Povprečje EU je bilo lani 49,1 odstotka BDP, v evroobmočju pa 49,8 odstotka BDP. Oba podatka sta že izredno visoka, zlasti če ju primerjamo z nevtralno Švico, ki svojo zavidanja vredno gospodarsko »formo« gradi na zelo »fit« javni porabi (tako se s strkovnim izrazom reče potrošnji države) v višini le nekaj več kot 30 odstotkov (uradnega podatka za 2013 še ni, leta 2012 je bila javna poraba 34,1 odstotka BDP). Gospodarsko gledano je Slovenija v primerjavi s Švico čezmerno debel bolnik, ki porabi 60 odstotkov tega, kar ustvari. Patološka debelost usodno zaznamuje tudi njeno vsakdanje življenje.
Slovenija: varčevanje, misija nemogoče
Podobno metaforo je v intervjuju za Reporter pred dvema tednoma uporabil ekonomist Dan Mitchell, ki je zelo jasno povedal: kako lahko govorimo o proračunskem primanjkljaju pod tremi odstotki BDP in o zlatem fiskalnem pravilu, če se prej ne lotimo osnovnega problema, prevelike javne porabe? Javni primanjkljaj je samo simptom, prava bolezen je pogoltna in razsipna država. In to je v zadnjih letih postala Slovenija. Nekaj osnovnih neravnovesij, ki jih prinaša zdajšnja ekonomska slika Slovenije, je v svoji izjavi za naš tednik poudaril ekonomist Matej Lahovnik. A pojdimo po vrsti in poglejmo tisto, kar najbolj bremeni slovenske odhodke. Pogledali bomo samo strukturne odhodke in zanemarili enkratne ukrepe (dokapitalizacije bank, izplačila izbrisanim ali reparacije varčevalcev NLB v republikah bivše Jugoslavije, verjetno unovčenje garancije TEŠ 6), ki so in bodo morda še bodo zaznamovali javno porabo. Če so taki enkratni ukrepi posledica nepravilnosti iz preteklosti, so neravnovesja »tradicionalnih« odhodkov znamenje, da je država nesposobna racionalnega pristopa do javnih financ.
Odhodki iz državne blagajne so po izračunih ministrstva za finance lani znašali 16,28 milijarde evrov. Od tega je največji delež (11,8 odstotka oziroma slabi 2 milijardi evrov) šel za pokojnine –to postaja iz leta v leto pomembnejši problem, ki ga Slovenija ni sposobna rešiti. Pahorjeva vlada je na izpitu pokojninske reforme padla, Janševa je pokojninsko reformo sprejela, a že danes bi jo bilo treba posodobiti. Upokojencev je vse več, delovno aktivnih državljanov, ki bodo upokojence vzdrževali, pa vse manj. Današnje razmerje je 1,45 delovno aktivnih prebivalcev za vsakega upokojenca. Do leta 2030 bo razmerje najbrž že 1:1. Cerar je s pokojninsko reformo dolgo omahoval, v šahu pa ga vseskozi drži druga koalicijska stranka, Erjavčev Desus. Kaj bo še iz tega, si lahko samo mislimo.
Druga postavka so plače in prispevki za socialno varnost, ki znašajo deset odstotkov vseh odhodkov (1,6 milijarde evrov), a tudi pri tem je še veliko neurejenih zadev. Ko govorimo o prevelikem javnem sektorju in še bolj javni upravi, mislimo na to. Nekdanji minister Lahovnik pravi, da bi lahko mirne duše racionalizirali za deset do 20 odstotkov delovnih mest v javni upravi, ne da bi se to kakorkoli poznalo pri njeni učinkovitosti. Tukaj pa so še nekateri drugi pomenljivi podatki. Od začetka krize se je začel izrazito krčiti zasebni sektor, ki je produktivni del gospodarstva: število zaposlenih se je zmanjšalo za približno 15 odstotkov. Javni sektor pa se je od takrat celo povečal: v tem sektorju je zaposlenih za dva odstotka več ljudi. Podobna dinamika je pri masi plač, ki se je od leta 2008 v zasebnem sektorju zmanjšala za 2,6 odstotka, v javnem sektorju pa povečala za 4,4 odstotka. Pa še zadnja pomenljiva statistika na tem področju: primerjava povprečne plače zaposlenega v javnem in zasebnem sektorju. Avgusta letos je javni uslužbenec povprečno prejemal 1.138 evrov neto, v zasebnem sektorju pa 915 evrov. Glede na družbeno vlogo javnega in zasebnega sektorja je tudi to narobe svet. Finanči minister Dušan Mramor je z novim proračunom nakazal, da bo potrebno varčevanje iskal prav v restriktivni politiki plač v javnem sektorju – ukrepi na tem področju naj bi dosegli slab odstotek BDP oziroma približno polovico od 750 milijonov evrov, ki jih je treba oklestiti.
