slovenstva nadel slovenski priimek čeprav mu prej ni bil na voljo, da bi se vedelo, da je po narodnosti Slovenec.
Imenovani je v socialistični stranki in je kandidat za evropski parlament. Veliko potuje v München. Ko se je ‘Arhivar’ v zvezi njega pogovarjal s predsednikom SKGZ Racetom zakaj sploh gledamo tako osebo v svojih vrstah mu je le-ta dejal ‘tudi take rabimo tako mi kot oni nas’.”
Petič, iz izkušenj vem, uspešno sem prestal dva referenduma o arhivskem zakonu, ki jih ne bi bilo brez mojih marsikomu neprijetnih raziskovanj o propadlem režimu in njegovi udarni pesti Udbi in dve tožbi glede razkrivanja dveh konfidentov Udbe, da so pač nekatera dejstva iz arhivske dokumentacije mnogim neprijetna. Toda arhiv ni samopostrežba, kjer vzameš samo to kar ti odgovarja, vsaj jaz ne morem delati na ta način!
In če pišem o Kocbeku in Udbi, Pahorju in Udbi, o udbovskih umorih, ugrabitvah, bombnih atentatih, montiranih procesih (JBTZ in Agop Stepanjan) in v bodočnosti o Mladini in Udbi, o zakoncih Hribar in Udbi, o Mosadu in Udbi itd., potem seveda obilno uporabljam sicer zdesetkani udbovski material v državnem arhivu Slovenije! Drugih dokumentov o tem nimam na razpolago! Žal se je Cerarjeva vlada odpovedala beograjskim udbovskim arhivom, kjer bi bilo mogoče najti še mnogo tega, kar je bilo udbovskega v socialistični Sloveniji uničenega!
Šestič, iz prakse vem, da so dokumenti na splošno bolj verodostojni kot osebna spominjanja, celo v primeru, ko imate pričo, ki se skuša spomniti resničnega poteka dogodkov. Spomin je sled minljiva, pravi Dante v Božanski komediji, in ima še kako prav!
Sedmič, jaz nisem žvižgač, kot je zapisal Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku, ker delam skorajda v celoti z arhivskimi dokumenti ali kakimi drugimi javno dostopnimi dejstvi. Pri tem pa sem zelo kritičen prav do prof. Jožeta Pirjevca, ki se je, v svoji sicer zelo zanimivi knjigi o Titu, poslužil knjige-falsifikata hrvaškega novinarja in publicista Vjenceslava Cenčića o Josipu Brozu - Titu. O tem pa ne vem, da bi se razpisali kakšni naši zgodovinarji!
https://hr.m.wikipedia.org/wiki/Vjenceslav_Cen%C4%8Di%C4%87
Igor Omerza