V odhodkih državnega sektorja za lani je treba opozoriti še na plačilo obresti: lani je Slovenija porabila 2,3 odstotka vseh odhodkov (približno 370 milijonov evrov). Letos bo odhodkov za obresti še veliko več, nekaj manj kot 950 milijonov evrov. Samo obresti nas bodo letos stale skoraj tri odstotke BDP, če kot osnovo vzamemo lansko bilanco javnega financiranja (16 milijard evrov), pa to znaša šest odstotkov vseh odhodkov.
Formula za uspeh
Zakaj je racionalizacija javne porabe tako pomembna? In zakaj bi morala biti izhodišče za politiko izravnave proračuna? Uravnoteženost odhodkov in prihodkov se teoretično lahko dosega tudi z višanjem davkov (to je na papirju za vlado lažje). Logika je taka: če so odhodki višji, je za uravnotežen proračun potrebno povečati tudi prihodke (oziroma davke). Zavedati pa se moramo, da gre za logiko, ki se ne izide, ker ustvarja klice za nove bolezni. Višji davki, posebno tisti, ki obremenjujejo podjetja, prinašajo birokratske zaplete in predvsem sivo ekonomijo. Teoretična izravnava proračuna z višjo porabo države, ki jo kompenzirajo višji davki, prinaša samo še večje nevšečnosti in je v praksi dejansko težje izvedljiva. Boljša in bolj učinkovita je »nasprotna« formula: manjša javna poraba, ki s seboj prinaša tudi manjšo potrebo po davkih. Poglejmo nekaj primerov. Vzemimo najprej Švico, ki je v Evropi arhetipski primer te ekonomske logike. Njena javna poraba je nižja od 35 odstotkov BDP. Davek na dohodnine fizičnih oseb je na federalni ravni 11,5 odstotka, če k temu prištejemo še davke posameznih kantonov, je najvišji znesek okoli 40 odstotkov. Povprečna davčna obremenitev je vsekakor 28 odstotkov. Za podjetja je davčni režim posebno ugoden: davčna obremenitev na federalni ravni znaša 8,5 odstotka, skupaj s davki posameznih kantonov dosega največ 24 odstotkov.
Poglejmo še eno uspešno držav izmed tistih, ki izhajajo iz socialistične sovjetske preteklosti. V Estoniji je javna poraba v višini 38 odstotkov BDP. Dohodnine fizičnih in pravnih oseb so tam obdavčene do zgornje meje 21 odstotkov. Gre za državo, kjer so varčevalni ukrepi obrodili pozitivne sadove. Kljub hudi krizi (v letih 2008 in 2009 je BDP skupno upadel za skoraj 20 odstotkov), se je Estonija z reformnim programom pobrala in že od leta 2010 začela dosegati pomembno rast (8,7 odstotka BDP leta 2011, 3,2 odstotka BDP 2013.). V Talinu so se odločili za reformo trga dela, ki je med drugim uvajala fleksibilnost in možnost lažjega odpuščanja. Lotili so se tudi precejšnjega rezanja javnih financ in ustvarjanje vitke države: posledica vsega tega ni bila samo skokovita rast BDP, ampak tudi velik upad brezposelnosti, ki je leta 2010 še znašala 17 odstotkov, danes pa je manj kot deset odstotkov.
Primer izjemno učinkovite države v razmerju javna poraba-davki je Hongkong. Če se omejimo na ekonomski pogled (politični bi zahteval, da je v ospredju vprašanje kitajske suverenosti), najdemo nekaj zelo zanimivih vzporednic. Javna poraba je približno 20 odstotkov, davek od dohodnine fizičnih oseb je 15-odstoten, davek za podjetja pa 16,5 odstotka. Stopnja brezposelnosti, in to je morda še najbolj zgovorni podatek, je 3,3 odstotka. Birokratskih zapletov pri ustanavljanju podjetij pa skoraj ni: ustanovitev je možna takoj.